Novo leto, stari začetki

06/01/2013 23:52 | V Ker te obožujem., Preteklost/Prihodnost | 2 komentarjev

Tako. Pa smo preživeli še eno novo leto. Ko je ura odbila polnoč, je ves svet dvignil kozarce in nazdravil novemu letu, novemu začetku. Letu 2013. Letnica sicer ne izgleda kaj preveč obetajoče, če si seveda vraževeren, če pa ne, pa je samo letnica s štirimi različnimi števkami. Kar se tudi že dolgo ni zgodilo. Dolgo se tudi ni že zgodilo, da bi zbolela. In to na novo leto, ko bi morala bit najbolj pijana, če že drugače ne pijem kaj preveč. Torej sem se v novoletni dan zbudila z vročino, polnimi nosnimi votlinami in grozno bolečim grlom. Konkreten začetek leta, vsekakor, pa ne v dobrem smislu. Tudi moje novoletne zaobljube so bile letos bolj bolne, čeprav jih je veliko. Nisem si jih še uspela zapisati, kaj šele zapomniti. Večino teh prvih dni sem preživela zavita v odejo, sedeča za računalnikom in gledala svojo najljubšo serijo. Imam ogromno dela za šolo, še več dela s svojim telesom v fitnesu in fanta, ki čaka, da bom priletela nasmejana, zdrava in optimistična.

Torej se moj začetek leta ni začel kaj preveč dobro. Zato sem se odločila, da bom letos naredila svojo silvestrovo. To je danes. Jutri začnem znova. Optimizem, veselje do športa in šole, dobra volja in predvsem manj nemarnosti. Življenje čaka, da ga užijem, čeprav se zdi tako udobno sedet, gledat serije in jest vse sladkarije, ki so jih prinesli različni sivi možje. Pa vendar ni to to. Na prvem mestu je faks, kjer sem, tako razpuščena in nevedna, da je kar groza. Komaj v izpitnem obdobju spoznaš vse ugodnosti faksa. Noben se ne meni zate, nobenega ne zanima, če se učiš ali ne, če boš naredil izpit ali ne; na faksu si samo številka. In to mi je sprva ustrezalo; prišla sem na predavanja, ko se mi je dalo, ko pa ne, pa sem šla raje na kavo. Zdaj pa prihajajo izpiti, seminarske naloge, vse druge obveznosti, ki se sicer zdijo takoooo daleč, a so v bistvu zelo blizu. Zato jutri začnem. Moram!

Sicer pa dovolj z neprijetnimi temami. Danes sem bila na 12,4km pohodu nekje na Goričkem, kjer sem skozi vso blato in drevesa spoznala, da imam zares rada svojega fanta. Za nama je že dolga zgodba, z majhnimi prekinitvami vztrajava že slabo leto. Vendar vztrajava. Kljub najinim razlikam, trmoglavosti, zapletenim karakterjem in bogato zgodovino. Ker preprosto ne moreva oditi drug od drugega. Jaz ne morem oditi od njega. Ker je del mene. Ker ob njemu rastem, se učim, ker ga iščem v vseh stvareh, ker sva eno. In seveda zaradi rednega seksa. Vsekakor sem se navadila na vse to. Na to, da se zbudim ob njem, da zaspim zraven njega, da me carta do onemoglosti, da mu lahko pritisnem ustnice na njegove kar tako, ker ga imam rada, ker je vedno tu, ko ga potrebujem, ker je tako blizu doma in navsezadnje, ker je poleg vsega tega še moj osebni trener in motivacijski govorec. Vse v enem. Res sem hvaležna, da ga imam, kljub najinim perečim razlikam. In kljub najini burni preteklosti, mojemu prevelikemu ljubosumju in njegovem pretirano napornem življenjskem stilu. Tukaj sva. V letu 2013. Začela sva konec januarja lani, ko je bilo zunaj minus 20 in preživela vse. Vse vse vse. Mojo zaljubljenost v drugega, morje s polno luno in zelenimi substancami, najbolj epic koncerte v Sloveniji, Zrće in druge partnerje, dretje drug na drugega, ljubosumje, prepiranje, romantiko, jok, veselje, smeh, napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem, ignoriranje in navsezadnje seveda začetno zatreskanost, ki je potem počasi prešla v ljubezen. In zdaj, v letu 2013, lahko zagotovo rečem, da ga ljubim. Z vsem srcem. Četudi sva dala skozi marsikaj. Verjetno ga zato tudi toliko bolj. In to je potem bistvo vsega. To je potem razlog, da vztrajam, se trudim in se učim. Ter popravljam napake, seveda. Amor vincit omnia.

YouTube slika preogleda

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.