How to save a life

01/11/2017 16:23 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

1. november. Dan žalovanja, prižiganja svečk za svoje bližnje, ki smo jih izgubili. Prvi dan mrzlega, depresivnega, deževnega meseca, tihega oznanilca zime. Mesec sprememb, resnega dela v službi ali na faksu, načrtovanja ob koncu starega leta. In tak čas, ne glede na to kako plitko bo zdaj to zvenelo, prihaja tudi zame. Vedno sem bila mnenja, da se meni hude in slabe stvari težko zgodijo, praktično se do zdaj še sploh niso, vsaj ne velike. Zaradi svoje ogromne pozitive in konstantnega nasmeha, so vse najhujše stvari, vsaj tako sem mislila, naredile en velik krog okoli mene in so se me raje izognile, saj so vedele, da je pot skozi moje obzidje težka. Potem pa so se zgodile štiri hude stvari v obdobju dobrega mesca.

Najprej niti ne dojameš. Okej, zgodi se nekaj hudega. Najprej jok, panika, potem sprejemanje in nato takoj reševanje problema. V začetku zadnjega stadija se ti zgodi druga huda stvar. Imaš naenkrat dve, prvo si že sprejela, drugo še komaj dojemaš. Preden prideš do celotnega sprejetja druge stvari, se zgodi tretja. Zaradi stresa, žalosti, napora in razmišljanja, neizogibno naredi svojo pot k tebi četrta stvar. Na trenutke ti je že težko samo dihati, kaj šele dojemati, razmišljati, sprejeti. Kako hude so te stvari, ima seveda vsak človek svojo lestvico, ampak jaz vem, da sem močna oseba, ki ima že oddelan svoj delež problemov v življenju in so me kljub temu te stvari zelo pretresle.

Potem pa sem šla na sprehod. Šla sem okoli jezera v bližini mojega doma, zadihala zrak, začutila sonce, poslušala naravo. In res premalokrat se zavedamo, kako velik vpliv lahko ima narava in malo gibanja na nas. Kako nas lahko, samo s svojo preprostostjo in obstojem, pozdravi. Le nesebična, brezpogojna energija narave ti lahko to da. In potem se po dolgem, dolgem času iskreno nasmejiš. Skoraj se zjočeš od sreče, če ne bi vseh solz porabil že v zadnjem tednu. Se zaveš. Samega sebe, svoje energije, svojega razloga za obstoj in utripa srca. Kako vsak dan tvoje srce poskrbi za to, da lahko zjutraj odpreš oči in pozdraviš nov dan. Kako se je to mojemu dedku v petek zgodilo zadnjič. Kako samo malo gibanja tako pomaga pri zdravju in kako moram poskrbeti za svojo dnevno dozo tega, da bom lahko enkrat skorajda, zares zdrava. Popolnoma več nikoli ne bom mogla biti, lahko pa pridem najdlje, kar lahko. Kako močno ljubim nekoga, ki mi zadnje dni nezavedno povzroča toliko bolečine, jaz pa mu jo nezavedno vračam. Ljubim ga zaradi vseh ostalih tisoč značajskih lastnosti, ki jih ima. Kako lahko vseeno naredim tako kariero, kot si jo želim, čeprav je ena izmed hudih stvari zgradila omejitve.

In zdaj vem, da so hude stvari, ampak ne tako hude, da jih ne bi mogla preboleti. Zdaj, po enournem stiku s soncem, se zavedam in dojemam, kako močna zares sem. Kako močno srce imam, da me kljub vsemu, še vedno zbudi zjutraj, kako močne možgane mam, da mi ne dovolijo zapasti v konstantno depresijo in obup, hkrati pa v ozadju počasi procesirajo težave in njihovo reševanje.  In kako močno lahko ljubim in vrjamem, da sem končno spoznala svojo sorodno dušo ter da nekaj težav ne bo omajalo moje ljubezni. Da se bom trudila. Delala. Vztrajala. Vsak dan znova. Dokler se težave ne bodo začele reševati. ena po ena. Korak po korak.

Where did I go wrong? I lost a friend
Somewhere along in the bitterness
And I would have stayed up with you all night
Had I known how to save a life

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.