Birthday is all about family

27/01/2017 01:34 | V Moja filozofija, Življenje nasploh | Brez komentarjev

Ko spet mine leto dni in se datum obrne na tisti poseben dan v letu, tvoj rojstni dan, je tisti dan zares nekaj posebnega. Kakorkoli ga preživiš. Na sebi čutiš neko posebno energijo, ki te obdaja, da je vse mogoče in da si smešno srečen. Jaz sem tisti dan še bolj srečna kot ponavadi, letos pa sem bila brez dvoma še najsrečnejši rojstnodnevni človek, saj sem ga preživela s familijo. Pa ne s tisto, ki me povezuje po krvi, ampak s tisto, ki me povezuje preko glasbe. Trance, če smo natančni. Ljudje, ki jih ne bi nikoli poznala, če ne bi takrat po nekem slučaju naletela na moj prvi trance komad, ki pa bil vzrok vseh čudovitih, nepozabnih in neprecenljivih trenutkov, k so se mi je zgodili po tem komadu. Počasi sem začela čutiti tiste neprecenljive občutke, ki jih oddaja trance s svojimi melodičnimi in pozitivnimi toni ter lyricsih, v katerih se najdeš in ki ti pomagajo, ki te napolnijo z energijo ali ti pomagajo preboleti, včasih pa ti le pomagajo še bolj ljubiti nekoga. V vsakem primeru danes zame trance ni samo glasba, ampak način življenja. Je vsak dober trenutek, ki je lepši zaradi upliftinga, je vsak žalosten trenutek, kjer si nastaviš Above & Beyond komad in te napolni s pozitivo in so ljudje, ki so del te glasbe. Njihov karakter je prav tako lep kot najlepši trance komad. So ljudje, ki čutijo tako kot jaz, ki vedno pomagajo, katerim lahko brezpogojno zaupam in s katerimi sem točno takšna kakršna sem. Nikjer se še nisem počutila tako doma in tako sprejeto, kot se v njihovi družbi.

Tako je bil moj rojstni dan najlepši 21. januar do zdaj. Bili so točno ti posamezniki, ti neprecenljivi in dobri ljudje, ki so brez dvoma najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Vsako leto se za rojstni dan vsaj malo zamislim, kakšna sem bila 1 leto, 2, 5 let nazaj in kako sem se spremenila. In pri svojih zdaj 23 letih lahko rečem, da sem doživela v življenju že toliko različnih stvari, sprememb, čustev, partijev … 16 let let sem hodla v šolo in jo lani končala, mogoče celo za vedno. Pridobila in izgubila sem veliko prijateljev in velikokrat menjala družbo, ker so me ljudje velikokrat razočarali ali pa sem jaz njih. Neštetokrat sem že imela zlomljeno srce, zato ker se mi je vedno zdelo, da čutim več kot ostali, takrat sem to sovražila, zdelo se mi je, da sem preveč občutljiva. Da nikoli ne bom mogla biti srečna, ker sem bila tako dovzetna in empatična za vsako stvar, prehitro sem se zatreskala in iskala srečo v drugih ljudeh, v fantih, katerega ideal sem si ustvarila v glavi, nato pa čakala na to, da me bo enkrat osrečil. Prebrala, opazila, občutila, spoznala, sanjala in razmišljala sem več kot povprečen človek, to še zdaj. Še vedno sem sanjač, večni romantik, ampak nisem več mnenja, da je to moja šibkost, ampak da je to moja največja vrlina. Ker sem hkrati tudi zelo pozitiven in ljubeč človek, hkrati pa sem si zaradi vseh razmišljanj, ki so se dogajale v moji glavi in vse kar sem doživela zaradi bolj idealističnega pogleda na svet, okrepila mojo psiho in zbrusila osebnost ter moj odnos do življenja. Srečna sem kot še nisem bila nikoli do zdaj in udobno ter svobodno se počutim brez kogarkoli, ki bi me omejeval in upočasnjeval moj življenjski tempo. Počutim se sproščeno in prijetno, prav iskreno in pure prijetno ter at peace z mojo preteklostjo in brez strahu pred prihodnostjo. Imam vse, kar rabim. In najbolj pomembno, imam svojo najboljšo familijo na svetu, ki mi je omogočila moj rojstni dan preživeti v najlepšem možnem smislu, da še zdaj sijem in jih čutim blizu, čeprav so več kilometrov stran.

In to je dejansko vsa ljubezen, ki jo trenutno v življenju potrebujem. Čeprav sem zdaj že nekaj časa brez “boljše” polovice, čeprav sem vedno po malo zatreskana in si nemorem kaj, da ne bi pogrešala posebnega telesnega stika, ki ga prav tako intenzivneje čutim zaradi mojih močnejših emocij. Ampak dejansko sem sama sebi dovolj in ne iščem ljubezni, ker me bo ob pravem času že sama našla. And because I have my soulmates. In to so moji trenserji, moja familija. Ko bo prišla še druga ljubezen, pa vem, da bo najbolj pomembna stvar to, da bo čutil glasbo tako kot jo čutim jaz. In bo tako pozitiven, iskren in poseben, kot je trance.

In to je to. To je smisel življenja. Pa če imaš rojstni dan ali ne. Every day is uplifting.

Thank you

Rezultat iskanja slik za trance quotes

Funny life

19/08/2016 01:45 | V Moja filozofija, Življenje nasploh | Brez komentarjev

Življenje je smešno. Včasih se počutiš kot da si na vrhu najvišje gore, da se skorajda lahko dotakneš oblakov, včasih pa sam in izgubljen tavaš v temni noči. In največkrat ti take spremembe v tvojem bioritmu naredijo drugi. Pa ne zanalašč. In ne vedno zato, ker bi bili slabi. Včasih so tako prekleto dobri, da jih začutiš. Njihovo energijo, njihove prijazne oči, nasmeh, ki je namenjen le tebi. Najdeš se zraven njih. Povežeš. In naenkrat nisi več tako sam. Počutiš se samozavestno, ker nekdo tako zelo uživa v tvoji družbi. Nekdo, ki je tako dober. In počutiš se boljše. Lepše. Nekdo doda tvojim barvam sveta še svoje barve, ki so velikokrat bolj žive, svetlejše. Najde te, poišče tisti tvoj nasmeh, ki ga hraniš za nekoga posebnega, in tisti del svojega jaza, ki ga ne pokažeš vsakomur.
Drugačna sem. Drugače sestavljena, moji kosi sestavljanke so obrnjeni na glavo. Čutim drugače, čutim velikokrat preveč, začutim stvari, ki se drugim zdijo samoumevne. Dovzetna sem za občutke, ki so drugim naravni. Nekaj normalnega. Meni je pa vse tako posebno. Način, kako čutim glasbo. Čutim melodijo, kako se toni popolnoma prilegajo določenemu občutku. Čutim srečo drugih, kako zelo jo čutim. Prav tako čutim tudi bolečino in neizmerno željo, da jim pomagam. Čutim dež in kaplje, kako se zlijejo z mojo kožo. Vsak dotik, ko se me neka dobra energija dotakne. Vsak dotik je zame nekaj posebnega. Po celem telesu začutim kri, kako razširja žile, ko sem blizu vrhunca. Uživam, kako se sončni žarki dotaknejo moje kože in me napolnijo s pozitivo. Ja, sanjač sem. Romantik, še vedno v iskanju ljubezni, ki jih velikokrat najdemo le v knjigah. Vedno v iskanju nečesa več, nečesa, kar bo dodalo še en drugačen pečat v mojem življenju.
In zadnji čas delam napake. Veliko napak. Izgubljena sem, moje življenje je naenkrat postalo en velik kaos. In borim se. Zares se, poskušam ostati močna, tako kot sem se skozi vsa ta leta naučila bit. Nikoli nisem rekla, da je moje življenje lahko ali da se moram komu smilit. Ker moje življenje res ni lahko, je pa zato ravno toliko lepo. Drugačno, posebno, nenavadno. Velikokrat sama sebi povzročam nerealne zgodbe, ki se zgodijo v moji glavi zaradi prekomernega razmišljanja. Preveč misli, ki venomer potujejo v moji glavi in mi ne dajo miru. Zato velikokrat zbežim, zbežim nekam drugam, kjer nerabim razmišljat. V drugi odtenek življenja. Na kar nisem ponosna, ampak je to prav tako del mojega življenja in naučila sem se, da v življenju ničesar ne obžalujem. Sem najbolj pozitiven človek, kar jih boš spoznal in prijazna, dobra duša, velikokrat zmedena in hladna, ampak vsem želim samo dobro. Zares. Iskreno, brez pocukranih namenov in skrivnih razlogov. predvsem pa, da tudi drugi čutijo vsaj malo vsega, kar čutim jaz.

Zveni kot ena poceni samohvala, ne? Ali pa smiljenje sami sebi?
Nič od tega. Samo po dolgem času dajem ta čustva ven iz mene, ker se že predolgo nabirajo v meni, jaz pa jih nimam časa sproti predelati. Naredila sem nekaj, kar morda trenutno obžalujem. Vsaj začasano. Skrenila sem iz znane poti in se znašla na razpotju. Razočarali so me ljudje, za katere si nikoli nisem mislila, da me bodo. Presenetili me drugi, v katere sem že izgubila upanje. Veste, če čutiš tako kot jaz, je zaljubljenost, zatreskanost, ljubezen, simpatija, whatever, smešna stvar. Prikaže se ti v vseh mogočih oblikah, včasih najbolj nepričakovano. Ampak prevzame me. Vedno. V nekaj dneh lahko človeka tako zelo spoznam, tako zelo začutim to njegovo energijo, da se zatreskam. Tako močno čutim energijo drugega, da me potegne vase. In sem spet prepuščena čustvom, čeprav je moj jaz že tako prepoln vseh mogočih občutij. In včasih res ne vem, od kod se sploh to vzame. Ker včasih si zaželim tega umirjenega, preprostega življenja, kjer bi razmišljala in čutila veliko manj. In bi bilo vse preprostejše. Ampak jaz sem izgleda izbrala težjo pot. Pot, ki je sicer posipana z rdečimi vrtnicami, prav tako pa bodečim trnjem, kot tudi mehkimi oblaki, katerih se vedno znova lahko dotaknem. Nakladam, sem sanjač, pozitivec, malo nora in predvsem drugačna. Najbolj pomembno je, da sem se sprejela takšno kot sem in potegnila vse dobro iz mojih nenaravnih sposobnosti za občutke.

Pobiram se, iščem spet svojo pot nazaj do oblakov. In našla jo bom.

Športno življenje versus sladko življenje

19/07/2013 20:35 | V Moja filozofija, Življenje nasploh | Brez komentarjev

Danes sem naletela na nek zelo zanimiv blog, ki govori o plusih in minusih bodybuildinga oz. nasploh takšnega načina življenja. Ker so to vedno bolj tudi moji krogi in moj žanr in ker že res dolgo nisem nič objavila na ta blog, se mi je ta objava zdela lepa in predvsem resnična.

Odkar sem sploh začela hodit v fitnes, se bolj zdravo prehranjevat, vsak dan trenirat in bit v stiku s športno prehrano, sem vedno imela en in isti problem, ki še zdaj ni čisto rešen: hrana. Ja, hrana je bila vedno moja šibka točka. Pa ne samo čokolada, kot je šibkost večine punc. Karkoli sladkega, sladolednega, čokoladnega in celo sadnega. S tem se bojujem že kakšno leto in vedno znova zmaga hrana. Jaz se pa nikoli ne pustim. Ko se odločam, ali bi pojedla tisti kos sladice ali ne, najbolje predstavim tako, da je to, kot da imam v glavi dva človeka, ki se kregata. Ali pa angel in hudič, če se gremo biblijske. Prvi človek je proti, ne dovoli mi, da pojem, ker se dobro zaveda, da mi bo kasneje žal. Ker mi vedno je. In da ni vredno, da želim biti taka pa taka in da se morem upret in se nečemu odrečt, da bom dosegla neki višji cilj. Na drugi strani pa je človek, ki me priganja, naj pojem tisti kos peciva, zraven pa mi nalaga vse že prežvekane življenjske quote, kot so da samo enkrat živimo, da je treba v življenju uživat in si privoščit tisto, kar nam paše, ugaja in da moramo živeti v skladu s tem, kar želi naše telo. In kaj se na koncu zgodi? Drugi človek oz. hudič zmaga, jaz pojem tisti kos in uživam v njem, kasneje mi je pa žal. Tako žal, da se še dvakrat bolj in z dvakrat večjim občutkom krivde uničujem na fitnesu. (Uničujem kot v fitneserskem pomenu, tj. treniram konkretno težko in presegam svoje zmožnosti bolečine, ki bo sledila, etc.)

Ta moj način odločanja in življenja ma veliko lukenj. Počasi jih krpam, pa vendar še imam toliko minusov, toliko sladoledov in kosov čokolade. Pa to ne pomeni zdaj, da se bašem vsak dan z petimi sladoledi in tremi milkami, ampak da se meni zdi že prekršek štirje koščki preveč temne čokolade ali sladoleda po fitnesu. Ampak dokaj pa mi je uspelo znebit se občutka krivde, če kaj preveč pojem. Seveda me zapeče, ko pojem dve tablici temne čokolade, ampak se pol takoj spomnim, na kak način lahko to pokurim na treningu in me takoj razveseli. Sploh, ko si stvari zaslužiš. Zaslužim si jih po treningu, ko sem res konkretno natrenirala noge, do tega stadija, da bom jutri težko vstala iz postelje, zaslužim si nekaj sladkega po celem dnevu trdega dela, takšnega ali drugačnega in zaslužim si jih zjutraj, ko se zbudim, ker sem regenerirala svoje telo.

Tako, da sem se lahko poistovetila s tole žensko, ki je napisala to objavo. No, vsekakor (še) nisem bila na tekmovanju bodybuildinga in je moje življenje sestavljeno še iz česa drugega kot športa. (Tukaj se lahko pohvalim, da sem uspešno zaključila prvi letnik faksa!) To pa ne pomeni, da se že to celo leto ne bojujem z enakimi dvomi, kot ona. Če je res vredno? Se je res vredno mučit, odpovedovat stvarem, sekirat, obremenjevat, ali bi morali živeti tako, kot nam telo govori, čeprav nonstop teži po hrani? In zato sem nekje v sredini. Zdaj se že zavedam, kako pomembno je živeti zdravo, se gibat in skrbet za svoje telo. Prav tako se je moja postava nenormalno polepšala in se počutim bolje, lepše in energično tudi drugače. Po drugi strani pa, če si zaželim tisti sladoled, ga bom pojedla. Ne strinjam se, da moramo biti sužnji hrani; moramo imeti meje in vedeti, kaj je zdravo za nas in kaj nam bo škodovalo. In zato sama lovim bilanco nekje med hrano in fitnes življenjem ter mogoče kdaj še pripravami na tekmovanje. Zato mi ni žal, da sem prej pojedla tisti kos čokolade! :)

Sicer pa je že avtorica tiste objave tako dobro povedala. Vsi bi se morali držati takšnega načina življenja, seveda tisti, ki težimo k zdravemu in lepemu telesu. Ne smemo pa pozabiti, da je hrana še vedno del nas in da če nas nekaj osrečuje, potem si to dovolimo.

Pa zdrav in športen vikend! :)

Lp.

Ker nekateri zares čarajo

19/06/2011 19:11 | V Ker te obožujem., Življenje nasploh | 3 komentarjev

8.6.2011 sem doživela nekaj neopisljivega, nekaj čudovitega. Koncert legendarne skupine Bon Jovi, ki jo poslušam že od nekdaj. In niso me razočarali. Navdušili so me, navdali z energijo, veseljem in nostalgijo. Odpeli so vse hite, katerih besedila sem se, kolikor se je dalo, drla (manjkal mi je le komad Always) in Jon Bon Jovi nas je presenetil z igranjem I’ll be there for you le meter stran od nas (bili smo v Golden ringu). Bilo je neprecenljivo, nekaj, kar moraš enkrat v življenju doživeti, če si oboževalec dobrih koncertov. Pri nekaterih komadih sem ostala brez besed, lahko sem le zaprla oči in uživala ob čudovitih tonih in vokalih, za katere se je zdelo, da bodo trajali večno. Bon Jovi je na sceni že dolgo, mogoče so bili kakšni njegovi starejši koncerti boljši, ampak kar se tiče njegovega zagona, energije in uživanja pri petju, je zame še vedno 21-letnik, ki je pel pred takrat le petstoglavo množico. Res se je videlo, da uživa pri tem, da nas rad zabava in spravlja v jok, hkrati pa ve, da ga obožujemo do onemoglosti in je nekatere osrečil tudi s tem, da jim je dal roko (jaz nažalost tokrat nisem bila ena izmed njih).
Sicer sama nisem bila na veliko koncertih, pa še ti so bili slovenski izvajalci (Siddharta, Big Foot Mama, Piše se leto ipd) in si res nisem znala predstavljati, kako bo to izgledalo. In velikost stadiona ter množice me je osupnila, hkrati pa raznežila, saj smo bili vsi tukaj le z enim razlogom: da slišimo Bon Jovija. Čeprav sem verjetno stala na enem in istem mestu več kot pet ur, se to sploh ni poznalo. Niti to ne, da nisem jedla devet ur. Pred sabo pa sem imela še možnost gledati najlepšega varnostnika na svetu, ki me je kasneje še dvignil v naročje, ker sem se slabo počutla (no, tukaj se je verjetno poznalo, da sem bila brez hrane). V glavnem, koncert je bil popoln. Boljši, kot sem ga pričakovala in ko se je končal, kar nisem mogla verjeti. Nisem hotela konca in nisem želela iti stran. Ampak vem, da se bom zagotovo še vrnila na njegov koncert, brž ko se pojavi v bližini.

Sicer pa se mi je pred kratkim zgodila ena najbolj norih noči mojega življenja, ki mi je znova pokazala, da je vredno živeti. In pretrpeti 9 mesecev šole, ki se je končno le izplačala, saj sem si v zadnjem tednu še priborila pravdober uspeh. In ker je bilo v sredo vse zaključeno, smo to morali nekako proslaviti. In bilo je proslavljeno tako, ko se spodobi. Hkrati pa sem ugotovila, da se res splača bit samski. Čeprav pogosto pogrešam zaljubljene trenutke in nešteto poljubov, sem bila takrat vesela, da sem samska. In da se mi je zaradi tega verjetno zgodilo nekaj najboljšega, kar se mi je lahko. Pa saj verjamem, da me še veliko čaka in da si še imam veliko obetat od mladosti. Ampak včasih se res vprašam, če je še sploh možno kaj boljšega? Ker ena stopnja nad mojo srečo je verjetno že nirvana. In ne, ne pretiravam. Pa ne samo zaradi tega dneva, ampak nasploh. Zdi se mi, kot da se je zdaj dokončno vse sestavilo. Dobro, res je, manjka mi fant, ampak iskreno povedano, kdo potrebuje fanta poleti? Tako da ja, trenutno sem srečna. In še pod velikim vplivom tiste nore noči, kjer me je en fant uspel tako začarat, kot že dolgo ne. Nočem niti razmišljati o prihodnosti, ker sem v tem trenutku popolnoma zadovoljna. Če bi pa lahko vrtela čas nazaj, bi pa bila še bolj. Ampak verjamem pa, da me ta fant še čaka v prihodnosti. Nisva še končala, ker mu tega ne pustim. Predober je. In poletje ima svojo čarovnijo. Komaj čakam!

YouTube slika preogleda

Vonj po poletju

04/06/2011 18:59 | V Življenje nasploh | 8 komentarjev

Deževno junijsko popoldne, ki se počasi spreminja v večer. Šola se počasi, ampak vztrajno zaključuje in v zraku je že čutiti poletje, morje, vroče poletne noči in kopalke. In jaz ugotavljam, da v življenju pač vedno ne bo vedno vse po moje. In da ne bo vedno perfektno. Težko se je s tem sprijaznit, ampak očitno tak mora bit.

Ker sem v zadnjih nekaj tednih izgubila veliko, se je drastično zmanjšal tudi moj optimizem, moja volja in konstantna dobra volja. Čeprav je zunaj večino časa sonce in vročina, za kar skorajda živim, mi ni pomagalo, da bi prišla nazaj trdno na noge. Glavni krivec je predvsem šola, kjer se profesorji pač odločijo, da mora biti 80% ocen druge konference pridobljenih v maju. In pol ni pomembno, koliko se učiš, nikoli ne bo dovolj časa, vsaj z moje strani in če se nisi sproti učil. In naporno je. Zelo. Sploh ker ti gre na koncu za uspeh, ker kljub napovedanemu spraševanju rad kdo “zmanjka” in ker včasih šola zahteva nemogoče. Nad našimi sposobnostmi. In to me je utrudilo.
Druga stvar pa je bila, da tega nisem imela s kom deliti. Vsi prijatelji so se zdeli tako daleč in zakopani v svoje delo, sama pa tudi trenutno nimam nobenega, ki bi mu lahko povedala vse, pa bi se vsaj delal, da posluša. In tako sem se večino časa počutila samo. Saj je včasih prijetno biti stran od vsega, ker se mi zdi, da smo dandanes ljudje sposobni le še sovraštva, ljubosumja in predvsem obrekovanja, ampak ker sem izredno družaben človek, ki mora svoje misli deliti s celim svetom, sem postala nevrotična. Kar je vse skupaj še samo poslabšalo.
In tako je nastala neka čisto druga verzija mene, ki je nisem marala. Še zdaj traja, ampak v manj radikalni obliki. Ker še šole ni konec in ker ne gre vse tako, kot jaz želim. Ampak še malo … Še malo in bodo minili ti trije tedni in bo vsega konec. Čeprav ne bom najsrečnejši človek na svetu, bom vsaj svobodna. Za dva meseca, ko se bo začelo najhujše, to, kar moji prijatelji preživljajo zdaj. Matura. 4. letnik. Fuj. Ampak prej še je poletje. Čudovito, vroče poletje, preživeto v brezdelju, neprespanih nočeh in s prijatelji. In seveda tisti občutek, ko ležiš na soncu, brez skrbi, pred tabo pa je le neskočnost morja. Sploh si ne morete predstavljati, kako zelo si ta trenutek to želim. Ker takrat bo pa vse tako, kot si želim. In ja vem, pričakujem preveč od ljudi okoli sebe, preveč od življenja. Ker mogoče pa na koncu ne bo vse okej. Mogoče letos moj trud v šoli ne bo poplačan. Mogoče ne bom dobila danes ne bom dobila nekaj trenutkov bližine, ki si jih želim. Mogoče pač ne bo vse po moje. Ampak dokler vem, da je pred mano zagotovo poletje in ta dva meseca ni napovedan noben konec sveta, tako dolgo se lahko zadovoljim tudi s tem. S sicer precej napornim in težkim življenjem, ki pa ponuja poletje. Ohja.

YouTube slika preogleda

No, do popolnega življenja mi pa manjka le še ta fant. Vsak večer bi mi moral zapet za lahko noč.

Lp.

Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.