Spremembe, spremembe

20/11/2013 19:22 | V Ker te obožujem., Preteklost/Prihodnost | 3 komentarjev

Včasih pride dan, ko imaš zjutraj preveč časa. Zunaj je mraz, zato ti ni za postopati po kafičih in piti kavico. Zato sediš na svojem najljubšem faksu, gledaš horde študentov moškega spola, ki se sprehajajo mimo tebe in preveč razmišljaš. Ja, tipično zame.
V zadnjem tednu so v moje življenje prišle spremembe. Radikalne spremembe, ki so obrnile moje življenje na glavo. Za začetek, zveza v kateri sem bila tako dolgo in tako srečna (večino časa), zdaj ni več zveza. V bistvu je zdaj neki zmazek dobrega in slabega, oddobravanja in bolečine, razumevanja in prepričevanja. Vsekakor je sprememba bila neizogibna, ker razmerje ni bilo več takšno, kot bi moralo biti. Seveda sva kriva oba. Vedno sva bila. Znova in znova se vračava na to mesto, kjer se zdi vse tako narobe, hkrati pa tako prav.
Kakorkoli že, jaz sem potrebovala spremembo. In trenutno se še tej spremembi na veliko prilagajam, iščem razloge za in proti in se trudim, da bi se čim bolj adaptirala brez, da bi izgubila pamet, živce in še mogoče kaj drugega. Pa saj večino časa sem pri tem kar uspešna. Pride dan, ko se zavedam, da moram samo globoko vdihniti, pustiti času čas in dovoliti, da stvari tečejo svojo pot. In potem lahko koliko toliko normalno živim, ne da bi me zagrabila panika, da sem sama, čisto sama. Včasih pa pride tudi dan, ko moje telo prevzame energija, energija močne in čiste ljubezni, ki sem jo vedno čutila do svojega partnerja. In potem mi začnejo teči solze. In tečejo, tečejo, tečejo, dokler mi jih skorajda ne zmanjka in so moje oči že grozno zatečene. Ampak to je pač posledica spremembe.

Nenormalno mi pomaga tudi šport. Nekako mi uspe, da pridem na fitnes, sklopim čustva, misli, vse kar pač imam, vklopim muziko in se prepustim občutku moči, mojih zmožnosti in bolečine, ki prihaja. Ker tam se najdem. V tistem momentu, občutku, ko se zdi vse prav. Kjer se počutim bolje. Doma. Tudi ko sem s prijatelji, v družbi, zunaj, pod vplivom alkohola ali česa drugega, se počutim bolje. Skoraj super. Počutim se, kot da to lahko preživim. Da lahko prestanem ta razhod in najdem svojo pot skozi.
Ko pa sem sama, pa se ne prepoznam. Ker se že dolgo nisem počutila tako samo, osamljeno, brez nekoga, ki bi ti dal vedet, da te ima rad samo zaradi tega, ker si, kakršen si. Nekoga, ki te vpraša, kakšen je bil tvoj dan in ki te zvečer stisne k sebi. In ti se počutiš varno, domače, polno življenja. Ko lahko pogledaš nekoga in te preplavi občutek, da nekomu pripadaš. In mu lahko samo rečeš, da ga imaš rad. Nekoga osrečiš. Poljubiš. Objameš. Ne znam povedat, kako zelo to pogrešam. Kako zelo pogrešam te občutke in trenutke, ko sva bila s partnerjem točno takšna. Ustvarjena drug za drugega. Ko so izginile vse napake, vsi konflikti, ki sva jih kadarkoli imela, najine razlike in različen način življenja. Ko sva se imela preprosto rada. Nenormalno mi je hudo, da tega več ni. Da bom verjetno zdaj lep čas sama. In vem, da tako pride v življenju. Da moramo iti skozi pekel, da pridemo do tiste prave sreče. Da moramo včasih nekoga popolnoma izgubiti, da ugotovimo, koliko nam zares pomeni.

In s takšnim razmišljanjem grem naprej. Pozitivno, optimistično, s solznimi očmi. Ker vem, da se bo vse razrešilo, tako kot se mora. Da moraš biti včasih sam, da ugotoviš, kako spadaš k nekomu drugemu. Da rabiš svoj prostor, preden stopiš v drugega. Da moram znati živeti sama, na svojih nogah in biti samostojna. To mi je vse jasno in vem, da bo tako enkrat. Trenutno pa… Si želim biti še malo žalostna in se še malo mučiti s spomini iz preteklosti.
On pa.. Bo vedno del mojega življenja. In vedno ga bom ljubila, brezpogojno. Vedno bo imel prostor v mojem srcu. Če pa še kdaj tudi v mojem življenju, pa bo pokazal samo čas. V vsakem primeru živim. S čudovitimi spomini nanj in z mislijo, kakšno srečo sem imela, da sem imela takšnega čudovitega, ljubečega in poštenega partnerja. Hvala ti, M.

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.