Life is better with trance

18/07/2017 00:57 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Včasih se v našem lepem življenju, ko imaš še več sreče, zgodijo takšni trenutki, ki se te dotaknejo. Na čisto poseben, drugačen način. Čutiš jih v vsaki celici svojega telesa, prevzamejo te svojo čudovito posebnostjo in počutiš se tako prijetno mehkega. To so tisti trenutki, v katere se zaljubiš. Včasih jih sploh ne moreš dojeti takoj, ampak jih moraš malo prespat. Nikoli jih ne pozabiš, shranjene jih imaš v posebnem delu tvojih možganov, se tu pa tam nanje spomniš in se sam sebi nasmejiš. Nezavedno ti lepšajo življenje, saj so tako zelo pozitivni, da sijejo navzven. Nekatere take trenutke imaš sam. Druge deliš z nekom. Ko pa je tistemu nekomu dodano še nekaj tako lepega in nerealnega, kot je trance, pa postane še lepše. Ja, za ene le glasba. Zame, veliko več.

Vsak je drugačen. Imamo različne karakteristične lastnosti, vzgojo, prijatelje, misli. Nekateri se zaljubijo pri 18 in ostanejo z njimi do konca življenja, drugi še danes iščejo svojo boljšo polovico. In ta raznolikost, posebnost, nas odlikuje. Vsak ima svoje osebnostne vrline, zaradi katerih ga imajo ljudje radi. Vsi smo v nečem dobri, tako kot smo v nečem tudi slabi. Moja največja vrlina je, da imam tako močno pozitivno energijo, da vpliva na druge ljudi in na vse drugo v mojem življenju. Moja druga največja je pa to,  da sem preveč čustvena. No, za mene ne preveč. Za večino drugih ljudi pa. Če povprečen človek čuti z 100%, jaz čutim 150%. To sem dojela že v zgodnjem najstništvu, ko so se prebudili hormoni v mojem telesu in s tem toliko novih, čudnih čustev in seveda nesamozavesti, to pa sem izražala z veliko solz ter sovražila dejstvo, da sem tako zelo občutljiva. Da me lahko čisto mala stvar zmoti, da padem v jok prehitro, da se takoj zatreskam. Dolgo sem to jemala kot eno mojih največjih napak, potem pa sem zrasla, se našla, se sprejela. In postala je moja skorajda največja vrlina. Zato ker ja, preveč čutim. In to je tako zelo čudovito, ker mi polepša življenje in ker so čustva ena izmed lepših stvari v življenju. (Btw, dva meseca nazaj mi taki stavek na kraj pameti ne bi padel.) Ker če si srečen, pozitiven in zaljubljen v življenje človek tako kot jaz, potem postanejo vsi trenutki intenzivnejši. Ker zaradi tvoje energije slabe stvari sploh ne najdejo vstopa, zato je v bistvu vsak dan lep oz. še lepši, prav tako pa rasteš kot oseba. To se pozna pri odnosih z drugimi ljudmi, hkrati pa napreduješ na vseh področjih tvojega življenja. Ni te strah prihodnosti in sprejel si svojo preteklost. Odpustil ljudem, ki so te prizadeli. Ugotovil, da se je vse zgodilo točno tako kot se je moralo ob pravem času. Da te je prav vsaka pomembna izkušnja, dobra ali slaba, nekaj naučila in si danes zaradi nje takšen, kot si.

Močna emocionalnost se odraža v vseh aspektih mojega življenja, ampak eni še posebej izstopajo. V najbolj intimnih trenutkih, logično, ko doživiš orgazem in te v celoti prevzame, in pri glasbi. Zame je trance način življenja, utrip mojega srca, lyricsi so pa moje najbolj posebne življenjske izkušnje. Ko pa imam možnost te občutke še povečati s konzumiranjem zdravilne rastline, sem udobno nameščena, ob meni pa je nekdo poseben, pa dobi občutek čisto nov pomen. Ob sebi imeti nekoga, ki si mu pokazal skorajda vsak zaprašen košček tvoje duše, s katerim si delil misli, ki so bile vse do zdaj le v tvoji glavi. Ko nekoga čutiš, kako občuti vsak ton uplifta tako, kot čutiš ti in nekoga, ki se ga dotikaš in to čutiš z vsakim centimentrom svojega telesa. Je tvoj najboljši prijatelj in od trenutka, ko te je spoznal, te še ni prizadel. Kljub tvoji preobčutljivosti, kljub obdobju brez čustev, ki se je končalo pred kratkim. Ja, priznam. Imeti tako zelo močna občutja ni vedno tako zelo čudovito, ker ti vzame dosti energije. Utrudi te s svojo intenzivnostjo. Jebeno pa je tudi, ko je to čustvo zaljubljenost, pa ni obojestransko. In ravno to se mi je zgodilo tolikokrat, da sem z vsemi močmi uspela najti stikalo za izklop in ga izklopila. Na začetku je bilo težko, potem pa sem se začela počutiti vrhunsko. Ves čas, brez emocional rollercoasters in brez nihanja mojega razpoloženja. Kadarkoli, kjerkoli si me videl, sem bila dobre volje in vedno samozavestna, odločna, nasmejana. Čisto nič mi ni manjkalo in ničesar ni bilo preveč.

Potem pa se je zgodila ena zanimiva nedelja, ko so hormoni podivjali, pa se je v glavi, čisto neslišno, zgodil klik. Najprej je bilo vračanje čustev tako zelo majhno, da skorajda nisem opazila. Potem pa se je moj najboljši prijatelj začel v mojih očeh spreminjati. Že prej sem vedela, da je eden izmed najboljših ljudi, kar sem jih spoznala in da ga želim imeti vedno v svojem življenju. Odkrile pa so se še njegove druge karakteristične vrline, ki jih do zdaj nisem opazila, saj so navezane na čustva. Njegova družba mi je postala najlepši trenutek dneva, povedala sem mu stvari, katere je praktično nemogoče spraviti iz mene, ker so najšibkejši del mene. Zraven njega postala najlepša oblika mene. In ob trance komadih se je vse to dvignilo na višji, skupni nivo. In to so trenutki, ki jih opišeš kot nepozabne, magične, neopisljive. So trenutki, v katerih bi ostal, če bi lahko. Trenutki, ki še jih naslednji dan čutiš. Tisto nekaj, kar je lahko zelo enostavno, pa da najsvetlejšo iskro v življenju. Hkrati pa vaju na unikaten način poveže, vajini energiji se posyncata in ustvarita občutke sprejetosti, udobnosti in razumevanja. Čiste pozitive.

Mogoče me je strah vala občutkov, ki se dogaja odkar se je vklopilo stikalo in še starih čustev ni predelalo v sistemu, ampak neizmerno srečna sem, da občutim. Pozabla sem, kako lepo je. Da si lahko ranljiv, pa te ni strah, da te bo kdo prizadel. Da lahko nekoga le pogledaš in si hvaležen, da ga imaš v svojem življenju. In počasi dojemaš, da je vsa energija bistvo sveta in da je trance zaradi svoje pozitive in čustvenosti, način življenja. Taki lep, emotional rollercoaster kind of a way, in ti uživaš v vsakem trenutku vožnje.

Let me feel, let me heal the deepest part
again and again and again

Bitter sweet – well, mostly sweet

25/06/2017 15:55 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Življenje nam vsakič znova pokaže, da se nekaj premika v napačno smer, ali ko dalj časa delamo nekaj, kar nekje v podzavesti čutimo, da ni prav, ampak si tega nočemo priznati. Energija poskrbi, da nas, ko nas naša človečnost odnese na stranpota, spet vrne v pravo smer. In vedno je to nek dogodek, trenutek, nekaj, kar se nas dotakne, ne glede na to, kako močni smo. Malo cinično od življenja je, da je ta trenutek premosorazmeren z našim karakterjem – torej, močnejši smo, težji je ta trenutek. Sprva ga morda niti ne dojamemo, se ne želimo sprijazniti, takoj potisnemo v nek kot naših misli. Ko ga končno le dojamemo, se najprej mučimo s tem, kaj vse bi lahko spremenili ali drugače naredili, pa se ta trenutek ne bi zgodil. Seveda smo tudi jezni, žalostni, razmišljamo “zakaj ravno meni?” kind of thoughts. Ampak slej ali prej, eni prej, drugi kasneje, pridemo do spoznanja, da se je to moralo zgoditi, ker je nekaj v našem življenju zbijalo energijo in zameglilo pogled na pomembne stvari. In potem se zavemo, da smo v bistvu vse to že prej vedeli, ampak o tem nismo razmišljali.

Ja, mam močen karakter. Zelo. Tako da me je ta “trenutek” pri meni drago stal, v vseh pomenih tega pridevnika. Mi na ne tako lep način pokazal, da me malo odnaša s poti. Da zgubljam nadzor nad volanom, da se upočasnjujem. Sprva se je samo zgodil, sem rekla “eh”, mašasto nasmejala in šla dalje. Nato je pa prišel tisti trenutek pred spanjem, ko se je začela moja glava polniti z vsemi mogočimi mislimi, in tokrat ne pozitivnimi, kot so pri meni v navadi. Moralnimi, težkimi, neprijetnimi. Niso mi pustile spati, ker so se nabirale v meni dolgo časa in so zdaj komaj čakale, da mi pridejo vse naprej. In iskala sem podporo in razumevanje pri drugih, ampak na koncu moraš vseeno sam odgovarjati za svoja dejanja, in to spoznanje je bilo nato najtežje, hkrati pa najbolj osvobojajoče. Sicer se mi morda trenutno še vedno solzijo oči, ko to pišem, ampak vlečem vse dobro iz slabega in ga oblikujem v celotno sliko, kot jaz najboljše znam – s pisanjem. In dojemam, razmišljam, napredujem v mislih. Sprejemam to, kaj sem naredila narobe in kaj nisem naredila narobe, saj se mi je zdelo v tistem trenutku čisto prav. Zdaj imam eno izkušnjo več, ki mi bo v nadaljnje pomagala pri svojih odločitvah v življenju. Ki je, kot vse druge izkušnje, obrusila mojo osebnost in me naredila za delček bolj odraslo. Tako da sem hvaležna za to, da se je zgodila in sem ponosna nase, da sem kljub težjim trenutkom obdržala svojo pozitivo, pristnost, svojo neizmerno voljo do življenja. Tako vem, da bom tudi v vseh prihodnjih izzivih, napakah, stranpoteh in trenutkih, ki mi bodo prišli naproti, ostala takšna kot sem, ker sem dobra, iskrena in edinstvena oseba, ki ima res neverjetno lepo življenje in jo čaka še lepša prihodnost.

and this is that bittwer sweet symphony, that is life.

Lean on me

14/05/2017 23:17 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Zadnji čas opažam spremembe v moji družbi -  imam kar širok krog ljudi, ki so porazdeljeni po štajerski in notranjski v malih družbah ter vsepovsod so me vedno iskreno veseli. In se lahko odprto in brez predsodkov pogovarjaš o čemerkoli. Pri vsaki izmed različnih družb se je nazadnje nekaj spremenilo; pri enih je prišlo do posledic različnih substanc in kako to lahko vpliva na kratkoročni spomin in odnosu do drugih, pri drugih so se pri enih zaradi neprespanosti pokazali v drugačni, realnejši obliki njih samih, ne pa kot jih vidi moj sanjaški karakter in večni optimizem. Tretji so začeli zaradi (ne)pomembnih razlogov prihajati do navzkrižja interesov. Prav tako sem se na težji način naučila posledice svoje napake.  In potem so svetleje zasvetili tisti, ki so ob vseh spremembah, ki so vplivale name, ostali na moji strani in pri nekaterih obratno, sem bila jaz tista, ki je mogla zasvetiti močneje in se stvari lažje rešujejo, če veš, da imaš nekoga za sabo, ki bo te priganjal k temu, da poveš resnico. Tisti šajnasti ti dajo občutek varnosti, sprejetosti, pogovora. Nekdo, ob kateremu se lahko razpizdiš do onemoglosti ali pa se smejiš najbolj glupi fori.

Ko se začnejo kazati realnejše slike ljudi, za katere sicer tega mogoče nisi pričakoval oz. si malo nisi hotel priznati, si res hvaležen, da lahko imaš nekoga, h komu lahko pobegneš. Ker za nekoga, ki še vedno naivno verjame v najboljše v ljudeh, je kar precej razočaran, ko temu ni tako. Sploh po tem, ko si vložil res veliko truda  v neki odnos, zgolj prijateljski, v pričakovanju, da bo to človek cenil in te seveda zato spoštoval ter ti bi vsaj poskusil vrniti kaj od tega, kar si ti dal njemu. Saj ne, da pričakuješ vsako stvar v zameno, ker to potem ni prijateljstvo, ampak koristolovstvo.
Ampak se tudi to včasih ne zgodi in najboljši prijatelji postanejo kolegi. To ti pokaže, da že prej niso bili ravno najboljši, pa vendar imaš pa res vsakič nore trenutke z njimi. Ampak ni vse v partijih, druženjih in zabavi. Rabiš tudi nekoga, da ki bo, ko boš naredil napako in ko ljudje ne opazijo v trenutku, ker si pač čudn tip človeka in ne znaš napaki rečt, naj odjebe, se preposlušal tvojih življenjskih razmišljanj in ti pomagal potegniti najboljše iz situacije, v kateri si. In naenkrat se zavedaš dejstva, da lahko človek pokaže pravo prijateljstvo v enem dnevu, medtem ko lahko nekoga poznaš že lep čas in ti tega še ni uspel pokazati. Lahko se ti v roku enega samega dneva prikaže več realnejših slik, naj bo to na slab ali dober način. Zna bit kar naporno, ampak na koncu dneva neizmerno uživaš na poti domov, jasno nebo in sonce te hranita s pozitivo, glasba pa te zadene na točno taprava mesta. In je navkljub vsem velikih in malih spremembah tisti trenutek še vedno popoln. Ker imaš zavetje, da veš da nisi sam v tem in da se nekatera prijateljstva najbolj razvijejo v malo manj vrhunskih trenutkih.

Ko imaš ali nudiš naenkrat podporo, se začnejo stvari hitreje razreševat. Ker si ti bolj iskren, so tudi drugi. Ker ti moraš neke stvari povedati, drugi pa so pripravljeni poslušati. Na koncu je rezultat vedno na nek način pozitiven, ali daš nekoga na rezervo, ker se vajine energije ne poklopijo čisto tako, kot bi se morale, ali pa vzpostaviš še boljši odnos kot si ga imel prej in moraš itak to proslaviti. Karkokoli že, danes je konec vikenda, v katerem sem se marsikaj naučila. Videla stvari malo drugače, hkrati pa si na vsak možen način poskušala narediti res vrhunski dan, in uspelo mi je. Seveda ne bi zmogla sama, ker priznam, sem imela nekaj ovir, ampak na koncu mi je s pomočjo vendarle uspelo. Zaradi tega, ker je bila podpora in razumevanje. In nekdo v mojem življenju si je tako prinesel pomembnejšo vlogo pri meni, nekomu pa se je vloga zmanjšala. Cenim vse to in sem mu neizmerno hvaležna, da mi je pomagal pred nevihto in poslal nad me sonce in praktično poletje.

You don’t have to walk alone
You’re not on your own

Millionaires

09/05/2017 00:13 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Prišla sem do neke točke v življenju, katere me je bilo zares strah in vedela sem, da bo neizogibno. Prišla sem do svoje poti odraslosti. Ko enkrat zaključiš faks in minejo vsa ta lepa študentska in dijaška leta, ko te življenje preseneti na najslabši možni način in to večkrat, na način katerega si nikoli ne bi sploh zamišljal, ko pride realnost, negotova prihodnost in nezavedno iskanje življenjskega partnerja, te začne grabit panika. Vsaj mene je začela. In bežala sem od tega, še vedno bežim. Iščem rešitve v nerealnih stanjih, ko je svet blurred in prav tako tvoji problemi. Ko si lahko spet totalno neodgovoren in poješ vse kar ti zapaše, čeprav ti je potem slabo in si verjetno pojedel pol kile cukra, ali pa ko plešeš celo noč in še potem vztrajaš na afterju brez vsakega občutka odgovornosti ali obveznosti. In ja. Lep čas se že trudim spremeniti svoje življenje in prevzeti odgovornost za stvari, ki se mi dogajajo. Odpirajo se mi priložnosti na vsakem ovinku, obveznosti se večajo in moji cilji ter sanje me strašijo, ker sem si zadala tako zelo visoke, hkrati pa sem zelo trmastega karakterja. Moj ego mi ne dovoli, da bi sploh si dovolila zmanjšati sanje in se boji, da bom zapadla v sistem in v rutino, zato se na vse preteke bori proti temu. Na drugi strani mojega miselnega prostora pa bori želja po ljubezni, sprejemanju in želji po nekom, ki ne bo zbežal in ki ne bo imel problemov sam s sabo, vsaj ne toliko, da bi mu jih lahko pomagala rešiti, in z vsemi moškimi idioti tega sveta. (Nisem sovražnica moških. Trenutno mi samo grejo rahlo na živce.)

Trenutno si precej otežujem življenje. Sama sebi najbolj, seveda tudi družba ne pomaga. Razen seveda svetlih izjem, pa še ti me včasih ne razumejo popolnoma. Strah me je, panika, ker se je začela gradnja moje kariere in moje prihodnosti, jaz pa nimam energije. Motivacije. Želje po ničemer in vsem hkrati, to pa se odraža v dolgih urah spanja in bluženja v različnih družbah, kjer se pa ena in ista stvar ponavlja. Borim se in trudim z vsemi štirimi, da prilezem ven iz te luknje neuspeha in uspem v vseh priložnostih, ki so se mi odprle. Ker so se mi odprle zares zares dobre priložnosti. Tiste taprave, ki me bodo pripeljale na hitro cesto do mojih ciljev. In mogoče se jim ravno zato tako nezavedno upiram, ker vem kako pomembne so. Kako mi bodo spremenile življenje, ampak jih ne bom uresničila, dokler ne bom spremenila svojega življenja že prej. Ker želim marsikaj, ne samo na kariernem področju. Želim končno spet priti na tisto stopnjo treniranja 5-6x na teden, ker želim izgubiti nekaj kilogramov, da lahko pridem v kategorijo za borbe na tekmi in tam seveda zmagam, želim zajeti življenje s polno žlico in ne prespati pol dneva, pol dneva pa jest in kadit, želim priti končno na pot do vsega tega, kar mi je namenjeno in kar si tako zelo želim. In sproti seveda še najti svojo romantično dušo, ki bo imel vse to po čemer tako hrepenim.

In blog, kot vedno, vse reši. Napišem, tvorim v stavke in vse ima smisel. Počutim se lažja in pripravljena, da končno pridem ven iz tega povprečnega življenja. Zato imam zjutraj nastavljeno budilko na 8:30 in na sporedu jutranji trening. Če ne bom uspela, bom razočarala samo sama sebe. In tega si ne smem več dovoliti, ker mi moj ego že jamra za ovinkom. Ker me čaka svetla in bogata prihodnost, z že napol izbranim življenjskim partnerjem (sicer še on tega neve – how teenager of me) in ker vse, česar sem se do zdaj lotila, sem tudi naredila. In to si morem zapomniti naslednjič, ko me bo panika ter strah. Vse zmorem. :)

Seeing that sunlight hit your eyes
Been up all nigh but you still look amazing to me

The brightest side of society

09/04/2017 00:52 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Kot človek z veliko pozitivne energije, hkrati pa z zelo empatičnimi značilnostmi, je tudi do mene našla pot energija, ki se nabira v malo večji lokalni družbi že lep čas. Kolikor se je le dalo, sem se želela odmakniti od kakršnekoli drame, boriti pred nepomembnimi pogovori in razpravami o ljudeh, ampak je vseeno našla svojo pot skozi in se mi je zato ta vikend zgodilo nekaj slabih stvari, ki pa se meni ponavadi ne dogajajo. Če pa se že, pa se ne v takšni kvantiteti. In tudi mene je izmučlo, mi pobralo nekaj pozitive in oslabelo moje sončne žarke, zato pa v moje življenje prihajajo določene spremembe. Izboljšave. Ena izmed njih je, da sem čim manj v kontaktu z ljudmi, ki se ne znajo pogovarjati drugega, kot pa o drugih ljudeh. Ki sicer vsakič zatrdijo, da je “dobronamerno” in da so sami svetniki in niso nič naredili narobe, ampak znajo vseeno podebatirati o najmanjših malenkostih in nepomembnih izjavah drugih ljudi. Ko stare babice, ki sedijo na terasi v pletenem naslonjaču, pletejo kapo za svojega vnuka in govorijo o vseh in o ničemer hkrati.
Ampak njim je oproščeno, imajo vseeno že malo bolj počasne možgane. Ne morem pa verjeti, da se to dogaja v družbah mojih let, nad 20, ko začnemo prav živeti in ustvarjati svojo prihodnost. Ko se začnejo prave pustolovščine, premagujejo veliki izzivi in se soočaš z najpomembnejšimi trenutki v svojem življenju – trenutki, ko spoznavaš sebe. Ko se začneš prav iskreno in zares sprejemati takšnega kot si, se zavedaš svojih napak in brusiš svoje vrline, prav tako pa s pravimi ljudmi ob sebi rasteš in se razvijaš v človeka, v katerega hočeš odrasti.

Zato je ta čas najlepši in velikokrat tudi najtežji, hkrati pa se naučiš največ o stvareh, ki bi naj bile pomembne – družba, država, prihodek, samouresničevanje, … In to je čas, ko nam največkrat spodleti. Ne uspe, ne dosega naših pričakovanj, včasih pa preprosto zgubiš na celi črti. Ampak se učiš. Iz vsake napake, neumnosti, neuspeha, zlomljenega srca in zbledelega prijateljstva. Naučiš se, kaj je pomembno v življenju in kaj ne. Kakšna mora biti tvoja filozofija, da greš naprej. Da se vzpenjaš in napreduješ, greš level up. Ali kr dva. In večji level kot si, več življenje pričakuje od tebe. Ker ve, da zmoreš. Ker si se naučil, da moraš vedno samo verjeti vase in odražati dobro v vseh možnih načinih. Ker veš, da je pozitiva smisel življenja.
Ampak v naši evoluciji je šlo, ponovno, nekaj narobe. Zdaj se več ne podpiramo ves čas, ampak samo takrat, ko to koristi obema. Ne stopimo direktno do človeka s katerim smo v konfliktu, ampak povemo vsem drugim, zakaj in kako smo v konfliktu. In zakaj je to njihova krivda. Ne iščemo več vrlin v ljudeh, ampak napake. Nekaj, s čim jih lahko zajebemo, če oni zajebejo nas. Ne iščemo skupnih interesov v športu, ampak je naš glavni šport plesanje na partiju. Ker je to menda isto. Valda. In predvsem, naši pogovori se ne začnejo z “jaz” ali “midva” ali “ti”, ampak z “on” ali “ona” ali “oni”. In to je tisti največji problem v današnji mladi družbi. Ker vedo toliko povedati o vseh drugih, neznajo pa kaj veliko povedati o sebi. Ker jim je druga drama bolj zanimiva, kot pa da bi šli reševati svojo. Ker iščejo napake v drugih, da bi se sami počutili boljše. Ker a) nimajo samozavesti ali b) niso tako zelo dobri ljudje in pač uživajo v takšnih debatah.

In ne glede na to, koliko sem se želela temu upirati in se čim bolj oddaljevati, če preživiš vsak drug vikend z enimi in istimi ljudmi in če imaš facebook, ti vseeno pride do živega. Ruši se tvoje veliko obzidje pozitivne energije in se sprašuješ, če je še sploh kje kaj iskrenih ljudi. Nekoga, ki ti bo povedal direkt in ki bo tvoj prijatelj tudi takrat, ko noben ne bo tega videl ali objavil na socialno omrežje. In najdeš take ljudi. Med množico, ko imaš zares veliko srečo, jih vidiš. Svetijo drugače kot drugi, nasmejijo se ti iskreno in te povabijo na balkon na kavo. Z njimi pa se lahko pogovarjaš o vseh pomembnih stvareh, o filozofiji življenja, o energiji in vplivu vse pozitivne energije na nas, o čudovitih stvareh in trenutkih, o občutkih, ki jih čutiš ob muziki. O vsem. Lahko se jim zaupaš, odpreš, jim poveš. Ker razumejo, kot ti razumeš njih. Ker se njihova energija posynca s tvojo. Ker te najdejo, poiščejo s pogledom in ti dajo tisti prijaten občutek varnosti. Ker veš, da so tu zate. Vedno.

In to je potem najlepša stvar v družbi, ti ljudje. Delajo družbo lepo, ne glede na to, kako gnila je od znotraj. Ti pozabiš na ljudi, ki se pogovarjajo o ljudeh, in se družiš z ljudmi, ki se pogovarjajo o idejah. Negativna energija se sprosti ven, vdihneš pozitivo in umirjenost. Jutri pa greš z navdušenjem v nov dan, ker veš, da imaš take ljudi ob sebi.

This is our decision to live fast and die young.
We’ve got the vision, now let’s have some fun.

« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.