The brightest side of society

09/04/2017 00:52 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Kot človek z veliko pozitivne energije, hkrati pa z zelo empatičnimi značilnostmi, je tudi do mene našla pot energija, ki se nabira v malo večji lokalni družbi že lep čas. Kolikor se je le dalo, sem se želela odmakniti od kakršnekoli drame, boriti pred nepomembnimi pogovori in razpravami o ljudeh, ampak je vseeno našla svojo pot skozi in se mi je zato ta vikend zgodilo nekaj slabih stvari, ki pa se meni ponavadi ne dogajajo. Če pa se že, pa se ne v takšni kvantiteti. In tudi mene je izmučlo, mi pobralo nekaj pozitive in oslabelo moje sončne žarke, zato pa v moje življenje prihajajo določene spremembe. Izboljšave. Ena izmed njih je, da sem čim manj v kontaktu z ljudmi, ki se ne znajo pogovarjati drugega, kot pa o drugih ljudeh. Ki sicer vsakič zatrdijo, da je “dobronamerno” in da so sami svetniki in niso nič naredili narobe, ampak znajo vseeno podebatirati o najmanjših malenkostih in nepomembnih izjavah drugih ljudi. Ko stare babice, ki sedijo na terasi v pletenem naslonjaču, pletejo kapo za svojega vnuka in govorijo o vseh in o ničemer hkrati.
Ampak njim je oproščeno, imajo vseeno že malo bolj počasne možgane. Ne morem pa verjeti, da se to dogaja v družbah mojih let, nad 20, ko začnemo prav živeti in ustvarjati svojo prihodnost. Ko se začnejo prave pustolovščine, premagujejo veliki izzivi in se soočaš z najpomembnejšimi trenutki v svojem življenju – trenutki, ko spoznavaš sebe. Ko se začneš prav iskreno in zares sprejemati takšnega kot si, se zavedaš svojih napak in brusiš svoje vrline, prav tako pa s pravimi ljudmi ob sebi rasteš in se razvijaš v človeka, v katerega hočeš odrasti.

Zato je ta čas najlepši in velikokrat tudi najtežji, hkrati pa se naučiš največ o stvareh, ki bi naj bile pomembne – družba, država, prihodek, samouresničevanje, … In to je čas, ko nam največkrat spodleti. Ne uspe, ne dosega naših pričakovanj, včasih pa preprosto zgubiš na celi črti. Ampak se učiš. Iz vsake napake, neumnosti, neuspeha, zlomljenega srca in zbledelega prijateljstva. Naučiš se, kaj je pomembno v življenju in kaj ne. Kakšna mora biti tvoja filozofija, da greš naprej. Da se vzpenjaš in napreduješ, greš level up. Ali kr dva. In večji level kot si, več življenje pričakuje od tebe. Ker ve, da zmoreš. Ker si se naučil, da moraš vedno samo verjeti vase in odražati dobro v vseh možnih načinih. Ker veš, da je pozitiva smisel življenja.
Ampak v naši evoluciji je šlo, ponovno, nekaj narobe. Zdaj se več ne podpiramo ves čas, ampak samo takrat, ko to koristi obema. Ne stopimo direktno do človeka s katerim smo v konfliktu, ampak povemo vsem drugim, zakaj in kako smo v konfliktu. In zakaj je to njihova krivda. Ne iščemo več vrlin v ljudeh, ampak napake. Nekaj, s čim jih lahko zajebemo, če oni zajebejo nas. Ne iščemo skupnih interesov v športu, ampak je naš glavni šport plesanje na partiju. Ker je to menda isto. Valda. In predvsem, naši pogovori se ne začnejo z “jaz” ali “midva” ali “ti”, ampak z “on” ali “ona” ali “oni”. In to je tisti največji problem v današnji mladi družbi. Ker vedo toliko povedati o vseh drugih, neznajo pa kaj veliko povedati o sebi. Ker jim je druga drama bolj zanimiva, kot pa da bi šli reševati svojo. Ker iščejo napake v drugih, da bi se sami počutili boljše. Ker a) nimajo samozavesti ali b) niso tako zelo dobri ljudje in pač uživajo v takšnih debatah.

In ne glede na to, koliko sem se želela temu upirati in se čim bolj oddaljevati, če preživiš vsak drug vikend z enimi in istimi ljudmi in če imaš facebook, ti vseeno pride do živega. Ruši se tvoje veliko obzidje pozitivne energije in se sprašuješ, če je še sploh kje kaj iskrenih ljudi. Nekoga, ki ti bo povedal direkt in ki bo tvoj prijatelj tudi takrat, ko noben ne bo tega videl ali objavil na socialno omrežje. In najdeš take ljudi. Med množico, ko imaš zares veliko srečo, jih vidiš. Svetijo drugače kot drugi, nasmejijo se ti iskreno in te povabijo na balkon na kavo. Z njimi pa se lahko pogovarjaš o vseh pomembnih stvareh, o filozofiji življenja, o energiji in vplivu vse pozitivne energije na nas, o čudovitih stvareh in trenutkih, o občutkih, ki jih čutiš ob muziki. O vsem. Lahko se jim zaupaš, odpreš, jim poveš. Ker razumejo, kot ti razumeš njih. Ker se njihova energija posynca s tvojo. Ker te najdejo, poiščejo s pogledom in ti dajo tisti prijaten občutek varnosti. Ker veš, da so tu zate. Vedno.

In to je potem najlepša stvar v družbi, ti ljudje. Delajo družbo lepo, ne glede na to, kako gnila je od znotraj. Ti pozabiš na ljudi, ki se pogovarjajo o ljudeh, in se družiš z ljudmi, ki se pogovarjajo o idejah. Negativna energija se sprosti ven, vdihneš pozitivo in umirjenost. Jutri pa greš z navdušenjem v nov dan, ker veš, da imaš take ljudi ob sebi.

This is our decision to live fast and die young.
We’ve got the vision, now let’s have some fun.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.