Happy mushroom

27/02/2015 00:38 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Pred kratkim sta dve moji bližnji prijateljici šli narazen iz dolgih in resnih zvez, ki so jima krojile življenje. Dobesedno. In ko sem šla s svojo najboljšo prijateljico skozi to, ko sem čutila njeno bolečino, nerazumevanje, zanikanje in tisti občutek nemoči, ko ne veš, ali boš zmogel, ali se boš uspel pobrati iz tega… Sem se spomnila na svojo takšno izkušnjo, ki se je že zgodila kar nekaj časa nazaj (dejansko bo počasi 1 leto, kar sem samska, svaka čaaaast), in spomnila sem se na to izkušnjo, kot da bi bila včeraj. To so bili eni izmed najhujših trenutkov mojega življenja, ko dejansko nisem vedla, ali bom preživela ali bom preprosto umrla od žalosti. Vem, zdaj se sliši smešno, ampak zagotovo je že vsak dal skozi to izkušnjo vsaj enkrat (jaz, na srečo ali nesrečo, sem jo dala večkrat, ampak vedno z eno in isto osebo). In ko sem se končno toliko za silo pobrala, da sem lahko nekaj pojedla, da sem lahko zadihala zrak, brez da bi mi zraven tekle solze in ko sem spet začela verjeti v to, da bom mogoče enkrat, enega dne v prihodnosti, za silo srečna, sem si obljubila, prisegla, zaprisegla, da me noben nikoli ne bo več tako prizadel. Ker tega preprosto ne bi zmogla. Ker tega ne smem dovoliti, ker se mi noben moški ne sme več tak približati. (Čeprav zdaj vem, da se mi še bodo, ampak okej.)

In ja. Nobenemu ni uspelo. Ker ne pustim tako blizu. Jaz sem sicer zelo čustven človek, pa ne v “slabem” smislu, ampak kar dobro obvladam svoja čustva. Naučila sem se jih obvladovati, kaj pa mi je preostalo drugega. Vedno po malo zaljubljena že celo življenje, vedno so pri men prevladovala neka čustva, ki delajo moje življenje tako zelo zabavno in posebno. Vedno sem bila tista, ki se je zaljubila preveč in prehitro. In seveda odgnala potem še najbolj prijazne in prijetne fante. Potem sem šla v drugi ekstrem. Brez čustev totalno, delala s fanti kot da so kos mesa. Dobesedno. Seveda to ni dolgo trajalo, ker imam preveliko srce in mi je bilo na koncu hudo za vsakega posebej, tako da sem se šla opravičevat za nazaj. Res ja. Zadnje čase, ko imam malo več časa in ko sem spet doživela eno tako izkušnjo, se še nekak bolj poglabljam v sebe in se spoznavam, kakšna v bistvu sem. Zdaj moram rečt, da se že kar dobro poznam. In se znam obvladovat. Predvsem pa, najpomembnejše; znam izklopit čustva, ko je to potrebno. Popolnoma. Tega sem se naučila zaradi mojih izkušenj z “nesrečnimi ljubeznimi”, ko sem se preprosto morala pretvarjati, da ne čutim popolnoma nič, da sem lahko šla naprej. Fake it till you make it.

In zdaj? Zdaj, ko nimam nobenega, ko sem seveda še vedno čisto malo zatreskana, ker sem tak vedno, zdaj tak hudo uživam sama. Srečna sem, da imam to stalnico, da sem sama sebi dovolj, da sem prišla tako daleč. Srečna, ker ne potrebujem zvečer smsa za lahko noč, ker ne potrebujem nekoga, ki me bo spodbujal, bil ob meni, mi stal ob strani, ker si znam stat sama sebi. Srečna, ker sem prišla tako daleč, da moja sreča dejansko ni pogojena s tem, kaj mi tisti pa tisti napiše in kaj mi ne. Sem zadovoljna sama s sabo, s svojim potekom dneva, ker mi vsak dan mine tako, kot da se sploh ne bi zgodil, ker vedno delam to kar imam rada, treniram, jem, se družim z ljudmi, ki so mi blizu (uspelo mi je zmanjšat tudi krog prijateljev, tudi to sem vesela), uživam v malenkostih, kot je kava na soncu in sprehod po mestu, preprosto uživam v življenju in v dobrih komadih na radiu, ko se vozim domov ali kamorkoli drugam. Ne potrebujem nikogar. Dejansko nikogar. Sama sebi ponujam dovolj, ker faking najbolj uživam v svojih lastnih večerih, ko jem večerjo v postelji in gledam najljubšo serijo. Ne znam sploh si objasnit, kak je možno, da me takšne male stvari osrečijo. Ampak očitno me. Preprosto srečna, zadovoljna in mirna sem. Seveda, manjka mi sex in potešitev nagona, ampak saj to bo prišlo samo od sebe. Če ne si bom pa vzela, haha.

Dash Berlin ft. Roxanne Emery – Shelter

Average? Don’t think so

21/02/2015 18:26 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Izpitno obdobje se je končno zaključilo, s tem pa tudi mučenje sebe z nepotrebnimi informacijami in podatki, ki jih žal nikoli v življenju ne bom potrebovala. Ampak dobro, o naših ljubih faksih in načinu izobraževanja kdaj drugič. Danes sem tukaj, po preveč naporni petkovi noči in pred malo manj naporno sobotno, zjebana, utrujena, zaspana in predvsem zmatrana od vsega, kar se dogaja okoli mene. Utrujena od ljudi, ki pričakujejo preveč in ki bi radi, da sem točno takšna kot sem vedno – pozitivna, vedno dobre volje, vedno nasmejana in vedno vrhunsko, da spravim vse okoli sebe v dobro voljo, ker majo itak vsi več problemov ko jaz. Nič ne rečem, moje življenje je trenutno precej mirno. Preveč mirno za moj okus. Ni nobene drame, nobenih slabih odnosov, nobenih konfliktov, nobenega jeznega ali bolečega bivšega razmerja, nobenega bodočega razmerja na vidiku… In ja, ko je tako mirno, valda, se moje misli še bolj odprejo. Moji možgani še začnejo bolj delat. In spet razmišljam o toliko stvareh, ki bi jih morala izboljšati pri sebi, v svojem življenju, o prihodnosti, preteklosti in vsemu možnemu, razpeta sem med iskanjem stanovanja, službe, da si lahko privoščim letošnjo Ultro in absolventa, med držanjem diete in pritiska družbe, da pridem ven glih vsaki vikend, potem še seveda to posledično vodi v to, da moram zunaj valda nekaj spit, ker če ne me vsi grdo gledajo in ker se človek pač nikakor ne more zabavat brez alkohola… Želim si toliko stvari, toliko doživet, nardit, da mi končno rata ta moja “dieta”, ki v bistvu ni dieta, samo da bi se res lahko nekaj časa držala malo bolj normalne prehrane, ker sicer jaz pojem res ogromno preveč, alkohol pa potem niti malo ne pomaga v tej enačbi, zastavila sem si cilje, ne delam pa nič prav, da bi jih dosegla. Tako da ja, trenutno sem rahlo utrujena. Rahlo fejst. Rada bi samo pritistnila stop, se odklopla od vseh ljudi in se za en teden zaprla nekam, kjer bi si lahko razpucala vse stvari v glavi, ki mi sicer pridejo na plano ob najbolj nemogočih trenutkih. Rabla bi faking mont everest, da bi lahko šla gor in svobodno in res globoko zadihala, se spravla k sebi in si nehala ustvarjat v glavi toliko scenarijev, ki ne vodijo na koncu nikamor. Jaz sem zelo ambiciozna, pozitivna, polna energije in si želim toooliko stvari nardit in doživet, ampak vedno sem imela ob sebi nekako nekoga, ki me je v to potisnil, kime je prisilil, da sem nekaj naredila. Seveda sem znala tudi kasneje sama se potisnit, skočit, naredit tisti korak. Zdaj pa se je kar naenkrat vse izgubilo.

Kar naenkrat se počutim, da se vrtim v neki spirali, ki ji ni in ni konca, na eni strani so moji cilji, ki si jih tako požrešno želim doseči, na drugi strani pa vso udobje tega sveta, vsi pritiski družbe, prijateljev, najboljše prijateljice (in ne krivim njih, da ne bo pomote) in celotna moja varna cona, v kateri se počutim tako domače. In potem skačem iz enega konca na drugi konec, iščem nekaj, kar mi bo končno dalo razsvetljenje, ki ga potrebujem, na zunaj pa dajem občutek, da sem najbolj go with the flow oseba kar jih obstaja. Pa nisem. V moji glavi venomer potekajo procesi, razmišljanja takšna in drugačna, scenariji pozitivni in negativni (predvsem pozitivni), niti malo pa ne pomaga dejstvo, da je moje življenje trenutno tak faking mirno. Ko bi se vsaj mela za kaj borit, ko bi vsaj mela kaj za razreševat, dajte mi neko nevihto, da si bom lahko ustvarila mavrico, dajte mi sivino, da bom naredila barve… Jaz ne morem živet v tej povprečnosti, jaz sem ustvarjena za kaj več, za večje plane, za višje stvari, za tiste trenutke, ki ti vzamejo dih. Ki sem jih toliko že doživela, toliko že dala skozi, ravno zaradi tega, ker sem si upala. Ker sem vedno znala stopiti iz povprečnosti in si narediti življenje drugačno. In tudi zdaj si ga bom, ne vem pa kdaj. Ne vem, kako dolgo še bom zdržala to vrtenje in skrivanje v lastni senci, dokler me ne bo vtrgalo. Strah pa me je, kaj se bo zgodilo, če pridem do te točke. Predaleč globoko rinem v to povprečnost, v to vsakdanjost, predaleč globoko v jebene mariborske klube in to, da ti je vrhunec tedna vikend. Hočem nekaj drugega, hočem nekaj več, hočem samo spremembo.

Prišla bom do nje. Priznanje težave je že pol poti. Samo odločitev še je potrebna. In nekaj žrtvovanj. I’m gonna make it.

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.