Beautiful, beautiful life

26/12/2014 17:42 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | 2 komentarjev

Božični prazniki so ponovno tukaj, s tem pa tudi vsa čar, ki pride ob tem. Čeprav letos ga ne čutim, ker ni snega, ker ni pravega vzdušja, ker imamo v družini toliko drugih skrbi, da smo skorajda pozabili na božič. Predvsem pa sem jaz drugačna. Spet, ja. Včasih se mi zdi, da na ta blog pišem še samo to, kako se spreminjam. Ampak vendarle se res. Vseeno pa se mi zdaj zdi, da sem prišla do neke točke v življenju, kjer bi lahko rekla, da sem zdaj tukaj, kjer bi morala biti že dolgo dolgo nazaj, pa bi mi bilo veliko bolečine prihranjeno. Pa vendar so me ravno te odločitve, dogodki in dejanja v moji preteklosti zdaj naredili takšno, kot sem. In nekaj dni pred začetkom novega leta in s tem poetično tudi novim začetkom, sem pripravljena na nov začetek. Popolnoma. Zapečatila sem tisto poglavje v mojem življenju, ki mi je povzročalo toliko in toliko bolečine, krize, ljubosumja, sovraštva in ki me je delalo nesamozavestno, neprepričano, boječe. Zaključila poglavje, ki me je spremenilo, izboljšalo, prilagodilo za življenje in našla sivo med vsem črnim in belim.

Evo, uradno je to začetek. Ne potrebujem novega leta, ne potrebujem znaka, potrebovala sem samo klik v glavi, ki se mi je naredil že veliko časa nazaj, malce pa se je uveljavil tudi takrat, ko sem spoznala nekoga posebnega. Ampak to ni blog o njem, ker ga komajda poznam, ker komajda začenjava in ker je vse skupaj še prehitro. Ne, to je blog o meni, o novi različice Maše, ki je potrebovala 21 let, da se je zvabila končno na plano. Še nikoli do zdaj se nisem počutila tako močno in tako srečno. Vedno sem bila mnenja, da me lahko popolnoma osreči le nekdo drug, nekdo, v katerega sem zaljubljena, ki ga imam rada tako ali drugače. In zato sem vedno iskala srečo v nekom drugem, hlastala po bližini in pozornosti, se bala, da nikoli ne bom dovolj dobra, da bi me nekdo imel rad samo zato, ker sem takšna kot sem. In potem sem se upirala, upirala biti sama in res čisto popolnoma sama, bežala od enega razočaranja do drugega, dokler si nisem končno prišla na jasno, da edini, ki me bo zares osrečil, sem to sama. Vedno sem bila samotar, z glasbo v ušesih in prenatrpano glavo, polno misli, sem iskala pot do nečesa, pa sploh nisem vedela, kaj iščem. Še zdaj sem takšna, še zdaj sem najraje sama in s svojimi mislimi, vendar zdaj vem, da sem takšna tudi najsrečnejša. Sama se ne bom mogla nikoli tako razočarati, kot bi me lahko razočaral nekdo drug, ker poznam svoje meje, svoje občutke in se zavedam posledic svojih dejanj (večinoma časa). Vsekakor sem zdaj ženska, ki zna biti srečna sama in vem, da lahko osrečim tudi druge. Želim si osrečiti druge, spreminjati življenja, izboljšati svet. (Joj, to zveni kot neka avdicija za miss sveta, haha.) Od nekdaj sem se zavedala, da sem drugačna od večine in da sem težko razumljiva, ker imam toliko misli v glavi, kot jih eni nimajo celo življenje.

Še vedno ne vem, kaj pravzaprav iščem. Smisel življenja, mogoče? Ampak se zavedam, da nekatera vprašanja ne potrebujejo odgovorov, da je dovolj, da obstajajo le vprašanja, da ti izboljšajo svet, pokažejo, da se skriva vsepovsod nekaj več, kot se zdi na prvi pogled. Ne vem točno, kakšna bo moja prihodnost. Vem,da sem sprejela svojo preteklost, uživam v sedanjosti in imam načrte za prihodnost. Vem, da moja prihodnost ne bo utečena, normalna, navadna. Vem, da bom prepotovala vsaj dobršen del sveta in iskala pustolovščine, izzive, vedno nekaj več. Zavedam se, kako močno lahko ljubim in sprejemam nekoga, ki si bo to zaslužil in ki mi bo stal ob strani. Ker sem težki romantik in sem mnenja, da bom lahko še bolj izpopolnjena prav s tisto enakovredno polovico ob moji strani. Moja prihodnost ne bo služba od 7 do 3 in nato utečeno družinsko življenje doma. Mogoče kdaj, ampak najprej želim prestati vse izzive, odkriti stvari, misli, stopnje življenja in najti tisto, zaradi česar sem tako radovedna, drugačna, posebna. Iskati stvari, zaradi katerih me vse vleče v neke nove dimenzije, nove občutke, nove priložnosti, ki se mi porajajo na poti. Odkriti vse tiste nove stvari, ki jih pišejo le v knjigah in jih iščejo le posebni, tisti, ki si upajo stopiti ven iz svoje komfortne cone in reči tak, to je to, nekaj bom spremenil, nekaj bom naredil, kar ni naredil še noben do zdaj. I’ve always been a dreamer. And now I’m ready to make those dreams come true. Sčasoma, seveda. Nikamor se mi ne mudi in nič nočem siliti, da bom zdaj od danes naprej vse to počela, kar bi pač moral početi nekdo, ki si želi odkriti svet. Zavedam se, da mam čas, da stopam korak po korak in da imam toliko možnosti, priložnosti in stvari, ki jih je vredno odkriti in raziskati. Zaupam in vem, da bo vesolje in njegova energija vse postavila in razvrstila na pravo mesto. Nekateri celo življenje živijo vsak dan enak in potem temu rečejo življenje. Jaz nočem biti takšna, tega se branim z vsemi štirimi. Jaz hočem toliko stvari, spoznanja novih in zanimivih ljudi ter poslušanja njihovih zgodb in posledično tudi spreminjanje njihovih življenj (če je potrebno in če si seveda sami to želijo), hkrati pa si želim tiste iskrene, resnične ljubezni in nekoga, ki bo imel podoben nazor kot jaz. Želim stati na vrhu neke svetovno znane gore in občutiti veselje ter srečo, ki pride ob tem dosežku, želim se kopati v tihem oceanu, se navduševati nad posebnostmi Nove Zelandije, spoznavati ljudi po vsem svetu in biti začarana nad njihovim načinom življenja.

Huh, I’m a dreamer, right? Življenje sanjačev je veliko, veliko lepše. Velikokrat težje, predvsem pa lepše, drugačnejše in bolj izpopolnjeno. Vsaj jaz tako mislim. Na koncu koncev je to itak moj blog, moje misli na tipkovnici in moje sanje o življenju. Pa vendar so vse skupaj le samo še besede, dokler jih ne pretvorim v dejanja, oziroma saj to že delam. Spreminjam svet ali pa vsaj sebe, for that matter. In srečna sem. Preprosto srečna, sama in zadovoljna s tem, kar imam in predvsem to, kaj vse še lahko imam.

Pa lepe praznike še naprej ((:

Simon O’Shine – Your Distant World

Amor vincit omnia

06/12/2014 23:26 | V Ker te obožujem., Preteklost/Prihodnost | 1 komentar

Včasih sem mislila, da je največja bolečina to, da te tisti starejši fant v srednji šoli ni pozdravil, in največje veselje takrat, ko ti je lajkal status na FB. Bila sem mnenja, da večje bolečine jaz res ne morem prenesti, ker je že to bilo dovolj hudo. Pa sem skozi zadnja slaba tri leta ugotovila, da temu še zdaleč ni tako. Januarja 2012 je v moje življenje prišel takrat že moški, M., za katerega si niti mislila nisem, da bo naredil taki preobrat v mojem življenju, da mi bo ga spremenil in izboljšal na toliko lepih načinov. Bil je samo nekdo, ki je bil zaposlen na fitnesu in se mi je vsakič tako lepo nasmejal. Bil je veliko starejši, jaz pa še takrat nepolnoletna srednješolka, ki je hodila na aerobiko in se ji niti sanjalo ni, katere mišice se aktivirajo pri počepu.

In potem je prišel dan, ko je vpostavil prvi stik z mano, popolnoma nedolžno. Začela so se večerna druženja ob jezeru, na fitnesu je kot zaposlen izpolnjeval moje glasbene želje, me po zaprtju fitnesa peljal v savno in tako dalje. Takrat sem bila jaz zaljubljena v drugega, ki pa mi je počasi, košček za košček, trgal srce. Zato sem se k temu vračala v objem kot v neko zavetje pred vsem hudim, ki mi ga je povzročal drug. Ampak kmalu je bilo srce natrgano že skrajda do potankosti, nisem pa opazila, da mi ga je moj prijatelj s fitnesa lepil počasi nazaj skupaj. In tako sem se kmalu, po veliki prelomnici, maturantskem plesu, nenormalno zaljubila v tega, ki mi je krpal srce skupaj in začela se je moja prva ljubezenska pravljica. M. je z mano ravnal tako kot lahko ravna le najboljši fant na svetu, seveda. Bila sem v nebesih, počasi sem začela ljubiti, zaupati, verjeti v večno ljubezen, verjeti v nekaj velikega, čudovitega.

In to je bil začetek spreminjanja mene, brušenja moje osebnosti in moje odraslosti do te osebe, kakršna sem zdaj. To je bila in še je ljubezen, ki te prevzame. Spremeni. Izboljša. Pokaže ti tisto zares največjo srečo na svetu, ko po prvem ali drugem razhodu spet skočiš nazaj v objem svojega ljubljenega, in največjo bolečino, ko odide in prinese vse boleče posledice, najtežje prebolevanje in največ solz. Spoznaš, koliko si zmožen. Kakšne ljubezni, odpuščanja, sprejemanja, odkrekanja in prilagajanja, Občutkov, ko te poljubi, objame, stisne k sebi, ko ti stoji ob strani skozi vse muhe in slabe dneve, ko te sredi noči stisne k sebi v spanju, ko ti prinese palačinke v posteljo, … Šele skozi to občutiš, kako se dejansko spreminjaš, rasteš in napreduješ.
Ter najpomembnejše? Naučiš se, kako biti sam. Naučiš se, da ko propadejo vse sanje, izginejo vsi ti trenutki, vse, v kar si verjel, si bil navajen, se naenkrat spremeni, ti pa veš, kako to premagati.  Zdaj vem, kdo sem, kaj hočem v življenju in česa sem sposobna. Kako sem sposobna ljubiti, kako še vedno ljubim. Kako je to najlepši občutek na svetu, kljub bolečini, ki jo prinese zraven. Vem, da se sanje lahko na novo zgradijo, da je vse to le nov začetek in da lahko zavestno sledim svojim ciljem in jih tudi uresničim. Vidim, kako sem močna, ko se mi je zdelo, da sem šla skozi pekel, ven pa sem prišla boljša, lepša, odrasla. Sem popolnoma druga oseba in to na vseh področjih boljša. Vem, kakšna je naša moč misli, kako je treba verjeti, razmišljati pozitivno in se vedno izobraževati, rasti, učiti. Vem, katere mišice delajo pri počepu in pri skorajda vseh ostalih vajah. Poznam svoje cilje in sem na poti, da jih uresničim.

Vse se zdi popolno. Skorajda. Če ne bi imela strtega srca na milijon koščkov. Nisem še prebolela ljubezni svojega življenja, seveda ne. Ker najina zveza ni bila navadna zveza. Še vedno ni najin odnos nekaj, kar bi mu lahko rekli normalen. Ker ne glede na to, koliko se upirava, drživa drug stran od drugega, naju nekaj vedno vleče skupaj, to čutiva oba, neka močna energija, privlačnost, občutek, da bi pa mogoče lahko bilo to to. Ampak si ne upava priznati. Želiva si dokazati, da zmoreva drug brez drugega. Saj mogoče zmoreva. Mogoče bova to tudi videla v prihodnosti. Po drugi strani pa je v meni še nek delček upanja in želim si, da tudi v njem, kar nama kaže, da bi lahko bila mogočna skupaj. S skupnimi cilji, nameni in željo po spreminjanju sveta, bi lahko naredila nekaj velikega, čudovitega, drug z drugim ob strani. Hkrati pa bi še vedno čutila tisti poseben občutek, ki ga čutiš le pri prvih ljubeznih. Včasih se mi zdi, da sem zarad tega rahlo nora. Pa tudi vem, da sem. Nora na življenje in na ta občutek, da bo moja prihodnost čudovita in točno takšna, kot si jo želim. In mogoče še bo čudovitejša, če bo ta moški, ki se mi je tako lepo smejal za recepcijo, ob meni.

Kaj se bo pa zgodilo, bo pa pokazal samo čas. Pokazal bo tudi, kakšna je dejansko moč energije. Pa jaz? V vsakem primeru se zdaj zavedam, da bom premagala vse in si zgradila lepo prihodnost. Kakšen lep občutek, ko veš, da zmoreš, da si dovolj močan in da boš premagal vse ovire na poti. It’s a wonderful life!

lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.