Lean on me

14/05/2017 23:17 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Zadnji čas opažam spremembe v moji družbi -  imam kar širok krog ljudi, ki so porazdeljeni po štajerski in notranjski v malih družbah ter vsepovsod so me vedno iskreno veseli. In se lahko odprto in brez predsodkov pogovarjaš o čemerkoli. Pri vsaki izmed različnih družb se je nazadnje nekaj spremenilo; pri enih je prišlo do posledic različnih substanc in kako to lahko vpliva na kratkoročni spomin in odnosu do drugih, pri drugih so se pri enih zaradi neprespanosti pokazali v drugačni, realnejši obliki njih samih, ne pa kot jih vidi moj sanjaški karakter in večni optimizem. Tretji so začeli zaradi (ne)pomembnih razlogov prihajati do navzkrižja interesov. Prav tako sem se na težji način naučila posledice svoje napake.  In potem so svetleje zasvetili tisti, ki so ob vseh spremembah, ki so vplivale name, ostali na moji strani in pri nekaterih obratno, sem bila jaz tista, ki je mogla zasvetiti močneje in se stvari lažje rešujejo, če veš, da imaš nekoga za sabo, ki bo te priganjal k temu, da poveš resnico. Tisti šajnasti ti dajo občutek varnosti, sprejetosti, pogovora. Nekdo, ob kateremu se lahko razpizdiš do onemoglosti ali pa se smejiš najbolj glupi fori.

Ko se začnejo kazati realnejše slike ljudi, za katere sicer tega mogoče nisi pričakoval oz. si malo nisi hotel priznati, si res hvaležen, da lahko imaš nekoga, h komu lahko pobegneš. Ker za nekoga, ki še vedno naivno verjame v najboljše v ljudeh, je kar precej razočaran, ko temu ni tako. Sploh po tem, ko si vložil res veliko truda  v neki odnos, zgolj prijateljski, v pričakovanju, da bo to človek cenil in te seveda zato spoštoval ter ti bi vsaj poskusil vrniti kaj od tega, kar si ti dal njemu. Saj ne, da pričakuješ vsako stvar v zameno, ker to potem ni prijateljstvo, ampak koristolovstvo.
Ampak se tudi to včasih ne zgodi in najboljši prijatelji postanejo kolegi. To ti pokaže, da že prej niso bili ravno najboljši, pa vendar imaš pa res vsakič nore trenutke z njimi. Ampak ni vse v partijih, druženjih in zabavi. Rabiš tudi nekoga, da ki bo, ko boš naredil napako in ko ljudje ne opazijo v trenutku, ker si pač čudn tip človeka in ne znaš napaki rečt, naj odjebe, se preposlušal tvojih življenjskih razmišljanj in ti pomagal potegniti najboljše iz situacije, v kateri si. In naenkrat se zavedaš dejstva, da lahko človek pokaže pravo prijateljstvo v enem dnevu, medtem ko lahko nekoga poznaš že lep čas in ti tega še ni uspel pokazati. Lahko se ti v roku enega samega dneva prikaže več realnejših slik, naj bo to na slab ali dober način. Zna bit kar naporno, ampak na koncu dneva neizmerno uživaš na poti domov, jasno nebo in sonce te hranita s pozitivo, glasba pa te zadene na točno taprava mesta. In je navkljub vsem velikih in malih spremembah tisti trenutek še vedno popoln. Ker imaš zavetje, da veš da nisi sam v tem in da se nekatera prijateljstva najbolj razvijejo v malo manj vrhunskih trenutkih.

Ko imaš ali nudiš naenkrat podporo, se začnejo stvari hitreje razreševat. Ker si ti bolj iskren, so tudi drugi. Ker ti moraš neke stvari povedati, drugi pa so pripravljeni poslušati. Na koncu je rezultat vedno na nek način pozitiven, ali daš nekoga na rezervo, ker se vajine energije ne poklopijo čisto tako, kot bi se morale, ali pa vzpostaviš še boljši odnos kot si ga imel prej in moraš itak to proslaviti. Karkokoli že, danes je konec vikenda, v katerem sem se marsikaj naučila. Videla stvari malo drugače, hkrati pa si na vsak možen način poskušala narediti res vrhunski dan, in uspelo mi je. Seveda ne bi zmogla sama, ker priznam, sem imela nekaj ovir, ampak na koncu mi je s pomočjo vendarle uspelo. Zaradi tega, ker je bila podpora in razumevanje. In nekdo v mojem življenju si je tako prinesel pomembnejšo vlogo pri meni, nekomu pa se je vloga zmanjšala. Cenim vse to in sem mu neizmerno hvaležna, da mi je pomagal pred nevihto in poslal nad me sonce in praktično poletje.

You don’t have to walk alone
You’re not on your own

Millionaires

09/05/2017 00:13 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Prišla sem do neke točke v življenju, katere me je bilo zares strah in vedela sem, da bo neizogibno. Prišla sem do svoje poti odraslosti. Ko enkrat zaključiš faks in minejo vsa ta lepa študentska in dijaška leta, ko te življenje preseneti na najslabši možni način in to večkrat, na način katerega si nikoli ne bi sploh zamišljal, ko pride realnost, negotova prihodnost in nezavedno iskanje življenjskega partnerja, te začne grabit panika. Vsaj mene je začela. In bežala sem od tega, še vedno bežim. Iščem rešitve v nerealnih stanjih, ko je svet blurred in prav tako tvoji problemi. Ko si lahko spet totalno neodgovoren in poješ vse kar ti zapaše, čeprav ti je potem slabo in si verjetno pojedel pol kile cukra, ali pa ko plešeš celo noč in še potem vztrajaš na afterju brez vsakega občutka odgovornosti ali obveznosti. In ja. Lep čas se že trudim spremeniti svoje življenje in prevzeti odgovornost za stvari, ki se mi dogajajo. Odpirajo se mi priložnosti na vsakem ovinku, obveznosti se večajo in moji cilji ter sanje me strašijo, ker sem si zadala tako zelo visoke, hkrati pa sem zelo trmastega karakterja. Moj ego mi ne dovoli, da bi sploh si dovolila zmanjšati sanje in se boji, da bom zapadla v sistem in v rutino, zato se na vse preteke bori proti temu. Na drugi strani mojega miselnega prostora pa bori želja po ljubezni, sprejemanju in želji po nekom, ki ne bo zbežal in ki ne bo imel problemov sam s sabo, vsaj ne toliko, da bi mu jih lahko pomagala rešiti, in z vsemi moškimi idioti tega sveta. (Nisem sovražnica moških. Trenutno mi samo grejo rahlo na živce.)

Trenutno si precej otežujem življenje. Sama sebi najbolj, seveda tudi družba ne pomaga. Razen seveda svetlih izjem, pa še ti me včasih ne razumejo popolnoma. Strah me je, panika, ker se je začela gradnja moje kariere in moje prihodnosti, jaz pa nimam energije. Motivacije. Želje po ničemer in vsem hkrati, to pa se odraža v dolgih urah spanja in bluženja v različnih družbah, kjer se pa ena in ista stvar ponavlja. Borim se in trudim z vsemi štirimi, da prilezem ven iz te luknje neuspeha in uspem v vseh priložnostih, ki so se mi odprle. Ker so se mi odprle zares zares dobre priložnosti. Tiste taprave, ki me bodo pripeljale na hitro cesto do mojih ciljev. In mogoče se jim ravno zato tako nezavedno upiram, ker vem kako pomembne so. Kako mi bodo spremenile življenje, ampak jih ne bom uresničila, dokler ne bom spremenila svojega življenja že prej. Ker želim marsikaj, ne samo na kariernem področju. Želim končno spet priti na tisto stopnjo treniranja 5-6x na teden, ker želim izgubiti nekaj kilogramov, da lahko pridem v kategorijo za borbe na tekmi in tam seveda zmagam, želim zajeti življenje s polno žlico in ne prespati pol dneva, pol dneva pa jest in kadit, želim priti končno na pot do vsega tega, kar mi je namenjeno in kar si tako zelo želim. In sproti seveda še najti svojo romantično dušo, ki bo imel vse to po čemer tako hrepenim.

In blog, kot vedno, vse reši. Napišem, tvorim v stavke in vse ima smisel. Počutim se lažja in pripravljena, da končno pridem ven iz tega povprečnega življenja. Zato imam zjutraj nastavljeno budilko na 8:30 in na sporedu jutranji trening. Če ne bom uspela, bom razočarala samo sama sebe. In tega si ne smem več dovoliti, ker mi moj ego že jamra za ovinkom. Ker me čaka svetla in bogata prihodnost, z že napol izbranim življenjskim partnerjem (sicer še on tega neve – how teenager of me) in ker vse, česar sem se do zdaj lotila, sem tudi naredila. In to si morem zapomniti naslednjič, ko me bo panika ter strah. Vse zmorem. :)

Seeing that sunlight hit your eyes
Been up all nigh but you still look amazing to me

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.