Brez ljubezni nam živeti ni

25/10/2012 00:02 | V Moja filozofija | 2 komentarjev
"Love doesn't make the world go round.
Love is what makes the ride worthwhile."

Ljubezen. Dandanes se vse vrti okoli nje. Milijoni in milijoni filmov, knjig, verzov, citatov, slavnih zgodb, pesmi … Vse zaradi enega kompleksnega čustva, ki pa v bistvu sploh ne prihaja iz srca. Ampak še vedno, kljub vsem podrobnim opisom in prebranih zgodbah, smo še vedno v iskanju le-te. Tiste prave ljubezni. In kako naj človek ve, ko jo najde? Kako to sploh izgleda? Jaz sem mislila, da sem jo našla že velikokrat. Saj veste. Metuljčki, tresoča kolena, zatikanje pri govoru, rdečica, konstanten nasmešek na obrazu .. Vse to sem že doživela. Pa se je vse nekako izkazalo za samo neko bledo podobo te ta prave ljubezni, ko sem se malce odzaljubila in videla partnerja v drugačni luči. Ali pa mi je to sam pokazal, s tem ko me je prizadel. Kakorkoli, vsi smo že bili tam. Pa očitno ni bila prava. Ker partner ni znal pravilno ravnati z mano. Ali me ni spoštoval, dovolj cenil, ni vedel kaj ima, ni vedel reči prave besede ob pravem času, ni mi znal prinesti čokolade kar tako … Ne vem, vedno se je našlo nekaj. Pa ne govorim zdaj samo iz lastnih izkušenj. Na koncu je bilo tako in tako vseeno. Na koncu je štelo samo to, da ni to tisto tapravo. Da partner ne bi smel tako ravnati z nami, oziroma mi z njim. In potem sem prebolela in šla naprej. In se ponovno zaljubila. Našla spet tistega ta pravega. Pa je spet naredil neko neumnost in tako sprožil dolg cikel vrtenja same sebe v krogu zatreskanosti – bolečine – vdanosti v usodo.

Kar naenkrat pa se je moj krog zaključil. Naenkrat sem se začela vrteti nazaj; k bivšemu, k nekomu, s katerim sem že bila, pa se ni izšlo. In zakaj se ni izšlo? Ker ni bilo tako kot v vseh tistih pesmih, knjigah, filmih. Ni bilo šibkih kolen, rdečih lic in metuljčkov v trebuhu. Vsaj ne tako intenzivno. In tako sem šla stran. Pa nisem dolgo zdržala, saj me je nekako spet privabil nazaj k sebi. In jaz, zdaj že pridna študentka, sem si nekako zabila v glavo, da so to samo sanje. Da sem bila takrat še neumna in naivna deklica, ki je verjela v vse oh in sploh romantične knjige, ki jih je prebrala in v filme s konkretno pocukranim koncem, ki jih je pogledala. Zabila sem si v glavo, da to ne obstaja. Da nikoli ne bom imela takšnih intenzivnih občutkov, ker je ljubezen precenjena. Ker je ta, h kateremu sem prilezla nazaj, vedno lepo ravnal z mano. Vedno je znal izbrati prave besede, me spoštoval, vedel kaj ima, mi prinašal čokolado, sladoled iz mekdonalca in tako naprej. Hkrati pa sem z njim rasla, odraščala, se učila. Bila je oziroma še je tista down to earth ljubezen. Takšna ljubezen, ki jo verjetno imaš po tridesetih letih zakona ali kaj podobnega. Ko te partner dopolnjuje, sprejme tvoje napake in ko živita dobesedno v sožitju. In to vse imam pri 18 letih.

.. Ampak potem pa je iz tiste osemnajstletnice ter pridne študentke prišla na plan mala deklica, nekako ji je uspelo se prebiti skozi vse zidove, ki sem si jih zgradila z odraščanjem in prevzemanjem vedno večje odgovornosti. In seveda prepričevanjem sama sebe, da dobimo takšno ljubezen, kot si jo zaslužimo. Tista mala deklica, ki še vedno verjame v zgodbe s srečnim koncem, poljubi, ki te dvignejo od tal in občutki, pri katerih lahko letiš. In zdaj sta ta deklica ter odgovorna študentka v konfliktu. Počutim se, kot da sem v nekem psihotičnem filmu in sem tisti lik z razcepljeno osebnostjo oziroma shizofrenijo. Pa saj ne vem, kaj bi rada. Kako naj vem, kaj bi rada, pri osemnajstih letih? Komaj sem se odločila, kam se bom vpisala na faks, kaj šele, da bi morala razmišljati, če je on pravi zame ali ne. Ampak po drugi strani pa mi ne da miru. Ljubezen ne bi smela biti tako težka. Ne bi se smela odražati z neodločnostjo, spremembami čustev ali razpoloženja. Ker nekaj pa tisti odrasel del mene ni izgubil – verjamem v to, da mora biti ljubezen pristna. Moraš biti prepričan, da je to to. Vsaj za nekaj dni, tednov, mesecev. Četudi se potem ne izide v tvojo smer. Četudi te potem partner prizadane ali ti prizadaneš njega. Tisti čas, ko sta skupaj, mora biti pristen. In prepiraš se takrat zaradi tega, ker se imaš tako zelo rad, ne pa zaradi tega, ker si slabe volje, ker neveš, kaj bi rad. Ker se mi sanja ne, kako bi naj prava ljubezen zgledala, napram vsem opisom, zgodbam in besedah pametnejših. Po eni strani imam neko pravo ljubezen – imam partnerja, ki me sprejema takšno kot sem in me takšno tudi ceni. Po drugi strani pa; če se moram spraševati, kaj sploh je ljubezen, kako lahko potem trdim, da jo jaz trenutno čutim?

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.