Funny life

19/08/2016 01:45 | V Moja filozofija, Življenje nasploh | Brez komentarjev

Življenje je smešno. Včasih se počutiš kot da si na vrhu najvišje gore, da se skorajda lahko dotakneš oblakov, včasih pa sam in izgubljen tavaš v temni noči. In največkrat ti take spremembe v tvojem bioritmu naredijo drugi. Pa ne zanalašč. In ne vedno zato, ker bi bili slabi. Včasih so tako prekleto dobri, da jih začutiš. Njihovo energijo, njihove prijazne oči, nasmeh, ki je namenjen le tebi. Najdeš se zraven njih. Povežeš. In naenkrat nisi več tako sam. Počutiš se samozavestno, ker nekdo tako zelo uživa v tvoji družbi. Nekdo, ki je tako dober. In počutiš se boljše. Lepše. Nekdo doda tvojim barvam sveta še svoje barve, ki so velikokrat bolj žive, svetlejše. Najde te, poišče tisti tvoj nasmeh, ki ga hraniš za nekoga posebnega, in tisti del svojega jaza, ki ga ne pokažeš vsakomur.
Drugačna sem. Drugače sestavljena, moji kosi sestavljanke so obrnjeni na glavo. Čutim drugače, čutim velikokrat preveč, začutim stvari, ki se drugim zdijo samoumevne. Dovzetna sem za občutke, ki so drugim naravni. Nekaj normalnega. Meni je pa vse tako posebno. Način, kako čutim glasbo. Čutim melodijo, kako se toni popolnoma prilegajo določenemu občutku. Čutim srečo drugih, kako zelo jo čutim. Prav tako čutim tudi bolečino in neizmerno željo, da jim pomagam. Čutim dež in kaplje, kako se zlijejo z mojo kožo. Vsak dotik, ko se me neka dobra energija dotakne. Vsak dotik je zame nekaj posebnega. Po celem telesu začutim kri, kako razširja žile, ko sem blizu vrhunca. Uživam, kako se sončni žarki dotaknejo moje kože in me napolnijo s pozitivo. Ja, sanjač sem. Romantik, še vedno v iskanju ljubezni, ki jih velikokrat najdemo le v knjigah. Vedno v iskanju nečesa več, nečesa, kar bo dodalo še en drugačen pečat v mojem življenju.
In zadnji čas delam napake. Veliko napak. Izgubljena sem, moje življenje je naenkrat postalo en velik kaos. In borim se. Zares se, poskušam ostati močna, tako kot sem se skozi vsa ta leta naučila bit. Nikoli nisem rekla, da je moje življenje lahko ali da se moram komu smilit. Ker moje življenje res ni lahko, je pa zato ravno toliko lepo. Drugačno, posebno, nenavadno. Velikokrat sama sebi povzročam nerealne zgodbe, ki se zgodijo v moji glavi zaradi prekomernega razmišljanja. Preveč misli, ki venomer potujejo v moji glavi in mi ne dajo miru. Zato velikokrat zbežim, zbežim nekam drugam, kjer nerabim razmišljat. V drugi odtenek življenja. Na kar nisem ponosna, ampak je to prav tako del mojega življenja in naučila sem se, da v življenju ničesar ne obžalujem. Sem najbolj pozitiven človek, kar jih boš spoznal in prijazna, dobra duša, velikokrat zmedena in hladna, ampak vsem želim samo dobro. Zares. Iskreno, brez pocukranih namenov in skrivnih razlogov. predvsem pa, da tudi drugi čutijo vsaj malo vsega, kar čutim jaz.

Zveni kot ena poceni samohvala, ne? Ali pa smiljenje sami sebi?
Nič od tega. Samo po dolgem času dajem ta čustva ven iz mene, ker se že predolgo nabirajo v meni, jaz pa jih nimam časa sproti predelati. Naredila sem nekaj, kar morda trenutno obžalujem. Vsaj začasano. Skrenila sem iz znane poti in se znašla na razpotju. Razočarali so me ljudje, za katere si nikoli nisem mislila, da me bodo. Presenetili me drugi, v katere sem že izgubila upanje. Veste, če čutiš tako kot jaz, je zaljubljenost, zatreskanost, ljubezen, simpatija, whatever, smešna stvar. Prikaže se ti v vseh mogočih oblikah, včasih najbolj nepričakovano. Ampak prevzame me. Vedno. V nekaj dneh lahko človeka tako zelo spoznam, tako zelo začutim to njegovo energijo, da se zatreskam. Tako močno čutim energijo drugega, da me potegne vase. In sem spet prepuščena čustvom, čeprav je moj jaz že tako prepoln vseh mogočih občutij. In včasih res ne vem, od kod se sploh to vzame. Ker včasih si zaželim tega umirjenega, preprostega življenja, kjer bi razmišljala in čutila veliko manj. In bi bilo vse preprostejše. Ampak jaz sem izgleda izbrala težjo pot. Pot, ki je sicer posipana z rdečimi vrtnicami, prav tako pa bodečim trnjem, kot tudi mehkimi oblaki, katerih se vedno znova lahko dotaknem. Nakladam, sem sanjač, pozitivec, malo nora in predvsem drugačna. Najbolj pomembno je, da sem se sprejela takšno kot sem in potegnila vse dobro iz mojih nenaravnih sposobnosti za občutke.

Pobiram se, iščem spet svojo pot nazaj do oblakov. In našla jo bom.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.