Nekaj lepega

28/03/2013 16:20 | V Ker te obožujem., Preteklost/Prihodnost | 1 komentar

Nekaj je na tebi. Nekaj, kar me znova in znova vleče nazaj k tebi, v tvoj objem in k tvojim ustnicam. Imaš nekaj, brez česa sem izgubljena, sama. In to ni samo navada, še zdaleč ne. Dala sem že določene stvari skozi; prepoznam navajenost. Ne, nekaj je… Nekaj čudovitega. Nekaj se v meni premakne, ko pogledam v tvoje velike, rjave oči. Od znotraj se na veliko nasmehnem, ko te vidim. Vidim obrise tvoje čudovite postave skozi tisto trenerko in majico, in čutim rahlo ščemenje, ko se spomnim, kako izgledaš brez teh oblačil. In včasih si predstavljam, da jih lahko spet slečem s tebe, da se te lahko spet dotaknem, pobožam, poljubim. In potem mi je hkrati tako težko in tako čudovito. Čudovito zaradi vseh spominov, zaradi vseh trenutkov, ko sem se te že dotaknila, pobožala, poljubila. Težko, ker ne vem, če bom lahko to spet kdaj naredila.

Nekaj je v tebi. Nekaj dobrega, nežnega, čustvenega, nekaj, kar večinoma skrivaš pred drugimi in velikokrat tudi pred sabo. Ampak jaz vedno vidim, da je ta tvoja stran tebe tam. Skriva se za vsemi izzivi, v katere se podajaš in skriva se za pomanjkanjem časa, ker ti uspeva. Uspeva ti to, kar si želiš, kar si zaslužiš. Uspeva ti življenje, in zaradi tega te imam še raje. Ker ni lepšega, kot uspešen moški, ki pred sabo jasno vidi svoje cilje in dela vse za to, da bi mu uspelo priti do njih. Ker ni lepšega od tebe, ko si tako strasten glede vsega, kar počneš. Ker vem, da si to ti in da te ne bo nič omajalo pri tem, da bi dosegel to, kar si želiš. Ker je nekaj v načinu, kako se premikaš, kako potuješ od človeka in človeka in jih nalezeš s svojo pozitivno energijo. Ker je dan drugačen, ko si v njem ti, vraga, svet je drugačen s tabo. Četudi nisi moj. Četudi mogoče nikoli več ne boš.

Nekaj je v meni. Nekaj, da razmišljam na tak način in da te tako ljubim, točno takšnega kot si, čeprav je včasih brezupno in težko. Čeprav vem, da bi mogla preboleti, iti naprej in mogoče spoznati koga, ki bi ga tako cenila, kot cenim trenutno tebe. Ampak jaz, takšna kot sem, trmasta in vztrajna, si tega ne dam dopovedati. Raje te z užitkom gledam, spoštujem in ljubim. Ker me ta občutenja delajo bolj polno življenja in posledično tudi bolj pozitivno. Ker mi tak način ljubezni lepša že tako lepo življenje. In ker vem, da ti to čutiš in da si vesel, da sem jaz tako prepričana, čeprav ti nisi.

Nekaj je na naju. Nekaj, zaradi česar vem, da nisva popolna, seveda nisva. Nekaj, zaradi česar sva se prizadela na tak način, kot sva se, pa ne samo enkrat. Nekaj, zaradi česar mi zdaj ne preostane drugega, kot pa da pišem ta blog, ker karkoli drugega bi bilo zaenkrat preveč. In vedno je bilo nekaj v najini ljubezni, na način, kako sva se ljubila, kako sva delovala skupaj, kako sva čutila. In kako sva lahko včasih samo ležala drug ob drugem na sončno jutro in pozabila na ves svet. Pogrešam to, priznam. Ampak sem vesela, da sem to vse doživela, ker brez tega bi bla zdajle najbrž konkretno prikrajšana. In v mojem življenju ne bi bilo toliko sončnih žarkov. Ker se mi zdi, da bi te pogrešala, tudi če te ne bi nikoli spoznala. Tudi če se najine poti ne bi nikoli srečale. Ker včasih se te določeni ljudje zares dotaknejo. Sežejo ti do srca in nikoli nisi več enak. To si mi naredil ti. Ti, tako dober, čustven, strasten in ljubeč kot si, si mi prišel v srce in si izbrskal tukaj nek prostor, ki bo vedno hranjen samo zate, pa karkoli se zgodi. Kamorkoli bodo šle najine poti, ločeno ali skupaj.

Hvala. Rada te mam.

YouTube slika preogleda

Lp.

To čudovito življenje

07/03/2013 22:49 | V Moja filozofija | 4 komentarjev

Marec se je končno začel, sončni žarki nas že grejejo, sneg se počasi, ampak vztrajno topi in dnevi so daljši, lepši, prijetnejši. (To, da se drug teden napoveduje sneg, bomo mirno ignorirali.) Spet je končno konec tistih turobnih, zimskih, mrzlih dni in jaz že pridno nakupujem za pomladno sezono, ker so barve letos čudovite! Počutim se že bolj pozitivno samo, ko si nadenem kak takšen pomladni kos oblačila. In to trenutno veliko šteje v mojem življenju, ker sta za mano dva peklenska tedna, dva tedna prebolevanja, velike bolečine in predvsem spoznavanja same sebe.

Ja, spet sem sama. Ne vem, kolikokrat sem že to napisala na ta blog, in iskreno povedano, niti ne želim vedet. Ampak mislim, da je ta razhod, to strto srce, bilo najhujše do zdaj. In nočem govoriti o tej bolečini, ki sem jo doživljala, ker se je nočem spominjati, ker sem še vedno krhka. Ampak najbolj me je držalo pokonci to, da sem imela upanje. Še vedno ga imam. Ker ga imamo vsi, ko nam nekdo iztrga srce in ga zlomi na milijon koščkov. Ker je to edina luč v tisti temi, ko hlastam za zrakom zaradi kričečega joka, ko se ti zdi da se ti je svet podrl in je naenkrat vse tako sivo. Ker me to vleče naprej, v nov dan, dan z upanjem. Upanje, da bo tisti nekdo prišel nazaj in nas spet osrečil, tako kot nas je vedno. Ker čeprav vsi govorijo, da naj se ne vračamo k starim ljubeznim, jaz menim, da morata včasih dva človeka biti en čas narazen, da sploh ugotovita, kako zelo za sta skupaj. Ker je mene ta razhod prisilil v to, da sem pogledala globoko vase in našla vse tisto, kar je bilo grdega, negativnega in neprijetnega v moji duši. Kar me je omejevalo pri popolni sreči, ki bi jo lahko imela s tem človekom, ki sem ga ljubila, ki ga še ljubim. Kar me je na koncu prisililo, da sem uničila še najine tako popolne spomine s svojim negativizmom in napačnim razmišljanjem. Ker sem se vedno imela za pozitivno, optimistično, polno življenja in sem komaj čakala na nov dan. In ne vem, kdaj sem to izgubila. Nekaj sem pa prepričana – to je bil velik del pri razhodu dveh ljudi, ki se imata še vedno zelo rada.

Zato sem, po tem ko sem se svojemu bivšemu partnerju zahvalila, da je končal z mano in mu rekla, da nama jaz vsekakor dam še eno priložnost, ko bo čas za to, naredila veliko sprememb. Za začetek, shujšala sem, želodec se mi je skrčil zaradi stresa, zdaj sem pa končno na pravi poti k mojim ciljem, saj je fitnes v zadnjem letu postal ogromen del mojega življenja. Ker pa mi je vsa ta negativna energija preprečevala, da bi stopila na to pot, je vse skupaj vodilo samo še do večjega propada. Moja osebnost si ni bila več podobna in postala sem neka zafustrirana, dolgočasna, mirna ter tiha, kar nisem jaz. In zato se zdaj, v teh dveh tednih, iščem. Gradim. Berem knjige, hodim na terapije (reiki), rastem, trudim se. Ne zaradi njega, zaradi sebe. Ker sem tudi pred kratkim prebrala famozno knjigo Skrivnost, ki mi je pokazala, da je vse v ljubezni. V ljubezni najprej do sebe, potem pa do drugih. (Vsem, ki še knjige niso prebrali, toplo priporočam!) Ker je življenje dejansko neka čudovita izkušnja, če mu le damo možnost in če se ne obremenjujemo s stvarmi, ki niso pomembne. In s stvarmi, ki nas omejujejo na poti do popolne sreče.
Zato se jaz učim. Gradim na sebi, izpopolnjujem svojo osebnost in se trudim, da bi čim bolj pozitivno razmišljala, da bi na ljudi gledala pozitivno in ljubeče, ker si vsak zasluži ljubezen. In ker ni v sprejemanju, ampak v dajanju. Vsak dan si zjutraj najprej rečem, da bo danes čudovit dan in ponavadi je, dokler me seveda ne zgrabijo spomini na preteklo razmerje in se zjočem. Ampak to je del prebolevanja. Ker si na koncu obrišem solze, zaprem oči in sanjam o nečem lepšem, zjutraj pa je bolje. Ker je vsak dan bolje, lažje, lepše. In ker imam še vedno upanje, ki me drži naprej, ker sem naivna punca, ki verjame, da so nekatere ljubezni nekaj posebnega in lahko trajajo zelo dolgo, če ne celo za vedno. Imam upanje in razmišljam pozitivno, ker dobro vem, da, po zakonu privlačnosti, bo tako prišel nazaj k meni, če nama je seveda tako namenjeno. Če pa ne, me tam zunaj čaka nekaj boljšega, še bolj čudovitega, čeprav se mi trenutno zdi, da imam najlepše spomine že za sabo. Ampak to je seveda spet proces.
Ker ko pa se zavem, da me najlepši trenutki v mojem življenju še vsi čakajo, pa komaj čakam na nov dan. Ker ni pomembno, če bodo ti trenutki preživeti z mojo ljubeznijo ali ne, pomembno je, da jih bom doživela le tako, če bom pozitivno gledala na svet, če bom dajala od sebe vso ljubezen, ki jo premorem in če bom najprej imela rada sebe, potem pa partnerja. Ker življenje je dejansko lahko čudovito, lepo, fenomenalno. Samo verjeti moramo. Ker ima vsaka situacija izhod, ker človek vse preboli in ker vedno vem, da je jutri nov dan, ki bo najverjetneje obsijan s soncem in se bo zagotovo zgodilo nekaj čudovitega.

Ta razhod mi je odprl oči. Spreminjam se v osebo, katera bi morala biti že prej, pa bi mi bilo veliko bolečine prihranjeno. Ampak očitno je moralo tako biti, da sem zdaj naletela na to knjigo in na ta način razmišljanja, da si dam priložnost. Ugotovila pa sem tudi še nekaj zelo pomembnega, kar mi takoj privabi nasmeh na obraz – nikoli si nisem mislila, da sem sposobna takšne čiste, lepe ljubezni, kot jo čutim do njega. Ker, čeprav je on končal z mano zaradi smešnih razlogov, ne občutim sovraštva, jeze, česarkoli… Dobro, prve dni sem že, ampak zdaj, ko ga vidim vsak dan, občutim samo ljubezen. To čudovito čustvo, ki mu ga dajem, čeprav ga on ne sprejema več. Čustvo, zaradi katerega hočem, da je srečen, pa četudi to pomeni, da je brez mene. Čustvo, ki me izpopolnjuje, ki me osrečuje in upam, da bom lahko celo svoje življenje ljubila tako močno, kljub bolečinam srca in duha, ki me še v prihodnosti čakajo. In da ne bom nikoli izgubila upanja. Ne samo za ljubezen, ampak predvsem zase.

P.S.: Odkar se trudim s takšnim razmišljanjem, se mi je nenormalno preoblikovalo telo in tako uspešno nisem trenirala ter razvijala svojega telesa še nikoli v življenju.

YouTube slika preogleda

Čudovit komad!

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.