Ponovno najstnica

03/12/2013 23:43 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | 2 komentarjev

Pa saj to ni res. Pa je. Ta korenita sprememba v mojem življenju je povzročila kaos. Kaos, da počnem bedarije, stvari brez razmisleka, skačem okoli in se zabavam, predvsem pa zanemarjam svoje čustveno stanje. Počutim se, kot da sem stara 15let, sem ravno ugotovila, kakšen dober okus ima alkohol, dober seks in še kaj drugega, ki ni za na blog. Zatreskana v tistega fanta iz benda, ki veliko preveč skadi, spije in ima stanovanje v mestu. No, pa saj se mojemu trenutnemu čustvenemu stanju ne bi moglo reči zatreskanost. Kako le, če sem nedavno nazaj izstopila iz dveletne zveze, ki je v meni prebudila odraslost, odgovornost, sprejemanje in resnično ljubezen. In ko naenkrat tega ni več, se počutim… To se slši grdo, ampak počutim se svobodno. Mlado. Otroško. Delam neumnosti, živim za trenutek in uživam v tistih trenutkih, ko ležim zunaj na ležalniku in gledam zvezde. In preživljam čas z najboljšo prijateljico ter tistim fantom iz benda. Nič me ni doma, ker nočem biti doma. Ker me doma vse spominja na tistega, po katerem še vedno diši moja soba, predvsem pa moja kuhinja. Kjer še vedno včasih vidim njegov obris za mizo v jedilnici. Kjer me vse spominja nanj, kaj vse sva počela in kako sva se družila. Preprosto ne gre.

Ne vem, ali bi se temu reklo metanje peska v oči, da se preprosto ne želim soočiti z resničnostjo in s tem, da sem sama, ali bi se temu lahko reklo samo preprost nenormalen obrat mojega življenja. Vsekakor zaenkrat uživam v spremembi. Neverjetno. Uživam s tistim, ki ni niti malo podoben mojemu bivšemu, ki se mi lepo smeji in ki me spravlja na drug svet. Tako in drugače. Živim za te trenutke, ko ležim zraven njega in čutiva komad. Druge komade, kot sem jih čutila z bivšim. Popolnoma drugačne. In to mi ustreza. Zjutraj v avtu si pojem, fitnes malce zanemarjam in nisem spoštljiva do svojih staršev. Ja, čista najstnica, čeprav bom čez dober mesec dopolnila 20let. Predvsem pa se mi zdi, da je to nekaj, kar moram dati skozi. Zaenkrat sicer vse moje poti vodijo tja v mesto, k tistemu, ki me je rešil. Res me je. S tistim velikim nasmehom, neumnim smislom za humor in ravno pravo mero prasca v sebi, me je izbezal ven iz luknje, ki je imela na vratih napis “Prebolevam!” in mi pomagal, da se nisem popolnoma izgubila. Priznam, še vedno sem malce zgubljena. Nevem, kaj naj čutim in kako naj najdem pravo pot. Skrenila sem s prave poti, iščem neko črto, po kateri bi lahko hodila, dokler se spet ne najdem, pa je ni. Samo grob, mrzel asfalt in nobenega smerokaza. Ampak mislim, da tako mora bit. Življenje me ne bi postavilo na to stranpot, če ne bi vedelo, da lahko to zmorem. Da lahko skozi vso uživanje, zanemarjanje pomembnih stvari in delanje napak, najdem svojo pot skozi. In vzamem dobro z dobrim, slabo pa odstranim. Po drugi strani pa ne morem verjeti, kako hitro me je ta nekdo privabil k sebi. Kako hitro je izenačil najino počutje, povezal najini energiji in me našel. Našel tisti zaprašen del srca, ki že dolgo ni bil uporabljen. Ki se je skrival pred vso bolečino, ki je bila prisotna skozi te dve leti. Ne, ne pravim da nisem bila srečna. Seveda sem bila. Bila sem odgovorna, odrasla in ljubeča oseba, ki je svojemu fantu dajala vso podporo in razumevanje, ki ga je premogla. In ko se je to končalo, sem naenkrat ostala brez vsega. Brez skupnih načrtov, odgovornosti in vse te ljubezni, ki bi jo lahko nekomu dajala. In sem to skrila. Potlačila. Pustila, naj ostane tam nekje spodaj in se naj ne prikaže, dokler ne bo prišel na vrsto g. Pravi.

In do zdaj je bilo vse super. Čustva? Kaj je to, kaj za pojest? Prepričevala sem se, da bo bolečina minila, da vse rane zaceli čas. In zdaj je od tega slab mesec, jaz pa že nastavljam nove rane, iščem nove načine, da me bo nekdo prizadel. Neumna sem. Joj, kako neumna. Že vnaprej vem, da to kar trenutno počnem, ne bo imelo happy endinga. In zakaj potem to počnem? Ker mi je lepo. Preprosto. Uživam v vsaki sekundi s fantom, ki je bil sprva mišljen le za eno noč in nič več. Fant, ki je neverjetno simpatičen in zabaven. In ki ne obsoja, nima predsodkov in ne sprašuje. Ki ga ne zanima, zakaj sem šla narazen z bivšim. Ne zanima ga, kakšne so bile moje težave in kakšne so moje napake. Ki vse pove direktno in ne skriva svoje narave, ki ne išče izgovorov za svoja dejanja. Ko pridem zraven njega, izgine neka napetost, strah pred življenjem in same sebe. Naučil me je, kako biti mirna. Kako pustiti stvarem, da tečejo svojo pot in se ne obremenjevati z ničemer, razen s tem, ali me zebe v podplate ali ne. In to mi ustreza. Nenormalno ustreza.

Zato bom uživala v tem, pa je če pravilno ali če je narobe. Pa čeprav bi se zdaj morala boriti za svojega bivšega, ker ga imam še vedno rada in on ima rad mene. Pa se nočem. Nočem se, ker še nisem stara dvajset let in ker živim pri starših, vozim njun avto in jem njuno hrano. Ker ne plačujem veliko položnic, nimam redne službe in ne nosim vse odgovornosti tega sveta na svojih ramenih. Ker si zaslužim živeti in biti mlada. In delati napake, neumnosti in se napačno odločati. Ter napačno jest. In seveda pit. Pa še kdaj kaj skadit. Zaslužim si še imeti nekaj malo tistega svobodnega duha, ki izgine, ko te prevzamejo vse stvari realnega življenja. Dovoljeno mi je še nekaj časa živeti na nerealnih tleh, plavati v izmišljenih oblakih in se smejati navidezni pravljici. Saj vem, da ne bo trajalo večno. Saj vem, da ni pravilno. In prepričana sem, da to, kar čutim do tega fanta, ni ljubezen. To je samo tista najstniška zatreskanost. Ni metuljev, ker so že davno odleteli, ni šibkih kolen, ker sem že dala to prevelikokrat skozi in ni nedolžno, ker z njim doživljam čudovite, strastne in orgazmične trenutke. Sem pa zatreskana. Kot da sem padla na glavo in je naenkrat svet narobe obrnjen. Moj pogled ni jasen, moja prihodnost je meglena in moje razmišljanje vsebuje le to, kdaj ga bom videla, kdaj bom šla s prijateljico na kavo in kakšna je naloga za faks. In ugotovila sem, da ne morem narediti nič drugega, kot pa da se prepustim, si dovolim uživati v vsakem njegovem objemu in porabljati svoje finance za stvari, ki niso potrebne. Lahko samo sprejmem narobe obrnjen svet in se prepričam, da se mi ne vrti.

Lahko samo pogledam stvari z drugačnega, preprostejšega vidika. In veste kaj? Trenutno je razgled čudovit. Zato ker vidim njega pred sabo, kako se mi smeji in me gleda. In me dela neumno. In pozabljivo. In tisto punco, ki se ji smeji brez razloga in si glasno poje na komade, čeprav nima niti malo posluha. In trenutno je to vse, kaj rabim.

YouTube slika preogleda

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.