Poletje brez milosti

02/09/2012 12:20 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Poletje se že bliža koncu, mojih prostih dni pa še ni konec. Še ena izmed dobrih stvari, da sem letos bruc. Vsekakor pa te (pre)dolge počitnice terjajo tudi svoje žrtve; pozabila sem tvorit prave stavke in verjetno na roko pišem kot prvošolček. Po drugi strani pa se seveda ne pritožujem, pred nekaj urami so moji starši odšli na morje, tako da sem zdaj na naši velikanski televiziji v dnevni sobi pogledala zadnji del Sex v mestu (ponovno), posledica tega pa je neznanska sentimentalnost in razmišljanje o bistvu življenja ter o mojem happy endingu, ki sem si ga nazadnje sama zajebala.

Ker sem imela vse. Imela sem fanta, ki me je ljubil, cenil, delal z mano tako kot si zaslužim in mi še zraven pomagal shujšati. Ampak seveda, ne bi bila ženska, če ne bi še tukaj našla napak, ki so naju pripeljale do razhoda. In potem sem, neumnica, še potem, ko me je želel nazaj, ko je obljubil da bo še boljši, bolj pozoren in tako naprej, še enkrat zajebala in se zapletla z najinim skupnim prijateljem, ki je sicer eden mojih najbližjih prijateljev, vendar, ko se pride do punc, konkreten prasec. Ampak na takšne jaz padam. Očitno. In potem, ko me je seveda prizadel, kar bi mogla pričakovati, čeprav sem se dodobra branila kakršnihkoli čustev do njega. In takšna strta, osamljena in uf, konkretno mačkasta, sem prišla z morja in moj bivši me je še, kljub vsemu, vedno želel nazaj. Ampak jaz sem že nevem kdaj ugotovila, da z njim nikoli ni bilo to to. Lahko sem bila srečna, pa je vedno nekaj manjkalo. Nekaj, kar je očitno pri meni ključnega pomena za zvezo. Call me a dreamer, ampak jaz pričakujem metuljčke, izgubo tal pod nogami, nore skupne trenutke in nepričakovano romantiko. Z njim sem se počutila, kot da sem poročena. Metuljčki nikoli niso poleteli, pa tudi tla sem imela skoraj vedno pod nogami, razen nekaj trenutkov na začetku, ko je z novim pristopom romantike očaral mene, takrat zelo hladno punco.
In mogoče bi lahko ostala z njim. Mogoče bi bilo to prav; možgani so mi vedno govorili, da sem naredila napako. Ampak če sem na morju lahko tako lahko pozabila nanj, da sem bila tako nesramna in bila s prijateljem, potem srce zagotovo ni bilo tako prepričano, da je bila napaka. Seveda pa sem bila prasica, še vedno sem, to sploh ne zanikam. Dobro se tudi zavedam, da bo mi nekega dne karma vse to na še verjetno grši način povrnila. In moj izgovor? Mlada sem, naivna in čustvena. Nisem razmišljala, bila sem pod vplivom alkohola (čeprav vem, da je to zelo slab izgovor) in nisem gledala vnaprej, nisem se zavedala, da bodo imela moja dejanja napake. Jaz sem delala tisto, kar se mi je zazdelo v tistem trenutku prav, ker še vedno sledim citatu carpe diem.
In zdaj? Zdaj sem tukaj, na koncu poletja, s čudovitimi spomini za sabo in malo manj pravilnimi odločitvami. Sama, še ne čisto prepričana v to, kar sem naredila in izjemno žalostna, ker se moj bivši seli, eden izmed razlogov pa sem zagotovo jaz. Samska, odločena, da se še nekaj časa ne bom prepustila nobenemu moškemu, tako kot sem se do zdaj in popolnoma nepripravljena na čisto novo izkušnjo, ki se ji reče faks. Vsekakor pa utrujena od preteklega vikenda, ki je imel tudi nekaj čustvenih scen, ker se temu zadnje čase nikakor ne morem izogniti. Kaj pa vem. Tolažim se s tem, da ima vsak zakaj svoj zato in da moram stati za svojimi odločitvami. Vsekakor bom zdaj manj naivna in oprezala za svojo karmo, po drugi strani pa se bom bolj trudila držati načela ne počni drugim tega, kar ne želiš, da kdo počne tebi (oz. nekaj podobnega).

Navsezadnje pa si zase močno želim, da bi res lahko počasi izklopila čustva, ki se zajebavajo z mojimi mislimi in mi preprečujejo, da bi ravnala racionalno. Tako zelo rada bi napisala sms in tako zelo rada bi nekoga zdaj stisnila v objem, čeprav vem, da je to zelo sebično. Po drugi strani pa je to življenje. Saj noben ni rekel, da bo lahko, rekli so samo, da je vredno. (Danes sem polna nekih že prežvekanih verzov.) Če pa povzamem, pa je le bila neka izkušnja in grem zdaj naprej z več znanja in več razumevanja. In čeprav vem, da tega ne bere, bi se mu vseeno zelo rada še enkrat iskreno opravičila za vse, kar sem naredila in napačno rekla, pa tudi zahvalila za vse, kar sva skupaj doživela in za to, da me je imel rad tudi takrat, ko si tega nisem najbolj zaslužila. M., hvala in oprosti! Seveda te bom pa vedno imela v svojem srcu.

Te že more tak bit al kaj.

Zgodba o norih Zrćah pa v drugi objavi : ))

YouTube slika preogleda

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.