Maša 2.0

23/10/2016 16:33 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Najtežje je začeti. Začeti pisati blog, diplomsko nalogo, začeti pogovor o nečem težjem, začeti konec nečesa, začeti nekaj novega. Ampak jaz velikokrat pozabim, kolikokrat mi je že nekaj uspelo začeti. Zapisala sem prve besede svoje nove objave, začela sem se pogovarjat o težjih stvareh, prav tako pa sem v zadnjih vikendih začela tudi nekaj novega. Prav tako pa sem zadnji čas končala velike in pomembne stvari. Končala sem diplomsko nalogo, tako zdaj čakam samo še na zagovor, po dolgotrajnih mukah in lovljenja deadline-a, po iskanju vseh mogočih načinov, kako bi lahko končno diplomirala. In uspelo mi je. Prav tako sem pa končala tudi odnos, ki me je uničeval, ki mi je pobral vso energijo, ki me je izžemal. No, pravzaprav me je on pripravil do tega, da sem jaz nato lahko odločno in brez nadaljnjih premislekov,  usmiljenja in česarkoli že, končala svojo skorajda enoletno razmerje, which got the best of me. V tako veliki želji, da pomagam osebi,  za katero sem mislila, da jo imam najraje, sem pozabila nase. Na svoje želje. Na to kar sem, kar me dela tako drugačno in zakaj kljub prvem velikem znaku, ki nakazuje konec zveze, ne odneham. In nato se počasi priplazijo v podzavest še drugi znaki, ki pa sem si jih spretno zakrivala z t.i. ljubeznijo do nekoga. Ja, saj sem ga res imela rada. Celo ljubila nekaj časa, saj je bil drugačen, tako kot sem drugačna jaz. Ampak nevem pa točno, kje se je ta ljubezen prevesila v navado, rutino, to da nekoga rabiš, ne pa imaš rad. Da si na nekoga navajen. Da si z nekom zato, da se ne zbudiš več sam. Da ko vama je dolgčas, vama je vsaj dolgčas skupaj. Da sem pozabila nase tako zelo, da se več na koncu najine zveze več praktično nisem poznala. Postala sem neka lupina sebe, nekdo, ki je preživljal velik delež svojega časa, da bi se ubadal z njegovimi problemi, ne pa s svojimi.

Priznam, nevem kako dolgo bi še ostala v tej zvezi, ne glede na to kako je bila utrujajoča – bila je seveda tudi lepa in čudovita na čase -, saj zelo zelo težko prizadanem ljudi, sploh pa tiste, ki jih imam rada. Vem, da to ni prav, da bi morala oditi, če nisem hotela narazen samo zaradi rutine in polepšanju nekomu novega dne, ko se lahko zbudiva drug ob drugem. Nisem se pa zavedala, da ne glede na to, kako se jaz prepričujem, da je to to, da bo boljše, je energija, ki je bila v meni, hodila svojo pot. In potem sem tudi jaz začela delati napake, govorila stvari, ki jih nisem imela v glavi, ampak zakopane nekje v srcu. Počasi je vrelo iz mene kot dolgo speč vulkan, ki bo zdaj zdaj izbruhnil. Nisem videla izhoda iz te situacije, zakomplicirane iz polne raznoranih emocij, ki mi velikokrat niso pustile dihati. In potem se je kar naenkrat zgodil čas. Tisto, ko rečemo: pusti času čas. To je bila moja rešilna bilka, ki me je popeljala do naenkrat veliko različnih dogodkov in občutij. In tega se nisem zavedala do sedaj, do danes, po tem vikendu.
In prav tako so ti dogodki imeli svoj začetek. Spontano, na afterju prejšnji vikend, ko sem bila po čustvenem trance partiju še cel dan v družbi ljudi, ki so dobri. Prijazni, pametni, dobri poslušalci in predvsem na isti valovni dolžini kot jaz. Poslušali smo nam najljubše komade v sobici, ki je kar naenkrat postala moje varno zavetje. Prostor, kjer sem se počutila popolnoma sproščeno in obdana z enakomislečimi posamezniki, ki so vsrkavali mojo energijo, kot tudi jaz njihovo. Naenkrat ni obstajalo več nič drugega, kot pa tisti trenutek na tistem kraju. In počutila sem se, kot se nisem počutila že kar nekaj časa. In v tistem momentu sem se zavedala, da se lahko bolj povežem s prijatelji kot s svojim partnerjem. Ampak ne glede na to, kako sem se počutila v tisti sobi, je vseeno naslednji dan prišla realnost in moja nezmožnost za prizadeti človeka. Potem pa se je zgodil alkohol. Kot že tolikokrat poprej, ampak sem mu vedno oprostila, saj je obljubil, da tega ne bo več naredil. Pa je. In to na tako zelo grd način, da je meni naredilo klik v glavi in kar naenkrat mi je postalo vse jasno. Vse to, kar zdaj opisujem glede najinega odnosa. Kar sem si prej prikrivala, s tem pa delala sama sebi samo še večjo škodo.

Potem pa je svoje delo naprej opravila energija. Prišel je vikend, ki me je pripeljal k posamezniku, ki mi je enkrat že spremenil življenje. Nekdo, ki mi je na svoj edinstven in preprost način pokazal, kako so lahko tudi najbolj banalne stvari posebne. Spet je prišlo čisto spontano, brez načrtov, ampak je s svojo energijo, pozitivo in njegovo brutalno iskrenostjo, ki jo cenim bolj kot pri kateremkoli drugem, nezavedno iz mene spet privlekel tiste dele mene, ki sem jih izgubila tekom ohranjanja moje nekdanje zveze. Čeprav sva se družila po več kot enem letu, je bilo, kot da sva se družila vsak dan do zdaj. Spet sem postala tista sproščena jaz, brez obveznosti in živčnega pogledovanja na telefon, brez kakršnegakoli cilja, samo uživala sem na poti. Nebo je postalo modro, brez oblačka. Pridobila sem še eno potrditev, da sem šla iz neke slabe energije, energije, ki me je obremenjevala, v praktično naslednji sekundi pa je prišla dobra energija. Napolnjena s pozitivo, neskončnimi možnostmi in čeprav sva na koncu že nekaj časa bila v družbi drug drugega, me je ne glede na vse ta dobra energija spremljala. Znova potrjeno pa sem vse skupaj dobila še s spontanim praznovanjem rojstnega dneva človeka, ki ga do tistega dne še sploh nisem poznala, v družbi zares dobrih ljudi. Predvsem prijateljice, s katero sem lahko imela najbolj odrasle pogovore, ampak sva potem nekako zgubili stike, saj sem bila jaz preveč obremenjena. Vedno mi je stvari povedala iskreno in direktno, prav tako pa s svojimi izkušnjami pomagala pri razrešitvi še najbolj nemogoče situacije. In povedala mi je stvari o meni, ki sem jih morala vedeti. Kot da bi čutila. Tudi ona je našla nek zaprašen košček mene, na katerega sem pa popolnoma pozabila, in mi s tem neizmerno pomagala. Najbolj pomembna stvar, ki pa mi jo je povedala in si jo bom verjetno zapomnila za vedno – “Močna si.” Močna, ker sem naredila svoje diplomsko delo kljub čustveni preobremenjenosti in pogovarjanju o pomembnih stvareh, pri katerih sem se jaz vedno počutila krivo. In to je bila potem še zadnja močna potrditev, da delam prav. Da mi je končno uspelo. Da sem na pravi poti, da je moja energija spet na višku ravno zaradi oseb, ki so bili okoli mene in so mi to pomagali omogočiti.

In hvaležna sem jim, zares sem jim. Vsakemu posebej. Tistim mojim prijateljem, zaradi katerih sem se počutila varno v sobi, ne glede na to, da sem bila v njej prvič. Tisti prijateljici, ki je imela zame prave besede ob pravem času. In seveda, tistemu prijatelju, ki je vedel, kdaj mora priti in mi spet obrniti svet na glavo. Mi nezavedno dajati odgovore na moja vprašanja, ki so me mučila do takrat, in to med enim preprostim roadtripom in oldies goldies technom. Prepričana sem kot še nikoli do zdaj, da energija dela z nami, pa čeprav se tega zavedamo ali ne. Če ne prej, to spredvidimo takrat, ko nam pripelje točno tiste posameznike, ki sem jih potrebovala. Kot so tudi oni potrebovali mene. In mi pokazali svet z drugega zornega kota. Vesolje se je postavilo na svoje pravo mesto, zahvaljujoč energiji in občutjih mene ter mojih prijateljev. Vzbudilo je v meni čustva, pa ne ljubezni, ampak čustva tiste stare mene, ki je se sicer tekom moje nekdanje zveze zelo razvila, ampak je na to pozabila. Pokazali so mi, kaj je pomembno v življenju. Kako je lahko vsak trenutek nekaj posebnega, če ga preživiš s pravim človekom ob sebi. Kako se veseliš, da se spet ponovno srečate, povežete, družite. In življenje naenkrat dobi še dodatnih 7 barv, jaz pa se počutim tako jaz kot se že dolgo nisem. Hkrati pa mi da še neko mentalno povezavo s temi prijatelji,  da so lahko ob meni, tudi ko jih ni. Da me polnijo z energijo, tudi ko so nekaj sto kilometrov stran.

Za mano je tako toliko lepih kot tudi slabih trenutkov v zadnjih dveh tednih, na koncu pa se spominjam samo lepih. Nasmeha, pogleda, dotika, objema. Tu pa tam pa tudi kakšne posebne iskrice, zaradi katere mi potem ne zgine nasmeh z obraza še nekaj časa. In jaz se počutim tako lažje, kot da mi je s srca padla neka neizmerna teža, kot da lažje diham, se smejem in sem lažje srečna. Tako da sem res res neizmerno hvaležna vsakemu posamezniku, ki je tako ali drugače pripomogel k novi, izboljšani verziji mene, na katero sem že skoraj pozabila. Ampak imam zgleda to srečo, da jih malce izgubljena najdem, ali pa oni najdejo mene, in me s svojimi edinstvenimi karakternimi lastnostmi pripeljejo nazaj. In to samo zato, ker so takšni kot so. Pristni, iskreni, pozitivni. Brez pretvarjanj in izgubljenega pomena v interpretaciji.

In takšne ljudi res lahko samo iščeš. Takšne, kot so moji prijatelji. Ki so mi, čeprav morda nezavedno, obrnili svet. In ga pobarvali s svojimi barvami sreče. Hvala!

“So baby pull me closer in the backseat of your Rover
That I know you can’t afford
Bite that tattoo on your shoulder
Pull the sheets right off the corner
Of the mattress that you stole
From your roommate back in Boulder
We ain’t ever getting older…”

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.