We were all that we could be

05/05/2018 21:16 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Ko pomislim, katere vrline oblikujejo slovenski narod, se najprej spomnim na že zastaran izrek, da smo pridni kot mravljice. Delovni. Slovenija je država, ki si želi delat in služiti denar. Čeprav jih verjetno danes več dela čez mejo, kot pa znotraj meja. Želijo si delati, čeprav so oddobrili večjo socialno pomoč. Ker Slovenci smo deloven narod. Delavski razred z izjemo nekaj par milijarderjev, ki se vozijo po Ljubljani v Lamborghiniju ali Porscheju in jih preprosto boli kura*. Ko pa pomislim da slabosti slovenskega naroda in poskusim izpostaviti eno slabost, ki se ji težko izogneš, če si del kulturnega in delavskega sistema ter se moraš na vsakodnevni ravni srečevati s takšnimi in drugačnimi ljudmi. In to je že dobro znana, zlajnana in prevečkrat prežvečena, slovenska faušija. Slovensko prepričanje na ravni preproste kanalizacijske podgane (in ne, to ni Splinter), da moraš imeti ti boljše, kot pa ima sosed. Če ni boljše, pa se potrudi, da tudi njegovo ne bo več tako zelo čudovito.

Slovenija je, kljub svoji majhnosti, razdeljena na veliko raznolikih kulturnih in govornih območij, za katere se na čase zdi, da ne izhajajo vsi iz iste države. Tudi relief in ostale geografske lastnosti imajo velik vpliv na način življenja, pravil vzgoje in meril kulturnega obnašanja. O vsem tem pa zdaj ne bi pisala, če ne bi imela iztočnice v realnem življenju, saj s fantom prihajava iz različnih pokrajin, čeprav po kilometrini ni tako zelo očitno. Sama sem večino svojega življenja preživela v majhnem kraju v bližini drugega največjega mesta v Sloveniji in z odraščanjem se je razvijal tudi moj kraj, ki je danes razvito mesto. Čez nekaj let, mogoče, bomo celo že predmestje Maribora. Čeprav sem živela v “mestu”, sem imela to srečo, da živimo na obrobju, kjer je v naši neposredni bližini jezero in velik zelen košček narave ter na novo zgrajena avtocesta, ki je na začetku svojega obstoja uničila kar precej živcev. Takrat so se mi ponoči tovornjaki vozili direktno po glavi, dokler nisem zaspala, danes pa moj prilagojen sluh ne zaznava več nobenega zvoka motorja. Overall, vzgojila sta me inteligentna, razgledana in izobražena starša, za fotrom pa je stal moj dedek, ki ni bil samo vse to, kar sta moja starša, ampak je bil še uspešen in z veliko penzijo. Dedek, ki se je boril v drugi svetovni vojni in bežal iz ruskega zavetišča, ki je dolga leta vodil Radgonske gorice in bil odličen na vseh področjih, je bil najvišji cilj, ki bi ga naj po pričakovanjih družine skozi celotno življenje tudi dosegla, če ne celo presegla. Moja vzgoja je bila meščanska z visokimi pričakovanji, ki sem jih že od začetka šolanja ves čas nezavedno ali zavedno poskušala doseči. Vse mi je uspevalo, ko je bila zadeva še preprosta. Čeprav sem se v zgodnjih letih najstništva začela zavedati, da sem drugačna od ostalih in da se z nobenim ne morem nič globlje povezati, kar pa seveda na gimnaziji, sploh na klasičnem oddelku, ni bilo lahko. Ampak pričakovanja fotra in dedka sem uspešno izpolnjevala, dokler nisem prišla do konca študija, kjer se je ustavilo. Vse skupaj je šlo prehitro, jaz še ne bom diplomirala, dajte mi malo za zadihat. To je seveda za njiju pomenil neuspeh, ker sem diplomirala dobro leto kasneje, kot bi lahko, in se vpisala na magisterij še kasneje. Tako zaenkrat ne izpolnjujem pričakovanj, ampak sem se nehala truditi jih izpolnjevati, ker je moje življenje in so moje odločitve, zdaj vsaj zares. Summa summarom, starša s pomočjo strica iz ozadja, sta si prizadevala, da odrastem v močno, inteligentno in polno pravih vrednost žensko, kar pa je jima po mojem skromnem mnenju kar dobro uspelo.

Moj fant, po drugi strani pa, je odraščal v drugi pokrajini, kjer so bile drugačne prioritete in vaški stil življenja, ki ga je naučil praktičnih in življenjskih veščin, ki so meni manjkale, ker je pač naš čudovit šolski sistem narejen iz 90% teorije in 10% prakse, potem pa imamo nesposobne diplomante/magistre, ki delajo v McDrivu in ti ob postrežbi pozabijo dodat pomfri, čeprav je del menija. On je bil vzgojen v popolnoma drugačnem okolju, z drugačnimi navadami, z več trdega fizičnega dela. Vse te izkušnje in vsi ti žulji ter lastna trma in vztrajnost, sta ga pripeljali do enakega cilja odraslosti, kot sem ga dosegla jaz; zdaj je močen, inteligenten in izkušen na toliko različnih področjih, pa je kljub temu pri vsem kar počne, odličen. Tako naju je neka različna kultura, vzgoja in način razmišljanja pripeljala do tega, da sva si enakovredna partnerja, kjer on zapolni vse vrzeli v mojih življenjskih praktičnih delih, jaz pa s svojim šolanjem ter znanjem iz knjig zapolnjujem njegov del vrzeli. Jin in jang, bi se temu lahko poetično reklo.

Oba sva pa spoznala tudi okolja drug drugega, kjer so mene začele bosti nekatere lastnosti njegovega okolja, ki se nikakor niso ujemale z mojimi vrednotami in načinom razmišljanja. Veliko ljudi, preveč, je v njegovih krajih še stara šola, da se lepo izrazim, ali da se grdo izrazim, nazadnjaški in v primerjavi z nekaterimi ostalimi pokrajinami občutno manj razviti (mentalno). Ko je že skorajda cel svet glasno najavil dejstvo, da mogoče pa marihuana sama po sebi ni tako škodljiva in nas ne bo vse pokončala ali pa nas naredila umsko zaostale, bodo prebivalci te pokrajine še vedno trdili, da je to strup za mladino in bodo v primeru zdravljenja raka (seveda tega nobenemu na svetu ne privoščim, navajam kot primer) še vedno zavračali konopljino olje ter trpeli v večjih mukah zaradi lastnega sabotiranja kakršnegakoli mentalnega razvoja.
Ali pa glasno izražanje svojega mišljenja o neeakosti spolov, kjer se je vedelo, čeprav tega ni noben na glas povedal, da je ženska zanj manjvredna in predstavlja tisto, kar je predstavljala nekoč, ko ni imela pravice do izobraževanja in glasu pri vodenju sveta.  Seveda se nekdo tak najde v vsakem kraju, ampak velika večina jih samo pojamra in si olajša dušo, v tej pokrajini pa so se proti napredku pripravljeni tudi boriti, obračati eno trditev na vse možne načine, da dobimo vtis izčrpnega besednega zaklada ter vtisa večjega števila argumentov, pri tem pa biti popolnoma neposlušni za druga mnenja, ki se ne strinjajo z njegovim. Tudi mladi tam so v splošnem bolj agresivni, težave najraje rešujejo s pestmi in spawnanja nekih talentov, ki iz čistega užitka jebejo ljudi v glavo in izvajajo vsesplošni kaos. Na čase se zdi, da živijo nekaj par deset let za nekaterimi drugimi deli države, in s tem ne želim biti žaljiva ali nespoštljiva do drugega okolja, trudim se samo podati objektivno oceno in mojo šokiranost, ki je danes bila še toliko večja zaradi te nazadnjaške pokrajine in abnormalno velike koncentracije talentov v tem okolju. Talentov, od mladih do starih, ki živijo po svoji trdno začrtani liniji, gledajo le v eno smer ter gledajo le na lasten užitek in zadovoljstvo. Saj čustvenih in potrebnih ega vampirjev je nekaj vsepovsod, ko pa k temu primešaš še zdravo kmečko pamet in slabo ali celo ničto izobraževanje vrednot, dobiš res prav posebne bisere, ki bi jih še sam, čeprav se ti fizično spravljanje nad nekoga ne zdi primerna pot do cilja, kdaj z veseljem brcnil. Ker navsezadnje se ti zdi, da jih drugače ne boš mogel utišati, se umakniti (ker si le na njihovem terenu in imajo prednost domačega igrišča) ali jim dati vsaj en argument, ki ga bodo slišali (čutili).

Včasih se človek vpraša, koliko let še bo trajalo, preden se bo naša ljuba mala deželica lahko v celoti očistila starih predsodkov, kdaj bo pri vzgoji pomemben le in samo otrok, ne pa še vseh 5 ostalih članov družine, kdaj bodo v vsaki družini (razen v drugače veroizpovednih,  ciganskih naseljih in vseh ostalih hare krišnah sektah) postale obvezen del odraščanja tudi dobre in prave vrednote, oblikovanje raznolikosti posameznika  in svobode izbiranja, kaj bo ta posameznik v življenju počel. Kako dolgo še bo trajalo, da se več ne bodo rojevali otroci, za katere se bo že v zibelki vedelo, kakšen bo njihov socialni status in zaposlitev, da ne bi več iskali potrditev v nekih višjih silah in zastaranih predsodkih, da bi vsak otrok skozi odraščanja sam začutil, kaj želi početi, kje se želi uveljaviti, kakšen je njegov odnos do denarja. Koliko časa še bo potrebno, da bodo vse stare šole, vsi predsodki staršev in uživanje v obsojanju nečesa, kar ne razumejo, izumrle, potihnile, se upognile pod moderno dobo družbe, ki pa ni samo tehnologija in obogatena resničnost, ampak je tudi boljše in bolj izpopolnjujoče v življenju vsakega posameznika, ki si seveda to sam želi. Kako dolgo še, preden se bo naša družba osvobodila okov, ki so nam jih v preteklosti nadeli tisti, ki so takrat veljali več, zato smo mi posledično veljali manj. Takrat se ni noben vprašal zakaj je temu tako, če pa je že kdo začel o tem preveč glasno razpravljati, pa so tisti več vredni za to elegantno poskrbeli. Sama taka hierarhija se je skozi leta, skozi revolucije in vojne spomladi spreminjala in prilagajala tistemu času, ampak njihovi zametki so še danes ostali globoko zakoreninjeni v mišljenju ljudi. Vsak rod je to, kar je znal, posredoval na naslednji rod, od le-tistega pa je bilo potem odvisno, ali je temu predhodnemu znanju in (ozkoglednemu) mišljenju želel še kaj dodati, ali se je zadovoljil samo z znanjem, ki so mu ga dali starši.

Vsekakor je na vsakem posamezniku odločilno, ali se bo v fazi odraščanja in zapustitve domačega gnezda potrudil ene stvari razumeti in se nehati izgovarjati na svoje starše, na svojo familijo, da so oni krivi za vsako kur*evo napako, ki jim zdaj omejuje življenja in degradira napredek. Ampak najlažje je reči, da so vsega krivi starši. Vzgoja. Seveda imajo veliko pri oblikovanju tvoje osebnosti in razvoja osebnih vrednot, vendar pa nisi vse to, kar pravijo tvoji skrbniki, da si. Si veliko več, si svoj mali diamant, ki ga brusiš po svoje. Nekateri brusi so narejeni nezavedno, drugi zavedno. Tretji zanalašč in z namenom provokacije ali podjebavanja. Vsak pa ima pravico početi točno to, kar si želi, kar čuti, kar razmišlja. V sedanjosti, ne v preteklosti, ko so zanj želeli in razmišljali drugi ljudje in ne v prihodnosti, ker je pritisk na ambicioznost pač prevelik; izključno v tem trenutku. Vseeno pa pozivam vsesplošno slovensko javnost, ki se zna boriti za zvišanje socialne podpore, ne zna pa priznati in doumeti napak, ki mu na kakršenkoli način otežujejo ter zavirajo tok življenja, saj bi to pomenil prevelik udarec za ego, predvsem pa bi izgubil v igri “kdo ma boljše/boljšega/boljšo (vstavi poljubno besedo)”. Pozivam jo k temu, da, če si tega ne želijo zavoljo sebe, to naredijo zavoljo življenja, ki ga že ali ga bodo v prihodnosti vzgajali, saj bo le takšen način vzgoje pripomogel k boljšim posameznikom, ki ne bodo samo reševali težav s pestmi, ki ne bodo zazidani v svojo delovno prihodnost in ki ne bodo sledili trendom ter pravilom družbe, ki narekujejo določen postopek življenja, kot bi ga naj živeli, da bi bili otroci siti in žena za svoj praznik zadovoljna z novo ponvo za kuhanje ter pečenje. Dovolimo svojim otrokom in vsem, ki se po nas zgledujejo, svobodo do raznolikosti, ustvarjalnosti ter iskanja drugih poti, še ne narisanih ali zapisanih na kamnu na gori. Upam, čeprav je to moja še zaenkrat utopična misel, da bodo nekoč vsi mladi, ki si to želijo, imeli vso svobodo odločanja, pri tem pa jih bodo vodili starši, ki ne bodo zavirali njihovih čudnih želja ter izbire šole, ampak bodo na prav način znali voditi svojega otroka po kakršnikoli poti, ki jo bo izbral. Ter seveda ustrezno sekati ovinke, ko se bo zdelo, da je tik pred tem, da se zabije v steno. Kajti po mojem mnenju in načinu razmišljanja, je takšna pot zagotovljena za uspeh vsesplošno bolj razgledanih, samoiniciativnih, svobodnih ter s pravimi vrednotami, z željo po duševnem in osebnostnem razvoju, prav tako pa bi vse to pripomoglo k bolj pozitivnemu, razvitemu (in ne samo na podlagi tehnoloških dosežkov) ter prijetnejšemu svetu. Vse to so le skurjene misli optimista, ki si je danes dovolila, da je nekaj agresivno govorečih talentov  s preveč časa in premalo možganov za nekaj časa zameglilo mojo vizijo, filozofijo ter širjenje te filozofije (p)o svetu. Prav tako bi opozorila še na to, da nisem želela delati kakršnihkoli vrednostnih razlik med dvema predeloma Slovenije, bila je le dobra iztočnica za vso nadaljnjo nakladanje, skozi katerega ste se zdaj prebili. In ki ima mogoče celo kaj smisla.

Oh look what the cat dragged in
Here’s a picture from way back when
We were all that we could be

Še brez komentarjev.

»

RSS vir za komentarje na objavo.

Komentiraj

XHTML: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.