Živeli optimisti!

20/05/2012 18:53 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Že lep čas nisem pisala. Nekega tehtnega razloga nimam, razen tega, da so nas v šoli zasipali še z zadnjimi obveznostmi pred maturo, rojstni dnevi so se vrstili vsak vikend zaporedoma in tudi to, da sem v srečnem razmerju, ne prispeva kaj veliko k času, ki ga imam na voljo za moj preljubi blog. Ampak zdaj sem tukaj, z bolečim grlom, konkretno rdečimi rameni od sonca in čajem. Na tleh ležijo učbeniki, ki bi naj bili motivacija ali pa mi vsaj dajali nek občutek krivde za moje učenje, vendar to nikakor ne pomaga. Poleg tega pa sem še zaspana, ker sem ponoči delala vse kaj drugega kot pa spala zraven nekoga posebnega, tako da bi za uspešno učenje potrebovala kar nekaj energijskih pijač.

Ampak vsekakor je moje življenje na mestu. Včeraj sem, prvič in ponosno, pretekla maraton oziroma 10 kilometrov v Radencih, kar je bila zame ena izmed lepših izkušenj. Dobro, tek resda ni bil lahki in malce sem precenila svoje sposobnosti, vendar sem ponosna nase, ker nisem niti enkrat obupala in se ustavila, ampak sem nadaljevala ter štela vsak kilometer. Ampak, bolj pomembno je bilo vzdušje. Ko toliko ljudi, starih in mladih, skupaj teče, z istim razlogom, z istimi cilji in nazori v življenju… To pa mi je bilo najbolj všeč. Tečemo zato, ker lahko. Ker je to poleg rekreacije in uspešnega kurjenja kalorij ena izmed prijetnejših stvari, da odmislimo na vse težave in samo tečemo. In kot da to ne bi bilo dovolj, sem na svoji poti do cilja ob strani srečala še fanta, malce starejšega kot jaz, na invalidskem vozičku. Takrat sem se odločila, da bom tekla še malo zanj, če že on ne more. In pretekla sem svoj prvi maraton. Pred štirimi meseci nisem mogla preteči niti kilometra, tako da sem zares ponosna nase.
Vsekakor pa je veliko prispevalo k temu mojemu malemu uspehu to, da tam nisem bila sama. Moj fant, ki je sicer šel na “pravi maraton”, je bil z mano in v bistvu sem tudi zaradi njega tako daleč prilezla v tako kratkem času. In to ti da neko dodatno energijo, veselje in lepo je, da je tudi nekdo drug ponosen nate. In zaradi vsega tega me moja zažgana ramena ne pečejo več toliko in noge malo manj bolijo. In zagotovo se še bom udeležila takšne prireditve, pa tudi vsem ljubiteljem teka jo priporočam. Je zares čudovita izkušnja.

Ampak življenje seveda ni vedno sestavljeno le iz športa, čeprav je pri meni to vedno večji del. Matura je pred vrati, vsi se že tresejo, meni pa se kratko malo jebe, ker še očitno ali nisem prišla do tja, ali pa sem res tako prepričana vase. In zato lenarim. Lenarim in pišem ta blog, čeprav bi morala zdaj se učiti še za zadnjo pridobljeno oceno v srednji šoli, za oceno, ki bo spremenila moj uspeh. Ampak ne. Mene ne gane. Sedim z nogami na stolu, brez majice in čakam, da pride on k meni. Da me poljubi in s tem povzroči izpad spomina, da šola, učenje in vse kar spada zraven ne obstaja več. Hkrati pa me vseeno vleče naprej. Naprej, do konca tega tedna, da mine četvorka in s tem zadnji dan našega gimnazijskega izobraževanja. Da končno zakorakam v svet študentov in da nisem več njegova mala srednješolka, ker me to res znervira. In pa seveda, končno še več norih partijev, ponovni Lampiončki in Prvi rok, študentsko življenje in predvsem boni oz. praktično zastonj hrana na vsakem koraku. Zato sem nekje vmes. Vmes med enim delom možganov, ki mi vztrajno ponavljajo “zadnja ocena v srednji šoli, zadnja ocena v srednji šoli!” po drugi strani pa tako hudo uživam v brezdelju in temu, da mi ni potrebno početi nič drugega razen dihati, sedeti in trenutno tudi tipkati. In pa seveda razmišljati o pekočem grlu, da tu pa tam poližem kako tableto. Ker ko pomislim, da je pred mano tri mesece delanja popolnoma nič, razen mogoče kakšna občasna služba, da ne bom živela s 5 evri na teden in ko pomislim, da me čaka poletje, sonce, vročina in morje … Misel o zadnji oceni izpuhti. Kot da sploh ne bi obstajala. Ampak vseeno slej ali prej pridem tudi nazaj v realnost, upam. Realnost, kjer so še druge stvari razen seksa in športa. In nikakor nočem zaključit tega bloga, ker vem, kaj me potem čaka. A vendar mi zmanjkuje snovi za pisanje oziroma snovi sploh ni bilo; vedno bolj pa se mi približuje občutek krivde in dojemanje stvari, ki se baje imenuje zrelostni izpit. Če sem vsa štiri leta zmogla in ni bilo hudo naporno, še bom pa to. Optimism all the way!

YouTube slika preogleda

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.