24

22/01/2018 02:19 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Pride en tak dan, ki je poseben. En v 365/6 dneh. No, še bolj poseben kot ponavadi. Drugačen. V zraku, ki te neposredno obdaja, se takrat čuti občutek zadovoljstva, sreče, skorajda kraljevski občutek. Traja cel dan, te polni z energijo in te nosi zavitega v mehek puhast oblak. Še preden se ta dan začne, podzavestno potlačiš vsa pričakovanja, ki se gradijo skozi leto, skozi življenje. Vsaj en dan ne razmišljaš kaj preveč o prihodnosti, saj si preveč zaposlen s praznovanjem v sedanjosti in spominjanjem preteklosti. Dan, ki je obletnica tvojega začetka življenja, je zares poseben. Vendarle je dan posvečen tebi in praznovanju dejstva, da si s svojim rojstvom na nek način spremenil svet ter ljudi okoli sebe. Zato je ta dan vedno poseben, pa karkoli že počneš. Pomembno ti je le to, da so ob tebi ljudje, ki jih imaš najraje.

V mojih najstniških letih sem velikokrat slišala modrosti starejših ljudi, kot prebrala člankov v Cosmopolitanu in vseh drugih nasvetov ljudi, bolj pametnih od mene, da bo z leti vse postalo bolj jasno, da boš spoznal takšne in drugačne stvari, prebolel vse napake na poti in se z njih nekaj naučil. Velikokrat, ko sem hotela izvedeti odgovore na vsa moja življenjska vprašanja, ki so se pojavljala pri overthinkanju v možganih zmedene najstnice, so me “pametnejši” odvrnili z “boš razumela, ko boš starejša”. Okej, zdaj sem starejša. Včeraj sem dopolnila 24let, kar bi se že lahko reklo za odraslost, če se orientiramo po samo enem kriteriju. Sicer se je še veliko drugih dejavnikov, ki odražajo tvojo (ne)odraslost, ampak v to se ne bi spuščala, vsak si postavi svoja merila. Ampak dobro, recimo da sem zdaj že koliko toliko odrasla, nadaljnjemu odraščanju pa se vztrajno upiram, dokler še je mogoče. In zdaj si postavim kako življenjsko vprašanje ali dvom, pa še vedno ne razumem. Pridejo trenutki, ko imam občutek, da razumem še manj, kot je včasih razumela 15letnica. Seveda, življenjska vprašanja so se nadgradila. Zdaj se več ne sprašujem neumnosti, ampak malo manjše… neumnosti. Včasih. Ker vprašanja se ne prilagajajo samo tvojemu vedno boljšemu razumevanju sveta, ampak pridobijo tudi na teži. Ko si stara 14 let, si popolnoma stoodstotno absolutno prepričana, da te izgube fanta/najboljše prijateljice ali pa ker ti je mama naredila največjo krivico in se ti ni uresničilo tisto, kar si vsako noč sanjala, vsak dan upala in si zaželela v vsakem zvezdnem utrinku, ne boš nikoli prebolela. Ko si stara 23let, si se že lahko soočila z izgubo bližnjega – in to za vedno -, si predolgo vztrajala v odnosu, v katerem te je partner res kvalitetno jebal v glavo, si morda že tolikokrat obupala nad življenjem, da se sploh več ne trudiš najti motivacije, moraš se samo prebiti skozi dan, mesec, leto.

In potem si spet na začetku. Spet ne razumeš, iščeš odgovore na težka vprašanja, na katera sicer obstaja velikokrat nek logičen odgovor, pa si na njih kljub temu nočeš odgovoriti. Včasih se kljub vsem sončnim dnem, zelenih valov na semaforju in vsem dnevnim dosežkom, še vedno ne moreš nasmejati. Zavedaš se, da si na mejniku odraslosti, ko se boš (če se še nisi) morala odločiti za kariero, ki ti bo pomagala pri uresničitvi tvojih ciljev. Tisti nekateri, ki si še pa kariere nismo izbrali, ker smo še vedno radi zaviti v udobje faksa (čeprav magisterij trenutno ni najbolj udoben), ki nas varuje pred delničarskim in črnobelim svetom. Sedimo za računalnikom, doma ali na vajah, pišemo, se učimo neke stvari, ki bi nam morale biti v pomoč pri napredovanju v karieri, če ti jo seveda uspe najti v svoji stroki. Napišeš 15 raziskovalnih nalog v enem semestru, prešvinglaš dva kolokvija in delaš načrt, kako boš preživel izpitno obdobje ter v katerih učilnicah lahko švinglaš. (Vem, totalno neodraslo.) In zato, ker si tako zelo želiš pridobiti tisti kos A4 papirja po dveh letih, že zato, da sebi nekaj dokažeš, si pripravljen občutiti skoraj konstanten stres. (No, razen če si priden. Jaz nisem.) Tako si na eni strani obdan s pritiski odločanja o karieri, na drugi strani pa si že tako naveličan oštevilčevanja poglavij in vseh ostalih cvetk, ki jih ponuja Word. Kdaj bi naj bil človek res dovolj star, da življenje zares iskreno razume?

Tako je, vsi tisti pametni, ki so dregali v mene, naivno najstnico, niso bili iskreni. Plus to je bil najhitrejši izgovor za vse težje teme, o katerih se niso hoteli pogovarjati. (Mogoče so še bili na razvojni stopnji otroka, ki se vsega dotika, dokler ne naleti na vroč štedilnik, zakriči in se opeče, štedilnika pa se v nadaljnje izogiba.) Nikoli ne boš razumela življenja, vedno bodo v glavi vprašanja, ki ne bodo imela odgovora. Ali pa bo odgovor tako zelo bolel, da boš mogla skaditi dva namesto enega, za trenutek pozabiti, potem pa se soočiti s tem ter sprejeti. Pa čeprav so vprašanja včasih nadležna in žalostna, moraš sprejeti, da so tam in da bodo tam ostale, dokler na njih ne boš našla odgovora ali sprejela dejstvo, da ne glede na to kako močno si to želiš, ta trenutek ne poznaš odgovora. Ker te ohranjajo živo, pa čeprav bi v enem momentu naredila vse za odgovor in brez težav porabila veliko časa, dokler se ne bi naveličala. In tudi če se včasih zdijo ena vprašanja banalna in se počutiš nesigurno, ker na njih ne poznaš odgovora, je pomembno, da tvojim možganom pa res nikoli ni dolgčas. Kar pa navsezadnje pomaga tudi pri moji hladni vojni med faksom in kariero, kjer pa itak vse skupaj blokira moj hedonizem in dinamičen način življenja.

Tako da ja, to sem se naučila v svojem 24. letu. Bilo je leto izrednih sprememb, globoke žalosti, pravega prijateljstva in iskrene ljubezni. Pa čeprav menjaš le eno števko, ko je leto okoli in se za (vsaj) en dan počutiš kot kralj, ti prinese na neki globlji ravni še nek zaključek. Ker si še vedno tu kjer si, v bistvu višje, kot si bila in se ne predaš. Odraščaš. Z vsakim vprašanjem znova.

‘Cause I’ve been on the run so long they can’t find me
You’re waking up to remember I’m pretty
And when the chemicals leave my body
Yeah, they’re gonna find me in a hotel lobby ’cause
Cause we’ve been on the run so long they can’t find us
Who’s gonna have to die to remind us
That it feels like we chose this blindly

The big bang

18/02/2017 18:16 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Včasih se vprašam, kje se je vse skupaj začelo. Kaj je bil tisti prelomni trenutek, da je prišlo do rekonstrukcije mojega življenja, do tiste it točke, ki me je nepričakovano potrepljala po rami, me obrnila k sebi ter rekla: “Ready? I’m gonna change your everything.” (Moja podzavest, ego, ono, jaz in vse ostalo, kar spada zraven k moji kompleksni osebnosti, govorijo angleško. Baje da se lažje izražajo v tem jeziku.)
Sprašujem se, kdaj točno se je zgodil ta trenutek. Ko me je pustil fant, ko sem izgubila “najboljšo” prijateljico, ko sem slišala svoj prvi trance komad, … ? Veliko stvari se mi je zgodilo v življenju, zaradi katerih sem se bila primorana, namerno ali nenamerno, zase ali za druge, spremeniti. Alterirati, prilagoditi svoj karakter ali način življenja, da sem se lahko pobrala s tal in zrasla, četudi le za milimeter, včasih pa tudi za kaj več centimetrov. Ampak vedno znova zrastem.  In se nekaj novega naučim. Čeprav včasih na zelo težki, zakompliciran način. Ker sem, kot smo že pogruntali v teh nekaj stotih objavah mojega bloga, v katerih večinoma na tisoč in en način razglabljam in “raziskujem” svoj karakter, svoja dejanja, svoje napake, da sem čustvena, empatična, dovzetna za vse. V bistvu mi je prav tako ta blog bolj pomagal pri vsej tej rekonstrukciji moje osebnosti in posledično delno tudi karakterja, kot mu dajem zasluge za to. Ker sem v nenehnem nakladanju in velikokrat ponavljanju enih in istih stvari, učenja na enih in istih napakah, med vrsticami napisala tudi kaj smiselnega. V veliki večini je ta blog še vedno moj osebni dnevnik, saj v 10 letih nisem imela nekega pretiranega ogleda mojih objav (in tako sem se navadila in mi je res super, #nopityforme), hkrati pa sem zaradi objave na svetovnem spletu in nepoznanega občinstva, obdržala svoje objave dokaj objektivne in jih poskusila ustvariti v neko zgodbo, ki bo razumljiva tudi nekomu, ki ne živi v mojih mislih. Približno, ker imam zares veliko kompleksnih in manj kompleksnih misli, ki se povezujejo v (ne)smiselne celote in ideale.

Tako da ja, ta blog je imel in ima kar velik pomen pri nastajanju novega projekta, ki je bil v bistvu bil dokaj podoben staremu, vendar predvsem višji, močnejši, pozitivnejši. Neštetokrat sem se, ko sem imela kakršnekoli razloge, ali pa tudi čisto brez razloga, odprla svoj blog in prebrala, kar sem napisala. Ne zato, ker je tako dobro (čeprav sem se tu pa tam začudila mojemu smislu za zlaganje besed v lepo oblikovane stavke, za kar “krivim” mojo neskončno ljubezen do knjig v otroštvu), ampak zato, ker sem praktično vsako objavo zaključila z nekim t.i. naukom, ki je bil vedno pozitiven in mi je tudi v nesigurnih časih pokazal, da sem enkrat že prišla do takšnih zaključkov, ki so se v tistem trenutku zdeli nemogoči.

Ampak blog vseeno ni bil ta it moment, bil je le prisoten, ko so se začele kazati posledice tega trenutka. V bistvu se nisem znala odločiti, kaj bi lahko bil ta trenutek, dokler si nisem danes slučajno predvajala enega lepših trenutkov v svojem življenju, Ultra Europe 2015, Dash Berlin classic set. Dash Berlin je bil moj čisto prvi trance DJ in ravno za moj prvi komad si nisem niti približno predstavljala, da ga bom kdaj slišala v živo. Ker dejansko je bil ta prvi trance komad tisti it trenutek. Ker mi ga je pokazal moj prvi resnejši fant, nato moje prvo zares zlomljeno srce, moj najnižji in najbolj žalostni občutki življenja, ko sem se bila prisiljena slej ali prej pobrati s tal, se spet postaviti na svoje noge, ne pa hoditi po njegovih.
In ta prvi trance komad je bil “najin” komad, ki sem ga poslušala tudi po razhodu in mi je obnavljal znova in znova vse boleče spomine, hkrati pa me je počasi, nezavedno osvobajal teh spominov in me dvigoval. In zaradi tega prvega trance komada so se začeli še vsi naslednji in začelo se je osvobajanje evropskih trance eventov z najboljšimi ljudmi na celem svetu, ki so po hitrem postopku postali moja družina. Ki bodo  zraven mene celo življenje, se drli besedila naših najljubših komadov, me objeli ob najlepšem upliftu in mi stali ob strani, ko me bo življenje zaradi česarkoli poskusilo podreti na tla.
In moje življenje se je rekonstruiralo. Vsa ta dobra energija, ki jo nosijo ti ljudje s seboj, so mi prinesli še več takšnih pozitivnih, čudovitih ljudi, med drugim izgubljeno najboljšo prijateljico, ki je prav tako že praktično postala del familije v tistih nekaj sekundah, ko jih je spoznala. In zaradi vse te pozitive in že mojega nadgrajevanja osebnosti po mojem takratnem najhujšem razhodu, so se začele tudi moje misli vedno bolj polniti s pozitivo, mi kazati vse dobre strani situacij, v katerih sem se znašla. Mi pomagala, da sem začela ceniti tisti sončni vzhod, ko si s svojima dvema najboljšima prijatelja in ob jezeru opazuješ, kako se sonce počasi dviguje iz vode ob nežnih beatih trance komadov. Ter najbolj, vse to mi je pomagalo, da sem začela iskati najboljše v ljudeh. Jim to povedati, izbezati ven iz njih, porušiti nesamozavest in pokazati svetlejšo stran življenja. Jim ponuditi roko, da jim ne bo treba plezati samim. Preprosto samo delati dobro, razmišljati pozitivno, najti čarovnijo v vsakdanjih stvareh, nenehno čutiti to kar začutim na vsakem trance eventu. In sem najsrečnejši človek na svetu z najboljšimi ljudmi okoli sebe in čudovito-pozitivnim mindsetom, in to vse zaradi tistega prvega trance komada. In muzika res lahko spremeni življenje. Včasih pa je dovolj že samo en sam komad.

I’ll fall forever endlessly
When you should be the ground beneath my feet
The better half of me

Maša 2.0

23/10/2016 16:33 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Najtežje je začeti. Začeti pisati blog, diplomsko nalogo, začeti pogovor o nečem težjem, začeti konec nečesa, začeti nekaj novega. Ampak jaz velikokrat pozabim, kolikokrat mi je že nekaj uspelo začeti. Zapisala sem prve besede svoje nove objave, začela sem se pogovarjat o težjih stvareh, prav tako pa sem v zadnjih vikendih začela tudi nekaj novega. Prav tako pa sem zadnji čas končala velike in pomembne stvari. Končala sem diplomsko nalogo, tako zdaj čakam samo še na zagovor, po dolgotrajnih mukah in lovljenja deadline-a, po iskanju vseh mogočih načinov, kako bi lahko končno diplomirala. In uspelo mi je. Prav tako sem pa končala tudi odnos, ki me je uničeval, ki mi je pobral vso energijo, ki me je izžemal. No, pravzaprav me je on pripravil do tega, da sem jaz nato lahko odločno in brez nadaljnjih premislekov,  usmiljenja in česarkoli že, končala svojo skorajda enoletno razmerje, which got the best of me. V tako veliki želji, da pomagam osebi,  za katero sem mislila, da jo imam najraje, sem pozabila nase. Na svoje želje. Na to kar sem, kar me dela tako drugačno in zakaj kljub prvem velikem znaku, ki nakazuje konec zveze, ne odneham. In nato se počasi priplazijo v podzavest še drugi znaki, ki pa sem si jih spretno zakrivala z t.i. ljubeznijo do nekoga. Ja, saj sem ga res imela rada. Celo ljubila nekaj časa, saj je bil drugačen, tako kot sem drugačna jaz. Ampak nevem pa točno, kje se je ta ljubezen prevesila v navado, rutino, to da nekoga rabiš, ne pa imaš rad. Da si na nekoga navajen. Da si z nekom zato, da se ne zbudiš več sam. Da ko vama je dolgčas, vama je vsaj dolgčas skupaj. Da sem pozabila nase tako zelo, da se več na koncu najine zveze več praktično nisem poznala. Postala sem neka lupina sebe, nekdo, ki je preživljal velik delež svojega časa, da bi se ubadal z njegovimi problemi, ne pa s svojimi.

Priznam, nevem kako dolgo bi še ostala v tej zvezi, ne glede na to kako je bila utrujajoča – bila je seveda tudi lepa in čudovita na čase -, saj zelo zelo težko prizadanem ljudi, sploh pa tiste, ki jih imam rada. Vem, da to ni prav, da bi morala oditi, če nisem hotela narazen samo zaradi rutine in polepšanju nekomu novega dne, ko se lahko zbudiva drug ob drugem. Nisem se pa zavedala, da ne glede na to, kako se jaz prepričujem, da je to to, da bo boljše, je energija, ki je bila v meni, hodila svojo pot. In potem sem tudi jaz začela delati napake, govorila stvari, ki jih nisem imela v glavi, ampak zakopane nekje v srcu. Počasi je vrelo iz mene kot dolgo speč vulkan, ki bo zdaj zdaj izbruhnil. Nisem videla izhoda iz te situacije, zakomplicirane iz polne raznoranih emocij, ki mi velikokrat niso pustile dihati. In potem se je kar naenkrat zgodil čas. Tisto, ko rečemo: pusti času čas. To je bila moja rešilna bilka, ki me je popeljala do naenkrat veliko različnih dogodkov in občutij. In tega se nisem zavedala do sedaj, do danes, po tem vikendu.
In prav tako so ti dogodki imeli svoj začetek. Spontano, na afterju prejšnji vikend, ko sem bila po čustvenem trance partiju še cel dan v družbi ljudi, ki so dobri. Prijazni, pametni, dobri poslušalci in predvsem na isti valovni dolžini kot jaz. Poslušali smo nam najljubše komade v sobici, ki je kar naenkrat postala moje varno zavetje. Prostor, kjer sem se počutila popolnoma sproščeno in obdana z enakomislečimi posamezniki, ki so vsrkavali mojo energijo, kot tudi jaz njihovo. Naenkrat ni obstajalo več nič drugega, kot pa tisti trenutek na tistem kraju. In počutila sem se, kot se nisem počutila že kar nekaj časa. In v tistem momentu sem se zavedala, da se lahko bolj povežem s prijatelji kot s svojim partnerjem. Ampak ne glede na to, kako sem se počutila v tisti sobi, je vseeno naslednji dan prišla realnost in moja nezmožnost za prizadeti človeka. Potem pa se je zgodil alkohol. Kot že tolikokrat poprej, ampak sem mu vedno oprostila, saj je obljubil, da tega ne bo več naredil. Pa je. In to na tako zelo grd način, da je meni naredilo klik v glavi in kar naenkrat mi je postalo vse jasno. Vse to, kar zdaj opisujem glede najinega odnosa. Kar sem si prej prikrivala, s tem pa delala sama sebi samo še večjo škodo.

Potem pa je svoje delo naprej opravila energija. Prišel je vikend, ki me je pripeljal k posamezniku, ki mi je enkrat že spremenil življenje. Nekdo, ki mi je na svoj edinstven in preprost način pokazal, kako so lahko tudi najbolj banalne stvari posebne. Spet je prišlo čisto spontano, brez načrtov, ampak je s svojo energijo, pozitivo in njegovo brutalno iskrenostjo, ki jo cenim bolj kot pri kateremkoli drugem, nezavedno iz mene spet privlekel tiste dele mene, ki sem jih izgubila tekom ohranjanja moje nekdanje zveze. Čeprav sva se družila po več kot enem letu, je bilo, kot da sva se družila vsak dan do zdaj. Spet sem postala tista sproščena jaz, brez obveznosti in živčnega pogledovanja na telefon, brez kakršnegakoli cilja, samo uživala sem na poti. Nebo je postalo modro, brez oblačka. Pridobila sem še eno potrditev, da sem šla iz neke slabe energije, energije, ki me je obremenjevala, v praktično naslednji sekundi pa je prišla dobra energija. Napolnjena s pozitivo, neskončnimi možnostmi in čeprav sva na koncu že nekaj časa bila v družbi drug drugega, me je ne glede na vse ta dobra energija spremljala. Znova potrjeno pa sem vse skupaj dobila še s spontanim praznovanjem rojstnega dneva človeka, ki ga do tistega dne še sploh nisem poznala, v družbi zares dobrih ljudi. Predvsem prijateljice, s katero sem lahko imela najbolj odrasle pogovore, ampak sva potem nekako zgubili stike, saj sem bila jaz preveč obremenjena. Vedno mi je stvari povedala iskreno in direktno, prav tako pa s svojimi izkušnjami pomagala pri razrešitvi še najbolj nemogoče situacije. In povedala mi je stvari o meni, ki sem jih morala vedeti. Kot da bi čutila. Tudi ona je našla nek zaprašen košček mene, na katerega sem pa popolnoma pozabila, in mi s tem neizmerno pomagala. Najbolj pomembna stvar, ki pa mi jo je povedala in si jo bom verjetno zapomnila za vedno – “Močna si.” Močna, ker sem naredila svoje diplomsko delo kljub čustveni preobremenjenosti in pogovarjanju o pomembnih stvareh, pri katerih sem se jaz vedno počutila krivo. In to je bila potem še zadnja močna potrditev, da delam prav. Da mi je končno uspelo. Da sem na pravi poti, da je moja energija spet na višku ravno zaradi oseb, ki so bili okoli mene in so mi to pomagali omogočiti.

In hvaležna sem jim, zares sem jim. Vsakemu posebej. Tistim mojim prijateljem, zaradi katerih sem se počutila varno v sobi, ne glede na to, da sem bila v njej prvič. Tisti prijateljici, ki je imela zame prave besede ob pravem času. In seveda, tistemu prijatelju, ki je vedel, kdaj mora priti in mi spet obrniti svet na glavo. Mi nezavedno dajati odgovore na moja vprašanja, ki so me mučila do takrat, in to med enim preprostim roadtripom in oldies goldies technom. Prepričana sem kot še nikoli do zdaj, da energija dela z nami, pa čeprav se tega zavedamo ali ne. Če ne prej, to spredvidimo takrat, ko nam pripelje točno tiste posameznike, ki sem jih potrebovala. Kot so tudi oni potrebovali mene. In mi pokazali svet z drugega zornega kota. Vesolje se je postavilo na svoje pravo mesto, zahvaljujoč energiji in občutjih mene ter mojih prijateljev. Vzbudilo je v meni čustva, pa ne ljubezni, ampak čustva tiste stare mene, ki je se sicer tekom moje nekdanje zveze zelo razvila, ampak je na to pozabila. Pokazali so mi, kaj je pomembno v življenju. Kako je lahko vsak trenutek nekaj posebnega, če ga preživiš s pravim človekom ob sebi. Kako se veseliš, da se spet ponovno srečate, povežete, družite. In življenje naenkrat dobi še dodatnih 7 barv, jaz pa se počutim tako jaz kot se že dolgo nisem. Hkrati pa mi da še neko mentalno povezavo s temi prijatelji,  da so lahko ob meni, tudi ko jih ni. Da me polnijo z energijo, tudi ko so nekaj sto kilometrov stran.

Za mano je tako toliko lepih kot tudi slabih trenutkov v zadnjih dveh tednih, na koncu pa se spominjam samo lepih. Nasmeha, pogleda, dotika, objema. Tu pa tam pa tudi kakšne posebne iskrice, zaradi katere mi potem ne zgine nasmeh z obraza še nekaj časa. In jaz se počutim tako lažje, kot da mi je s srca padla neka neizmerna teža, kot da lažje diham, se smejem in sem lažje srečna. Tako da sem res res neizmerno hvaležna vsakemu posamezniku, ki je tako ali drugače pripomogel k novi, izboljšani verziji mene, na katero sem že skoraj pozabila. Ampak imam zgleda to srečo, da jih malce izgubljena najdem, ali pa oni najdejo mene, in me s svojimi edinstvenimi karakternimi lastnostmi pripeljejo nazaj. In to samo zato, ker so takšni kot so. Pristni, iskreni, pozitivni. Brez pretvarjanj in izgubljenega pomena v interpretaciji.

In takšne ljudi res lahko samo iščeš. Takšne, kot so moji prijatelji. Ki so mi, čeprav morda nezavedno, obrnili svet. In ga pobarvali s svojimi barvami sreče. Hvala!

“So baby pull me closer in the backseat of your Rover
That I know you can’t afford
Bite that tattoo on your shoulder
Pull the sheets right off the corner
Of the mattress that you stole
From your roommate back in Boulder
We ain’t ever getting older…”

The once in a lifetime kind of people

04/08/2015 03:38 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Preveč redko se spomnim na moj blog in na dejstvo, da je včasih tako lažje dat stvari ven iz sebe, vsaj na tipkovnico, sploh ko se mi nakopiči toliko dogodkov, občutkov, doživetij in misli, kot se mi je spet zgodilo sedaj. Nato pa se zgodi neka prelomnica, kot se je recimo zgodila zdaj, in v trenutku kliknem povezavo ter odprem okno za novo objavo.
Poletje je. Dokaj resničen je tisti verz, ki gre nekako v smislu, da se poleti vse spremeni. Dnevi postanejo daljši, bolj sončni, bolj zabavni. Občutki postanejo močnejši, življenje postane lepše. Lažje. In to poletje spet ni izjema. Moje poletje se je letos začelo že prej, odkar sem spoznala spet nekoga res zelo zelo posebnega, samosvojega, one of a kind, ki je v moje življenje vnesel čisto neko drugo energijo, direktnost, iskrenost, odprtost in totalno odštekanost, ki je moje življenje napolnila s toliko čudovitimi dogodki in novimi poznanstvi, da sem se včasih zbala, če je sploh dovoljeno tak uživat pa imet rad življenje.  Moje življenje je zadnjih nekaj mesecev en čudovit party. Ambasada Gavioli, Ultra, Eco Festival, privatke z izbranci in vsi drugi zabavni dnevi sredi tedna, hkrati pa v bližini čudovitih, pozitivnih in posebnih ljudi, ki mi krojijo življenje in mi prinašajo nasmeh na usta.
Ampak tud tega se naveličaš. Ne ravno naveličaš, ampak pozabiš na tiste zares pomembne stvari v življenju, ki mi bodo enkrat zares krojile sedanjost, kot so kariera, faks, skrb zase in osredotočenost nase, kajti na koncu bom ostala le jaz z lepimi spomini na vse nepozabne partije in občutke. In zadnje čase so mi misli bežale na vse strani, hkrati pa so mi tudi posamezniki, ki so bili oz. so še mi najbližje, pokazali, da smo vsi samo ljudje in da življenje ni sestavljeno le iz mavric in sonca. Hkrati pa sem se spet opekla na lastnem upanju, želje po nečem več in iskanju same sebe, kot že počnem celo življenje. Vseeno pa sem vesela, da se je vse skupaj zgodilo in da se še dogaja. Da je moje življenje še vedno polno pozitivnih ljudi in še me čaka to poletje toliko lepih trenutkov. In spet sem se naučila toliko novih stvari, doživela trenutke za katere si sploh nisem mislila, da so mogoči in predvsem se od enega posameznika naučila iskrenosti, direktnosti in življenja na malce drugačen, bolj preprost način. Spet se je našel nekdo, ki je moj lajf obrnil za *vstavi številko* stopinj in mi zmešal svet, stališča in način pogleda na svet. In a good way, seveda. Zaradi njegove edinstvenosti, odštekanosti in spranosti sem se včasih spozabila na vse okoli sebe in uživala v tistih urah, dnevih, ko smo se pogovarjali, ko sva se pogovarjala o vsem in o ničemer hkrati. Zdaj sem spet drugačna, spet je nekdo pustil odtis na moji osebnosti in mi pokazal življenje še s kakšne druge strani. Tako da sem mu hvaležna, res sem mu, ne glede na to, kako se je vse skupaj na nek način zaključilo, oz. sva zaključila vsaj eno poglavje v knjigi, ki pa bo morda še imela veliko strani. Kakorkoli že, puščam stvarem svojo pot.

Ne obstaja veliko takih ljudi v mojem življenju, ki so pustili takšne odtise v mojem življenju. Hvaležna pa sem jim vsem, da obstajajo, da so bili del mojega življenja, četudi so iz njega odšli viharno in boleče. Od vsakega sem se nekaj naučila, se še učim, rastem, razvijam svojo osebnost in se učim živeti. Hkrati pa še en delček mene vedno v upanju, v tišini in v miru čaka na tistega nekoga posebnega, ki bo prišel, mi zmešal življenje tako kot ti posamezniki do zdaj, ampak bo ostal. Ostal in me sprejel, bil moja boljša polovica in doživljal z mano, čutil z mano in dihal z mano te nore trenutke, partije, afterje in h kateremu se bom lahko stisnila, ko bo življenje postalo malo težje. Saj sem navajena bit sama, že lep čas sem. Pa pride spet nekdo in postane za nek čas moja četrtina, če ne polovica, in me stisne, poljubi, se dotakne na načine, ki niso le seksualni. In vedno znova cenim te trenutke, te posameznike, ki pridejo in jim uspe odlomit delčke mojega oklepa, ki so vedno debelejši, ker moje veliko srce in moja močna občutja preprosto ne prenesejo več tega, da se na nekoga navežem, pa vedno znova odidejo. In boli, seveda boli. Vsakič znova, vsakič na približno enak način – ker mi ni žal, da zdaj pa ne bom imela fanta in nekoga, h kateremu se bom stisnila; žal mi je osebe, s katero sem se tako povezala, ki mi je povzročila vsa ta čudovita občutja in mi pokazal nek del sebe, nek del osebnosti, ki je ne vidi vsak, za katero se moraš malo potruditi in jo odkriti. Kajti vedno so se mi zdeli najbolj čudoviti tisti ljudje, ki so bili tiho, ki so se zazdeli oddaljeni, hladni, zgubljeni; potem, ko pa si se jih dotaknil, ko si jim pokazal, da si vreden njihovega zaupanja in jim pokazal nek del sebe, so se odprli oni. In tako lepo je, ko se ti nekdo odpre, ko ti pokaže ta del sebe, to čudovito srce, ki ga skriva, ker ima velikokrat enak problem, kot ga imam jaz. Boji se približati, odpreti, kajti to ponavadi vodi v bolečine, saj smo ljudje nepredvidljivi, hkrati pa ne moremo vplivati na to, kako nekdo čuti ali kako ne čuti.
Boli. Potem pa neha boleti. Enega lepega dne. Sploh se prav ne zavedaš, ampak naenkrat ti zgine neka teža s srca, nekaj, kar si nosil s sabo, ko si čutil razočaranje, zavrnitev, ko ti je nekdo zlomil upanje, ki si si ga itak ustvaril sam. In greš dalje. Pa spet naletiš na nekoga novega posebnega, ker saj veste kako je – ena vrata se zaprejo, druga se odprejo. In jaz imam to (ne)srečo, da vedno znova spoznam nekoga tako faking posebnega in edinstvenega, ki ga odkrivam in odkrivam in mi je vedno bolj pri srcu vse to, kar se skriva v njem; potem pa se nekaj spremeni. In ta občutek zgine, zapre mi pot do nadaljnega odkrivanja in jaz obstanem na mestu. Takrat komaj ugotovim, da ni toliko bilo pomembno to, kar sem odkrila pri njem, ampak kaj sem odkrila pri sebi. In to so ti posamezniki. Once in a lifetime kind of people. Jaz imam pač to srečo, da tale once ni le once. In da se me tako dotaknejo. Vedno znova. Četudi potem odidejo. Ampak Maša je kljub temu srečnejša, drugačna. Zato še enkrat, iskreno, hvala. Četudi morda sam ne veš tega, si mi polepšal življenje, mi nardil ogromno dni in noči posebnih, drugačnih, zabavnih.Naučil veliko, pa čeprav te poznam le kratek čas. Spremenil pogled na svet in vzbudil občutke, drugačne, ne ljubezenske, ampak drugačne. Pozitivne. Posebne. In kamorkoli bo moja pot šla, bodo to trenutki, ki bodo šli z mano.
Life is amazing. In partiji so še vedno smisel življenja. :D

PS: You gave me techno, too :)

Lp.

Guide me through the storm

24/05/2015 02:19 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Nikoli nisem bila dobra v govorjenju, v izražanju čustev, stvari, problemov in vsakič, ko mi je nekdo blizu povedal nekaj zelo lepega, sem obstala brez besed. Priznam, velikokrat bi se moje težave drugače in verjetno hitreje razrešile, če bi imela hiter jezik in se mi ne bi vsakič naredila kepa sredi grla. Ampak napisat pa… Napisat pa znam. Znam obrazložit svoja čustva na papirju v nulo, natipkat nekomu vse kar me muči, napisat tako pismo nekomu, ki ga mam rada, da priteče solza še najbolj samozavestnemu moškemu. Znam napisat pesem, zgodbo, knjigo, če bi mela posluh, bi verjetno lahko delala take lyricse, ki jih zdaj lahko le poslušam v najlepšejših trance komadih. Kakorkoli… Vesela sem, da imam vsaj to opcijo. Vesela sem, da lahko napišem ljudem, kako čutim, da lahko, če zberem dovolj poguma, to povem tudi v živo in da ljudje okoli mene vedo, kako jih cenim, kako jih mam rada in da bi brez njih bila še malce bolj izgubljena.

Zadnji teden je bil malce težak. Prejšnji vikend, po spet dveh norih nočeh zunaj in v drugem svetu, sem se jasno in glasno odločila, da rabim malo pavze. Od vsega. Zato je bil tisti vikend kot neka prelomnica, ko sem se na nek način zavedala, da za večno pač ne more bit vsak vikend tak faking nenormalno popoln kot so bli tile v zadnjih treh mesecih. Navadla sem se popolnosti, navadla tega občutka dvignjenosti, letenja nad oblaki in izgube stika z realnostjo. Ne znam več tako cenit tistega filinga, ko začutiš nek dober komad in si v bližini ljudi, ki jih imaš najraje na svetu. Therefore, timeout. In me je že cel teden grabil ta občutek, da se je končalo neko obdobje in da se bo zdaj nekaj spremenilo, če ne druga moj način življenja, ki je bil zadnje čase res zelo nestabilen in sem si spodbijala bioritem na vse možne načine. Ta teden sem se počutila, kot da se bom spet mogla soočit s kruto realnostjo, s prihodnostjo, nenazadnje s faksom in s tem, da bo po hitrem postopku poletje in je moje telo postalo malo manj pripravljeno nanj. No, seveda so vplivali tudi drugi dejavniki, ki si jih še zdaj ne znam najbolj pojasniti, ampak v celoti je bila pač neka drugačna energija v zraku. And it got the best of me. Čeprav sem vsak dan vstala za službo, oddelala vse treninge, opravila vse potrebne komunikacije z ljudmi, pa vendar sem v sebi čutila neko pomanjkanje, spremembo, žalost. It was hard, really hard. In vleklo se je praktično cel teden, verjetno tista bojazen, da bom ta vikend pa dejansko doma in da ne bom doživela vseh tistih čudovitih neprecenljivih momentov, ki sem jih do zdaj. In zdaj je prišel vikend. Kot je šel teden proti koncu, sem vedno bolj vedela, da je to samo obdobje, s katerega se bom potem dvignila in se reinkarnirala ter našla svojo pot nazaj. In sem jo res. Prišel je petek in zbudila sem se z nekim pumpom v srcu, ki mi je pravil, da sem živa, da sem tukaj z namenom and that my life is fucking awesome! Tako da to energijo zdaj nameravam obdržat, ker vem da me čaka še veliko čudovitih vikendov in ker lahko najdem v prav vsakem dnevu nekaj tako čudovitega, kar mi bo vedno prineslo nasmeh na obraz.
Zdaj pa je sobota zvečer in vesela sem, da sem doma, da lahko preživim nekaj časa sama s sabo in se osredotočim na stvari v življenju, ki so pomembne. Na moja čustva, občutja, občutke sreče in hvaležnosti za vse, kar sem v življenju že naredila in kar še mam namen. Predvsem pa hvaležnost za ljudi, ki so tukaj ob meni, ki me polnijo z energijo, da sem res obdana z ljudmi, ki so pozitivni, polni življenja in preprosto čudoviti. Zato sem tudi jaz takšna. In takšno je moje življenje. Zakomplicirano do konca, čustveno nestabilno in prepolno nekih čudovitih, zabavnih in nepričakovanih trenutkov in dejanj, ki mi ga delajo zanimivega. Že zaradi tega se počutim drugače, izven množice, izven horde ljudi, ki stremijo vsi k istemu cilju – čim večjo pokojnino. Jaz pa se počutim kot nekje drugje, na tem svetu, ampak z drugačnim namenom, drugačnim beatom v srcu in predvsem drugačnim pogledom na svet. In zato je moje življenje posebno, drugačno in predvsem nenormalno lepo. Hvala življenju in hvala posameznikom. <3

Aly & Fila With Aruna – The Other Shore (Solarstone Pure Mix)

Starejši zapisi »

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.