24

22/01/2018 02:19 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Pride en tak dan, ki je poseben. En v 365/6 dneh. No, še bolj poseben kot ponavadi. Drugačen. V zraku, ki te neposredno obdaja, se takrat čuti občutek zadovoljstva, sreče, skorajda kraljevski občutek. Traja cel dan, te polni z energijo in te nosi zavitega v mehek puhast oblak. Še preden se ta dan začne, podzavestno potlačiš vsa pričakovanja, ki se gradijo skozi leto, skozi življenje. Vsaj en dan ne razmišljaš kaj preveč o prihodnosti, saj si preveč zaposlen s praznovanjem v sedanjosti in spominjanjem preteklosti. Dan, ki je obletnica tvojega začetka življenja, je zares poseben. Vendarle je dan posvečen tebi in praznovanju dejstva, da si s svojim rojstvom na nek način spremenil svet ter ljudi okoli sebe. Zato je ta dan vedno poseben, pa karkoli že počneš. Pomembno ti je le to, da so ob tebi ljudje, ki jih imaš najraje.

V mojih najstniških letih sem velikokrat slišala modrosti starejših ljudi, kot prebrala člankov v Cosmopolitanu in vseh drugih nasvetov ljudi, bolj pametnih od mene, da bo z leti vse postalo bolj jasno, da boš spoznal takšne in drugačne stvari, prebolel vse napake na poti in se z njih nekaj naučil. Velikokrat, ko sem hotela izvedeti odgovore na vsa moja življenjska vprašanja, ki so se pojavljala pri overthinkanju v možganih zmedene najstnice, so me “pametnejši” odvrnili z “boš razumela, ko boš starejša”. Okej, zdaj sem starejša. Včeraj sem dopolnila 24let, kar bi se že lahko reklo za odraslost, če se orientiramo po samo enem kriteriju. Sicer se je še veliko drugih dejavnikov, ki odražajo tvojo (ne)odraslost, ampak v to se ne bi spuščala, vsak si postavi svoja merila. Ampak dobro, recimo da sem zdaj že koliko toliko odrasla, nadaljnjemu odraščanju pa se vztrajno upiram, dokler še je mogoče. In zdaj si postavim kako življenjsko vprašanje ali dvom, pa še vedno ne razumem. Pridejo trenutki, ko imam občutek, da razumem še manj, kot je včasih razumela 15letnica. Seveda, življenjska vprašanja so se nadgradila. Zdaj se več ne sprašujem neumnosti, ampak malo manjše… neumnosti. Včasih. Ker vprašanja se ne prilagajajo samo tvojemu vedno boljšemu razumevanju sveta, ampak pridobijo tudi na teži. Ko si stara 14 let, si popolnoma stoodstotno absolutno prepričana, da te izgube fanta/najboljše prijateljice ali pa ker ti je mama naredila največjo krivico in se ti ni uresničilo tisto, kar si vsako noč sanjala, vsak dan upala in si zaželela v vsakem zvezdnem utrinku, ne boš nikoli prebolela. Ko si stara 23let, si se že lahko soočila z izgubo bližnjega – in to za vedno -, si predolgo vztrajala v odnosu, v katerem te je partner res kvalitetno jebal v glavo, si morda že tolikokrat obupala nad življenjem, da se sploh več ne trudiš najti motivacije, moraš se samo prebiti skozi dan, mesec, leto.

In potem si spet na začetku. Spet ne razumeš, iščeš odgovore na težka vprašanja, na katera sicer obstaja velikokrat nek logičen odgovor, pa si na njih kljub temu nočeš odgovoriti. Včasih se kljub vsem sončnim dnem, zelenih valov na semaforju in vsem dnevnim dosežkom, še vedno ne moreš nasmejati. Zavedaš se, da si na mejniku odraslosti, ko se boš (če se še nisi) morala odločiti za kariero, ki ti bo pomagala pri uresničitvi tvojih ciljev. Tisti nekateri, ki si še pa kariere nismo izbrali, ker smo še vedno radi zaviti v udobje faksa (čeprav magisterij trenutno ni najbolj udoben), ki nas varuje pred delničarskim in črnobelim svetom. Sedimo za računalnikom, doma ali na vajah, pišemo, se učimo neke stvari, ki bi nam morale biti v pomoč pri napredovanju v karieri, če ti jo seveda uspe najti v svoji stroki. Napišeš 15 raziskovalnih nalog v enem semestru, prešvinglaš dva kolokvija in delaš načrt, kako boš preživel izpitno obdobje ter v katerih učilnicah lahko švinglaš. (Vem, totalno neodraslo.) In zato, ker si tako zelo želiš pridobiti tisti kos A4 papirja po dveh letih, že zato, da sebi nekaj dokažeš, si pripravljen občutiti skoraj konstanten stres. (No, razen če si priden. Jaz nisem.) Tako si na eni strani obdan s pritiski odločanja o karieri, na drugi strani pa si že tako naveličan oštevilčevanja poglavij in vseh ostalih cvetk, ki jih ponuja Word. Kdaj bi naj bil človek res dovolj star, da življenje zares iskreno razume?

Tako je, vsi tisti pametni, ki so dregali v mene, naivno najstnico, niso bili iskreni. Plus to je bil najhitrejši izgovor za vse težje teme, o katerih se niso hoteli pogovarjati. (Mogoče so še bili na razvojni stopnji otroka, ki se vsega dotika, dokler ne naleti na vroč štedilnik, zakriči in se opeče, štedilnika pa se v nadaljnje izogiba.) Nikoli ne boš razumela življenja, vedno bodo v glavi vprašanja, ki ne bodo imela odgovora. Ali pa bo odgovor tako zelo bolel, da boš mogla skaditi dva namesto enega, za trenutek pozabiti, potem pa se soočiti s tem ter sprejeti. Pa čeprav so vprašanja včasih nadležna in žalostna, moraš sprejeti, da so tam in da bodo tam ostale, dokler na njih ne boš našla odgovora ali sprejela dejstvo, da ne glede na to kako močno si to želiš, ta trenutek ne poznaš odgovora. Ker te ohranjajo živo, pa čeprav bi v enem momentu naredila vse za odgovor in brez težav porabila veliko časa, dokler se ne bi naveličala. In tudi če se včasih zdijo ena vprašanja banalna in se počutiš nesigurno, ker na njih ne poznaš odgovora, je pomembno, da tvojim možganom pa res nikoli ni dolgčas. Kar pa navsezadnje pomaga tudi pri moji hladni vojni med faksom in kariero, kjer pa itak vse skupaj blokira moj hedonizem in dinamičen način življenja.

Tako da ja, to sem se naučila v svojem 24. letu. Bilo je leto izrednih sprememb, globoke žalosti, pravega prijateljstva in iskrene ljubezni. Pa čeprav menjaš le eno števko, ko je leto okoli in se za (vsaj) en dan počutiš kot kralj, ti prinese na neki globlji ravni še nek zaključek. Ker si še vedno tu kjer si, v bistvu višje, kot si bila in se ne predaš. Odraščaš. Z vsakim vprašanjem znova.

‘Cause I’ve been on the run so long they can’t find me
You’re waking up to remember I’m pretty
And when the chemicals leave my body
Yeah, they’re gonna find me in a hotel lobby ’cause
Cause we’ve been on the run so long they can’t find us
Who’s gonna have to die to remind us
That it feels like we chose this blindly

Še brez komentarjev.

»

RSS vir za komentarje na objavo.

Komentiraj

XHTML: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.