The big bang

18/02/2017 18:16 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Včasih se vprašam, kje se je vse skupaj začelo. Kaj je bil tisti prelomni trenutek, da je prišlo do rekonstrukcije mojega življenja, do tiste it točke, ki me je nepričakovano potrepljala po rami, me obrnila k sebi ter rekla: “Ready? I’m gonna change your everything.” (Moja podzavest, ego, ono, jaz in vse ostalo, kar spada zraven k moji kompleksni osebnosti, govorijo angleško. Baje da se lažje izražajo v tem jeziku.)
Sprašujem se, kdaj točno se je zgodil ta trenutek. Ko me je pustil fant, ko sem izgubila “najboljšo” prijateljico, ko sem slišala svoj prvi trance komad, … ? Veliko stvari se mi je zgodilo v življenju, zaradi katerih sem se bila primorana, namerno ali nenamerno, zase ali za druge, spremeniti. Alterirati, prilagoditi svoj karakter ali način življenja, da sem se lahko pobrala s tal in zrasla, četudi le za milimeter, včasih pa tudi za kaj več centimetrov. Ampak vedno znova zrastem.  In se nekaj novega naučim. Čeprav včasih na zelo težki, zakompliciran način. Ker sem, kot smo že pogruntali v teh nekaj stotih objavah mojega bloga, v katerih večinoma na tisoč in en način razglabljam in “raziskujem” svoj karakter, svoja dejanja, svoje napake, da sem čustvena, empatična, dovzetna za vse. V bistvu mi je prav tako ta blog bolj pomagal pri vsej tej rekonstrukciji moje osebnosti in posledično delno tudi karakterja, kot mu dajem zasluge za to. Ker sem v nenehnem nakladanju in velikokrat ponavljanju enih in istih stvari, učenja na enih in istih napakah, med vrsticami napisala tudi kaj smiselnega. V veliki večini je ta blog še vedno moj osebni dnevnik, saj v 10 letih nisem imela nekega pretiranega ogleda mojih objav (in tako sem se navadila in mi je res super, #nopityforme), hkrati pa sem zaradi objave na svetovnem spletu in nepoznanega občinstva, obdržala svoje objave dokaj objektivne in jih poskusila ustvariti v neko zgodbo, ki bo razumljiva tudi nekomu, ki ne živi v mojih mislih. Približno, ker imam zares veliko kompleksnih in manj kompleksnih misli, ki se povezujejo v (ne)smiselne celote in ideale.

Tako da ja, ta blog je imel in ima kar velik pomen pri nastajanju novega projekta, ki je bil v bistvu bil dokaj podoben staremu, vendar predvsem višji, močnejši, pozitivnejši. Neštetokrat sem se, ko sem imela kakršnekoli razloge, ali pa tudi čisto brez razloga, odprla svoj blog in prebrala, kar sem napisala. Ne zato, ker je tako dobro (čeprav sem se tu pa tam začudila mojemu smislu za zlaganje besed v lepo oblikovane stavke, za kar “krivim” mojo neskončno ljubezen do knjig v otroštvu), ampak zato, ker sem praktično vsako objavo zaključila z nekim t.i. naukom, ki je bil vedno pozitiven in mi je tudi v nesigurnih časih pokazal, da sem enkrat že prišla do takšnih zaključkov, ki so se v tistem trenutku zdeli nemogoči.

Ampak blog vseeno ni bil ta it moment, bil je le prisoten, ko so se začele kazati posledice tega trenutka. V bistvu se nisem znala odločiti, kaj bi lahko bil ta trenutek, dokler si nisem danes slučajno predvajala enega lepših trenutkov v svojem življenju, Ultra Europe 2015, Dash Berlin classic set. Dash Berlin je bil moj čisto prvi trance DJ in ravno za moj prvi komad si nisem niti približno predstavljala, da ga bom kdaj slišala v živo. Ker dejansko je bil ta prvi trance komad tisti it trenutek. Ker mi ga je pokazal moj prvi resnejši fant, nato moje prvo zares zlomljeno srce, moj najnižji in najbolj žalostni občutki življenja, ko sem se bila prisiljena slej ali prej pobrati s tal, se spet postaviti na svoje noge, ne pa hoditi po njegovih.
In ta prvi trance komad je bil “najin” komad, ki sem ga poslušala tudi po razhodu in mi je obnavljal znova in znova vse boleče spomine, hkrati pa me je počasi, nezavedno osvobajal teh spominov in me dvigoval. In zaradi tega prvega trance komada so se začeli še vsi naslednji in začelo se je osvobajanje evropskih trance eventov z najboljšimi ljudmi na celem svetu, ki so po hitrem postopku postali moja družina. Ki bodo  zraven mene celo življenje, se drli besedila naših najljubših komadov, me objeli ob najlepšem upliftu in mi stali ob strani, ko me bo življenje zaradi česarkoli poskusilo podreti na tla.
In moje življenje se je rekonstruiralo. Vsa ta dobra energija, ki jo nosijo ti ljudje s seboj, so mi prinesli še več takšnih pozitivnih, čudovitih ljudi, med drugim izgubljeno najboljšo prijateljico, ki je prav tako že praktično postala del familije v tistih nekaj sekundah, ko jih je spoznala. In zaradi vse te pozitive in že mojega nadgrajevanja osebnosti po mojem takratnem najhujšem razhodu, so se začele tudi moje misli vedno bolj polniti s pozitivo, mi kazati vse dobre strani situacij, v katerih sem se znašla. Mi pomagala, da sem začela ceniti tisti sončni vzhod, ko si s svojima dvema najboljšima prijatelja in ob jezeru opazuješ, kako se sonce počasi dviguje iz vode ob nežnih beatih trance komadov. Ter najbolj, vse to mi je pomagalo, da sem začela iskati najboljše v ljudeh. Jim to povedati, izbezati ven iz njih, porušiti nesamozavest in pokazati svetlejšo stran življenja. Jim ponuditi roko, da jim ne bo treba plezati samim. Preprosto samo delati dobro, razmišljati pozitivno, najti čarovnijo v vsakdanjih stvareh, nenehno čutiti to kar začutim na vsakem trance eventu. In sem najsrečnejši človek na svetu z najboljšimi ljudmi okoli sebe in čudovito-pozitivnim mindsetom, in to vse zaradi tistega prvega trance komada. In muzika res lahko spremeni življenje. Včasih pa je dovolj že samo en sam komad.

I’ll fall forever endlessly
When you should be the ground beneath my feet
The better half of me

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.