“Where endless meets the end”

26/03/2017 01:22 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Včasih pride tisti nenormalno kičasto lep trenutek, ko se zaveš, kako si prepoln pozitivne energije, ki so ti jo dali najboljši ljudje na svetu in ko  vsi tvoji receptorji začutijo naval pozitive, serotonin pa oddobravajoče prikima ter si nadene krila. In ta občutek je eden najlepših v moji zbirki. Ker je občutek of pure happiness. Je tisti trenutek, ko so zvezde poravnane in ko je vse tako blizu popolnosti, da se počutiš, kot da te bo dvignilo od tal. In ravno zaradi vedno boljših, iskrenejših in čudovitejših odnosov s prijatelji so ti trenutki vedno bolj pogosti. Ker so mi taka prijateljstva vedno pomembnejša v življenju, saj zaradi njih rastem, širim svoja obzorja in napredujem kot človek. To, da se lahko z nekom pomeniš o tem, kako vidiš svet, kako vidiš ljudi, da mu pokažeš svet iz svoje perspektive in se on postavi zraven tebe ter občuduje razgled. Da nekdo razume in še pomembneje, sprejme, tebe točno takšnega kot si. Ne takega kot se kažeš svetu, ampak tistega, ki ga vidiš, ko se zjutraj pogledaš v ogledalo.

Že od nekdaj verjamem v to, da ima vsak zakaj svoj zato in da ima vsaka stvar svojo razlago. In svoj vzrok, ki so pa ponavadi tvoje misli/dejanja/občutki. Zaradi svoje edinstvene čustvenosti, empatičnosti in dovzetnosti za energije, se v moji glavi veliko dogaja, ko sem v družbi. Hitro začutim negativno energijo v posameznikih, ampak nisem jezna in zamerljiva, kot bi oni to verjetno pričakovali. Ker vem, da se v vsaki negativni energiji skriva tud veliko žalosti. Neke stvari, dogodki, ljudje, momenti, ki so človeka nezavedno prepričali v to negativo. Ki so ga znova in znova opozarjali, da svet ni sestavljen iz mavric in sonca. In da se bo dogajalo slabo še naprej, če se je že tolikokrat v preteklosti in so nas tako učili. Pozitivnost je velikokrat v družbi zamenjana s sanjaštvom in nerealnimi cilji. Ker če pričakuješ preveč, boš razočaran. Slej ali prej. Tudi Ikaru so zgorela krila, ker je letel preblizu sonca. No, ti nimaš kril. Vsaj zaenkrat še ne. Sonce, ki je sežgalo krila, pa so konstantni dvomi v tebi, ki jih seje družba, starši, šola, pa tudi sam. Ko ni dvoma, se pozitiva zdi kot način življenja in drugačnega si ne predstavljaš. Ko vsi nezavedni dvomi zbledijo in so tvoje misli sončne, brez oblačka, takrat se začnejo velikokrat dogajati čudeži. Nisi več mnenja, da imaš nedosegljive cilje. Meniš, da vsak pač ne more razumeti tvojih ciljev in se lahko z njim spustiš mentalno do tiste njegove točke globine. Vsi pač ne razmišljamo enako. Nekateri se ne poglabljajo vase z različnimi vrstami meditacij in drugih sestavin, ki pripomorejo k temu. Ker v to ne verjamejo, jih ne zanima, whatever. Drugi se raziskujemo do vseh kotov našega jaza. Vsak dela tako, kot njemu ustreza. Kot on verjame, želi verjeti. In ne moreš zato nekemu nejevernemu človeku razlagati, da boš enkrat imel jahto. Ker ne bo razumel, pa ne zaradi nižje inteligence, ampak zaradi nižje globine. (in “nižji” nima nobenega negativnega prizvoka.)

Zato verjemi vsem tvojim norim idejam, drugačnim perspektivam, obratnim stavkom. Bodi pozitiven brez dvoma in brez strahu. Ker na koncu takintak vsi umremo, zato strah tu ne igra nobene vloge. In sledi vsemu, kar ti doda beat v življenju. (jao, zakaj je zaj to napisano, kot da je prekopirano iz najbližje knjige za samopomoč? No ni, I don’t read that.) (Doesn’t matter, moving on…)
Ne pišem, kako bi ljudje “morali” živeti/razmišljati. Vsak se valda da odloči sam, kaj bo pa kaj ne, tvoje življenje tvoja pravila. Jaz samo kot udeleženec v vseh različnih energijah opazujem, kako se ljudje koordinirajo po teh energijah in si nezavedno ali zavedno tako adaptirajo ali celo spremenijo potek dogodkov. In kako se to zgodi meni, ko se zgodi tisti nenormalno lep kičast trenutek in kako nezavedno traja še naprej ter mi izboljša dan, teden, mesec, življenje. In včasih bi si želela, da bi lahko vsem, ki imajo tako močno negativno energijo, pomagala. Jim pokazala to s svoje perspektive. Ampak pomagam lahko le tistim, ki si to želijo. In ki se pogovarjajo z mano na najbolj iskren način. To so pa ravno ti najboljši ljudje na svetu, ki jim nezavedno pomagam, hkrati pa oni pomagajo meni. And life becomes even greater. Positive vibes all the way!

If I fall tonight
You can bring me back to life
If I fall tonight
You can be my saving light

Toti post je bil pa tak kičast zaj, da se še jaz tega zavedam. Sorry for any potential diabetes.

“Something just like this”

06/03/2017 03:39 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Vsak vikend se vpletem v neke različne zgodbe, scenarije, spoznavam različne karakterje – in vsakič znova me navdušijo, tu pa tam pa kakšen še posebno. Sodelujem v pogovorih o vseh mogočih tematikah, spoznavam druga mnenja, stališča, strahove, dele življenja. Se izgubim v lepoti vsakega karakterja posebej, saj je vsak edinstven in ravno v tem je čar spoznavanja le-teh. Se družim z ljudmi za katere čutim, da so radi v moji družbi. In vice versa. In ta vikend je med drugim naša debata nanesla tudi na razmerja in malo manj razmerij oz. samsko življenje. Ker smo ravno slučajno vsi samski in ker se vsi strinjamo, da je ta status preveč lep, da bi ga spreminjali, je naš pogovor hitro postal pozitivno oddobravanje, prav tako pa smo našli skupno točko, ki nam vsem največ pomeni in jo lahko imaš v polnem pomenu samo takrat, ko nisi v razmerju – svoboda. Meni je že od nekdaj v razmerjih svoboda veliko pomenila, velikokrat sem se s fantom, s katerim sva se videla na dnevni dozi, začela počutiti utesnjeno, hitro sem začutila, da padam v povprečne rituale. In povprečnost je takoj za odvzemom svobode na lestvici. Mogoče smo mi tisti, ki smo posebni, ker smo tako zelo radi samski. Ker se naša življenja le redko tako zelo umirijo, da bi iskali stalnico. Ker si lahko ti točno tak kot si (ker let’s face it, sej vsi verjamemo tistemu, da nas bo partner ljubil točno take kot smo, ampak se kljub temu adaptiraš v razmerju, zato ker sam hočeš, ker bi rad partnerja osrečil), ker ti ni potrebno sklepati več kot nujnih kompromisev, ne rabiš se ničemer odpovedovati, ničesar, kar si želiš videti ali slišati, ne zamudiš. Vsak dan imaš novo priložnost, da začneš spoznavati tistega nekoga posebnega, ki bo ali pa ne bo pravi (in to nevedenje ima svoj čar), ali pa pokličeš tistega prijatelja, ki te je zadnjič povabil na joint in orgazem. Ali pa katerega drugega. Ali pa se slučajno nekje znajdeta in se zgodijo nepričakovane stvari. Ko si samski, ni nič začrtano (razen poslovne poti, pa še ni velikokrat jasna), ni obveznih večerov xkrat na teden, ali pa potem, ko že nekaj časa sobivaš, misijonarski položaj 2x na teden. Vsak dan se ti lahko na x možnih načinov spremeni življenje in karkoli se ti zgodi, lahko reagiraš izključno in samo tako, kot tebi ustreza.

Ne me narobe razumet, rada sem bila v zvezi. Rada bi kdaj spet bila. Seveda je tistih milijon lepih trenutkov in občutkov, ki jih jaz itak še veliko močneje občutim in doživljam. In zato sem skozi odraščanje vedno iskala potrditve v “zvezah”, ki v bistvu niso bile niti podobne zvezam, ampak sem si jaz zaradi svojih dojemanj hitro spremenila v iluzije, ki pa so me potem itak da razočarale. Ker sem se do danes naučila, da ne moreš nobenega prepričevati v nekaj, kar noče, prav tako pa ne moreš pričakovati nekaj drugega, če pa ti je praktično na papirju napisal drugače. In ja, veliko časa me je bilo groza biti sama, saj sem bila ves čas v iskanju čustev.
Danes čutim tako srečo v svojem samskem življenju, kot sem jo včasih iskala v razmerjih. Seveda ne enake, ker slednjo deliš z nekom drugim. Ampak tiste čisto zares moje, ki mi daje največja krila na svetu, da lahko letim in si zagotovim svojo vsakodnevno dozo svobode. Tako da sem se ta svoja močna čustva naučila preusmeriti, vzgojiti v drugih razmerah, v tistih kjer rasteš, se spoznavaš in se soočaš s svojimi napakami. In počutim se točno tako kot opisujejo tisti občutek,  “ko najdeš svojo boljšo polovico”. Ampak na drugačen način, jaz sem se odločila da sem že cela in nerabim polovice, ampak nekoga, ki bo razumel mojo celoto in bo tudi on sam znal biti cel. Priznam, kot večnemu romantiku mi res tu pa tam manjka cartanje, tisto dolgo srečno cartanje po/pred sexu, preden greš spat, ko se zjutraj zbudiš. Da se ob nekom zbudiš. In to je to, kar pogrešam. Ker imam prave prijatelje, na katere se lahko zanesem, če sama ne zmorem. (Čeprav me je moj čustveni rollercoaster na poti do odraščanja naredil močno.) Ko mi je dolgčas (kar je pri meni sicer bolj ali manj redko), prižgem tv in skoraj vedno se najde neka res fajna serija. Ko se mi zalušta večerje, povabim kolegico in greva v La Cantino. Ko se mi zalušta sexa, pa … Well, let’s leave it at that. :D

Prvič v življenju sem zares pomirjena in čustveno stabilna, čeprav sem totalno popolnoma sama. (Če ne štejemo prijatlov in muzike, seveda.) In zdi se mi, da ko enkrat prideš do te točke in začneš zares uživati v njej, se začnejo kazati jasni obrisi tvojega bodočega “pravega”, oz. kakšnega partnerja si želiš, rabiš, hočeš, imaš rad. Ker velikokrat se brezciljno zaletavamo in hitimo v neka razmerja, ker smo posesivni do sočloveka in je zaljubljenost že spreminjanje statusa na fejsbuku. V bistvu pa ne vemo sploh, kakšnega partnerja bi bili veseli, ki bi bil naša druga celota. Niti sami ne vemo, kaj lahko mi nekomu drugemu damo. Jaz sem sicer vedno imela neko približno vizijo človeka v glavi, ki bi bil pa res popoln za mene, vsaj do mere njegovih moralnih vrednot in inteligence. To je počasi začelo bledeti, ko se mi je spremenilo življenje in sem se spremenila tudi jaz, pristala v takšnih krogih in tam našla nekoga, ki je bil toliko zjeban, da sem mu želela pomagati in toliko dober, da je našel mojo energijo in se sinhroniziral. Seveda je vsak na svoj način zjeban. Zjebali so nas malo v bolnišnicah, v šolah, v družbah in zjebali so nas starši, ene bolj, druge manj. Ampak zdaj smo že toliko stari, da se ne moremo več izgovarjati na slabe starše, razrednika, vpliva družbe. Ugotovili smo, da je nekdo drug zajebal, kar pa ne pomeni, da mi tega ne bi mogli spremeniti. V bistvu smo zaradi te zjebanosti in ko se zdravimo od nje, veliko boljši in močnejši ljudje, saj smo se že hitro mogli spremeniti in učiti zrast zaradi napak nekoga drugega.

In potem ko se izgovori nehajo, stojiš kjer stojiš in si zadovoljen sam s sabo in v srcu imaš mir, ker si razčistil s preteklostjo. Ker si odpustil ljudem, za katere si mislil, da jim nikoli ne boš mogel in si našel svoj izhod od večino negativne energije, ki jo nosijo nekateri s seboj in jo nanašajo na druge. In veš, da bo takšen tudi tvoj partner. Ne rabim več tiste pravljice, ki sem jo včasih iskala in je seveda nikoli nisem našla, ker zveza takšna kot bi jo ljudje označili za “popolno” ali “they’re made for each other” ne obstaja zares, ampak je to realnost. Ker meni ena izmed lepših stvari pri ljubezni je, da spoznaš človeka na način, kot ga noben drug. Ker se zaljubiš v najprej perfektnega fanta, ko pa začneš odkrivati še vse ostalo, kar se skriva pod perfektnostjo, pa spoznaš še tisto surovo, pristno plat človeka, ki je ravno zaradi svoje edinstvenosti tako zelo čudovita. Lepša, kot pa neka iluzija in t.i. popolnost, ker let’s face it, to postane slej ali prej verjetno zelo zelo brezveze in platonično. Zdaj hočem realnost in to, da mi lahko nekdo tako zaupa, da mi pokaže še tiste dele osebnosti, ki jih skriva, zavedno ali nezavedno. In vse tiste neumne ideje in življenjske sanje, ki jih ne upa povedati na glas. In da sem lahko zraven in podpiram vse te ideje in sanje, ker so to stvari z uresničevanjem katerih postane povprečno življenje nadpovprečno. Ne rabim “močnega”, “i wear the pants” ali nekoga, ki me bo branil pred vsem hudim, ker se znam sama. Med drugim zato treniram borilne veščine. Ne rabim junaka, največjega gentlemana, romantika s kičastimi gestami ali moškega s točno načrtano prihodnostjo in popredalčkano sedanostjo, ker je sama nimam in je niti nikoli nočem imeti. Hočem nekoga, s katerim skupaj odkrivava vsak dan sproti tiste male trenutke življenja, se iščeva, najdeva in spet zgubiva. Ki lahko gresta brez komplikacij zvečer vsak na svojo stran uživat življenje, zjutraj pa se najdeva na pol poti in do postelje slečeva drug z drugega vsa oblačila. Nekoga, s katerim zveza ne bo konstantno prilagajanje, ampak da bo vsak užival na njemu najljubši način in hkrati na skupne najljubše načine. Nekoga, s katerim bom lahko šla skupaj na party in afterparty, tam pa bi bili trenutki s prijatelji enako čudoviti kot s partnerjem. Nekoga, s katerim bom lahko potovala. Da bova ves čas v odkrivanju nečesa novega, zanimanja za različne stvari in s tem širjenje obzorij, zato pa se bova potem s takšnim veseljem vrnila k starim stvarem. In seveda nekoga, ki mu bo svoboda tako pomembna kot je meni in bodo krila kvečjemu le rasla, midva pa boma lahko letela še višje, še dlje. Vsekakor in to je najbolj pomembna stvar (poleg sexa, seveda :D) nekoga, ki bo čutil muziko tako močno, kot jo čutim jaz. Ki mu bo predstavljala tak velik del življenja in bodo festivali vsaj dvakrat na leto označeni na koledarju. Ki bo poslušal z mano moj najljubši komad v avtu in čeprav se bova ustavila, bova počakala, da ga je konec. Ko se bom enkrat spustila v zvezo in to me bo verjetno našlo na najbolj nepričakovan način, bom imela nekoga, ki je bil do že do zdaj zares iskreno srečen tako kot jaz in ne bo iskal dopolnitve, ampak celote, ki bo enakovredna njegovi. In seveda energija, ki se bo našla in se poklopila z mojo.

Kot večni sanjač se tako malo približam realnim tlem, ampak ne zato, ker je to “prava” realnost, ampak zato, ker je realnost dobrih stvari še lepša, kot pa iluzija. Ker sprejmeš dobre stvari kljub nepopolnosti in jih imaš ravno zaradi tega rad. Ker popolnost je totalni dolgčas. In dolgčas je, kot povprečnost, na mojem never to do listu.
In to vse bo enkrat, ko bo čas za to. Trenutno je moje samsko življenje a beautiful state of mind and a way to live (včasih se v angleščini 15x lažje izrazim, ergo english parts) in ga ne bi zamenjala za nobeno zvezo na svetu. Ker so najpomembnejše stvari in ljudje v ospredju, posledično pa se zaradi velike količine dobre energije poklapljajo tudi ostali, trenutno manj pomembni deli, ki pa še bodo postali prioriteta. In ker je življenje tako zelo čudovito, of course.

I’ve been reading books of old
The legends and the myths
The testaments they told
The moon and its eclipse

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.