The once in a lifetime kind of people

04/08/2015 03:38 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Preveč redko se spomnim na moj blog in na dejstvo, da je včasih tako lažje dat stvari ven iz sebe, vsaj na tipkovnico, sploh ko se mi nakopiči toliko dogodkov, občutkov, doživetij in misli, kot se mi je spet zgodilo sedaj. Nato pa se zgodi neka prelomnica, kot se je recimo zgodila zdaj, in v trenutku kliknem povezavo ter odprem okno za novo objavo.
Poletje je. Dokaj resničen je tisti verz, ki gre nekako v smislu, da se poleti vse spremeni. Dnevi postanejo daljši, bolj sončni, bolj zabavni. Občutki postanejo močnejši, življenje postane lepše. Lažje. In to poletje spet ni izjema. Moje poletje se je letos začelo že prej, odkar sem spoznala spet nekoga res zelo zelo posebnega, samosvojega, one of a kind, ki je v moje življenje vnesel čisto neko drugo energijo, direktnost, iskrenost, odprtost in totalno odštekanost, ki je moje življenje napolnila s toliko čudovitimi dogodki in novimi poznanstvi, da sem se včasih zbala, če je sploh dovoljeno tak uživat pa imet rad življenje.  Moje življenje je zadnjih nekaj mesecev en čudovit party. Ambasada Gavioli, Ultra, Eco Festival, privatke z izbranci in vsi drugi zabavni dnevi sredi tedna, hkrati pa v bližini čudovitih, pozitivnih in posebnih ljudi, ki mi krojijo življenje in mi prinašajo nasmeh na usta.
Ampak tud tega se naveličaš. Ne ravno naveličaš, ampak pozabiš na tiste zares pomembne stvari v življenju, ki mi bodo enkrat zares krojile sedanjost, kot so kariera, faks, skrb zase in osredotočenost nase, kajti na koncu bom ostala le jaz z lepimi spomini na vse nepozabne partije in občutke. In zadnje čase so mi misli bežale na vse strani, hkrati pa so mi tudi posamezniki, ki so bili oz. so še mi najbližje, pokazali, da smo vsi samo ljudje in da življenje ni sestavljeno le iz mavric in sonca. Hkrati pa sem se spet opekla na lastnem upanju, želje po nečem več in iskanju same sebe, kot že počnem celo življenje. Vseeno pa sem vesela, da se je vse skupaj zgodilo in da se še dogaja. Da je moje življenje še vedno polno pozitivnih ljudi in še me čaka to poletje toliko lepih trenutkov. In spet sem se naučila toliko novih stvari, doživela trenutke za katere si sploh nisem mislila, da so mogoči in predvsem se od enega posameznika naučila iskrenosti, direktnosti in življenja na malce drugačen, bolj preprost način. Spet se je našel nekdo, ki je moj lajf obrnil za *vstavi številko* stopinj in mi zmešal svet, stališča in način pogleda na svet. In a good way, seveda. Zaradi njegove edinstvenosti, odštekanosti in spranosti sem se včasih spozabila na vse okoli sebe in uživala v tistih urah, dnevih, ko smo se pogovarjali, ko sva se pogovarjala o vsem in o ničemer hkrati. Zdaj sem spet drugačna, spet je nekdo pustil odtis na moji osebnosti in mi pokazal življenje še s kakšne druge strani. Tako da sem mu hvaležna, res sem mu, ne glede na to, kako se je vse skupaj na nek način zaključilo, oz. sva zaključila vsaj eno poglavje v knjigi, ki pa bo morda še imela veliko strani. Kakorkoli že, puščam stvarem svojo pot.

Ne obstaja veliko takih ljudi v mojem življenju, ki so pustili takšne odtise v mojem življenju. Hvaležna pa sem jim vsem, da obstajajo, da so bili del mojega življenja, četudi so iz njega odšli viharno in boleče. Od vsakega sem se nekaj naučila, se še učim, rastem, razvijam svojo osebnost in se učim živeti. Hkrati pa še en delček mene vedno v upanju, v tišini in v miru čaka na tistega nekoga posebnega, ki bo prišel, mi zmešal življenje tako kot ti posamezniki do zdaj, ampak bo ostal. Ostal in me sprejel, bil moja boljša polovica in doživljal z mano, čutil z mano in dihal z mano te nore trenutke, partije, afterje in h kateremu se bom lahko stisnila, ko bo življenje postalo malo težje. Saj sem navajena bit sama, že lep čas sem. Pa pride spet nekdo in postane za nek čas moja četrtina, če ne polovica, in me stisne, poljubi, se dotakne na načine, ki niso le seksualni. In vedno znova cenim te trenutke, te posameznike, ki pridejo in jim uspe odlomit delčke mojega oklepa, ki so vedno debelejši, ker moje veliko srce in moja močna občutja preprosto ne prenesejo več tega, da se na nekoga navežem, pa vedno znova odidejo. In boli, seveda boli. Vsakič znova, vsakič na približno enak način – ker mi ni žal, da zdaj pa ne bom imela fanta in nekoga, h kateremu se bom stisnila; žal mi je osebe, s katero sem se tako povezala, ki mi je povzročila vsa ta čudovita občutja in mi pokazal nek del sebe, nek del osebnosti, ki je ne vidi vsak, za katero se moraš malo potruditi in jo odkriti. Kajti vedno so se mi zdeli najbolj čudoviti tisti ljudje, ki so bili tiho, ki so se zazdeli oddaljeni, hladni, zgubljeni; potem, ko pa si se jih dotaknil, ko si jim pokazal, da si vreden njihovega zaupanja in jim pokazal nek del sebe, so se odprli oni. In tako lepo je, ko se ti nekdo odpre, ko ti pokaže ta del sebe, to čudovito srce, ki ga skriva, ker ima velikokrat enak problem, kot ga imam jaz. Boji se približati, odpreti, kajti to ponavadi vodi v bolečine, saj smo ljudje nepredvidljivi, hkrati pa ne moremo vplivati na to, kako nekdo čuti ali kako ne čuti.
Boli. Potem pa neha boleti. Enega lepega dne. Sploh se prav ne zavedaš, ampak naenkrat ti zgine neka teža s srca, nekaj, kar si nosil s sabo, ko si čutil razočaranje, zavrnitev, ko ti je nekdo zlomil upanje, ki si si ga itak ustvaril sam. In greš dalje. Pa spet naletiš na nekoga novega posebnega, ker saj veste kako je – ena vrata se zaprejo, druga se odprejo. In jaz imam to (ne)srečo, da vedno znova spoznam nekoga tako faking posebnega in edinstvenega, ki ga odkrivam in odkrivam in mi je vedno bolj pri srcu vse to, kar se skriva v njem; potem pa se nekaj spremeni. In ta občutek zgine, zapre mi pot do nadaljnega odkrivanja in jaz obstanem na mestu. Takrat komaj ugotovim, da ni toliko bilo pomembno to, kar sem odkrila pri njem, ampak kaj sem odkrila pri sebi. In to so ti posamezniki. Once in a lifetime kind of people. Jaz imam pač to srečo, da tale once ni le once. In da se me tako dotaknejo. Vedno znova. Četudi potem odidejo. Ampak Maša je kljub temu srečnejša, drugačna. Zato še enkrat, iskreno, hvala. Četudi morda sam ne veš tega, si mi polepšal življenje, mi nardil ogromno dni in noči posebnih, drugačnih, zabavnih.Naučil veliko, pa čeprav te poznam le kratek čas. Spremenil pogled na svet in vzbudil občutke, drugačne, ne ljubezenske, ampak drugačne. Pozitivne. Posebne. In kamorkoli bo moja pot šla, bodo to trenutki, ki bodo šli z mano.
Life is amazing. In partiji so še vedno smisel življenja. :D

PS: You gave me techno, too :)

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.