Getting old and sentimental

20/01/2021 22:52 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Ne vem, kaj me je danes prijelo, da sem po 3 letih odprla blog in stisnila na novo objavo. Mogoče to, da sem jutri stara 27 let in postajam malo prestrašena, ko se vedno bolj bližam “pravi odraslosti”. Postajam rahlo sentimentalna, ko se spominjam vseh preteklih rojstnih dnevov, vikendov, partyjev, vseh posebnih trenutkov in ljudi, ki so se me dotaknili. Seveda veliko pripomore k temu tudi stanje, v katerem smo, corona and all. Ampak tega bloga nisem odprla z namenom, da bi pisala o trenutni tragikomediji, v kateri živimo. Ker je bilo o tem že vse povedano.

Okoli svoje obletnice rojstva se ljudje velikokrat spominjamo preteklosti, predvsem, kakšne osebe smo bili x let nazaj, in kakšne smo zdaj. Kako smo se spremenili, kaj smo dosegli, katere ljudi smo izgubili in katere pridobili. Spomnimo se tudi, da ne postajamo vedno mlajši, zato te spomine spremljajo občutki obžalovanja, nelagodja, panike. Spomnim se, ko sem pri 16 ali nekaj imela idejo, da bom pri 25 že poročena in z otroki in pri 20, da bom imela pri 26 kariero in služila ogromno. Zdaj, nekaj ur pred mojim 27. letom, lahko rečem, da imam cilje ter ambicije, čeprav nimam moža, otrok, kariere, vendar sem zares iskreno srečna. Danes sem predala svojo magistrsko nalogo lektorici, tako da bom v kratkem zaključila tudi svojo izobrazbo. Živim doma s starši, s katerimi se razumemo boljše kot kadarkoli prej. Imam čudovite in iskrene prijatelje, s katerimi imam pristen ter globok odnos, ki ga nisem mogla imeti še nekaj let nazaj, saj sem bila izgubljena, prav tako pa se nisem poznala tako dobro, kot se poznam danes. In to je čudovita stvar odraščanja. Leta minevajo, ti pa skozi izkušnje rasteš in se spoznavaš, dobre in slabe stvari. Ugotoviš, da nič ni večno, da je smrt del življenja in da se lahko človeku vse zgodi.

In jaz sem doživela ogromno. 10 let nazaj se mi niti sanjalo ni, kaj vse se bo v mojem življenju zgodilo. Veliko dobrega, manj slabega. Slabega velikokrat zaradi lastnih napak, ki sem jih pač morala narediti, da sem se lahko iz njih kaj naučila. Večino časa sem bila izgubljena. Izgubljena med vsemi dogodivščinami in ljudmi, ki so mi prišli na pot. Še nedolgo nazaj – no zdaj se zdi že cela večnost, ker ima čas trenutno drugačen pomen, – sem pila Corono na terasi lokala, v katerem sem delala, bil je petek in lep sončen dan, kolegi so sedeli za mizo in si nalivali pivo ali kadili čik. Nikjer ni bilo nobene maske, noben ni pomislil na to, da bi moral uporabiti razkužilo, noben inšpektor ni hodil okoli ter gledal, ali  sedijo ob mizah ljudje iz istega gospodinjstva ali ne. Vedeli smo, da se ga bomo malo napili, potem pa šli, kam nas pot zanese. Ob 21.00 se je življenje komaj začelo. Zdaj se mi to zdi to kot neka paralelna realnost, ki je nekoč obstajala, v kateri je bilo vse “normalno”. Itak, da ni bilo normalno, ampak takrat se nam je zdelo, da je. Sem rekla, da ne bom pisala o tem, pa me je vseeno zaneslo tja – tako močan vpliv ima to trenutno stanje.

Ampak ta trip down memory lane je imel nek smisel, saj kakor se je spremenilo okolje, tako sem se spremenila jaz. Ko pogledam za nazaj, sem se nekje pri 23 začela zavedati, da morda pa se ne bom vedno počutila tako izgubljeno. Pri tem je veliko pomagalo branje knjig in meditacije, največ pa so pripomogle izkušnje. Razvila sem se v čudovito osebo, ki ima svoje napake, vendar si jih (90%) prizna. Ki se včasih bori z ovirami, ki je včasih depresivna in čisto brezvoljna, ki je veliko časa lena in ne dosega svojega potenciala, ki reče napačne besede in naredi napačne stvari. Vendar je to vse del mene in potrebovala sem veliko let, da sem to spoznala. Ko sem spoznala, sem se lahko naučila s tem živeti ali popraviti, če je bilo možno. Seveda še nisem vsega popravila. Še vedno sem lena. Kmalu bom magister, pa nimam pojma, kaj bom s svojim življenjem. Imam ideje, vendar od ideje do realizacije je dolga pot. Ampak imam pa ambicije, pozitivno mišljenje, iskrene odnose z vsemi, ki so mi blizu, pametne ter čudovite starše, prijatelje, ki bi šli do konca sveta zame ter mir v duši, ne glede na to, kako klišejsko se to sliši. Sprejela sem se takšno, kot sem in nisem vedno srečna, tako kot sem ta trenutek, vendar se imam vedno rada. Našla sem se in z grenkim priokusom sprejela svojo preteklost, saj vem, da nikoli več ne bom tako mlada in nora, kot sem bila takrat. Čeprav sem še zdaj mlada, itak, ampak vsa ta potovanja in dogodivščine so se zgodile, ko sem se iskala. Pomagale so mi, da sem se našla, zato bodo moja zgodnja 20ta vedno imela posebno mesto v mojem spominu. Hkrati pa čutim, da bo zdaj vedno boljše. Spremenile so se namreč okoliščine, pa ne mislim samo corona shita. Nehala sem delati preko študenta v lokalu, v katerem sem delala 4leta, kmalu zatem mi je potekel status in naenkrat sem se znašla v evidenci brezposelnih. In danes sem še uradno končala magistrsko nalogo, tako da se zdaj začne velika sprememba v mojem življenju, saj tudi moram začeti ustvarjati svojo kariero. In 27 se zdi kot lepa številka za začetek nekaj takega, ne?

Deep in my bones, I can feel you
Take me back to a time only we knew
Hideaway
We could waste the night with an old film
Smoke a little weed on the couch in the back room

Še brez komentarjev.

»

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

XHTML: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.