Svet je lep

22/04/2012 22:05 | V Ker te obožujem. | 3 komentarjev

Vsaka zgodba ima svoj začetek. Tudi najina ga ima. Najina oziroma moja zgodba, nov nivo moje sreče. Začelo se je tako, da sem ležala v postelji zraven njega z velikim nasmeškom na ustnicah in metuljčki v trebuhu. Vsekakor je bilo romantično, pocukrano in sladko. In od tistega trenutka dalje sem nekje zgoraj, v nebesih. Ne občutim več grenkobe, kotički ustnic so venomer obrnjeni navzgor in v mojih mislih je vedno on, moja prva misel zjutraj in moja zadnja misel zvečer. Nisem mislila, da bom lahko šla tako lahko naprej, kakor mi je uspelo s pomočjo njega. Ampak uspelo mi je. Prebolela sem fanta, ki ni bil zdaleč tako dober kot je ta, prebolela in šla naprej zato, da sem dobila srečo, ki sem jo vedno iskala. In moškega, ki sem ga vedno iskala, pa si tega nisem želela priznati. Saj sem vedno znala sama, še vedno bi znala. Ampak zdaj končno dobivajo vsi tisti cukrasti komadi, prežvekani verzi in besede pametnejših smisel. Res je lepo imeti nekoga. Lepo je zaspat ob nekom in se ob isti osebi zbudit. Nekoga, s katerim se lahko nasmejiš, hkrati pa imaš tudi lahko zares razmišljujoče pogovore. Nekoga, ki te dela srečno zaradi načina, kako ravna s tabo. Ki čuti s tabo, ki te ima rad in ki ti zna povedati, ko gre kaj narobe. Nekoga, kot je on.

Sveže zaljubljena, s svežimi spomini iz preteklega vikenda. Svet ima drugačne barve, srčki so postali še bolj rdeči in moje misli so polne pozitive. Vse je na svojem mestu in vse ima nek čar. Občutja, na katera si pred kratkim še nisem upala niti pomisliti, so zdaj prisotna in želijo, da jih delim z njim, delim s svetom. Celemu svetu bi rada dala nekaj svoje sreče, vsem pokazala, kako je lahko svet lep, če le najdeš nekoga, ki ti zna prebrati misli. In kako se lahko dva človeka dejansko dopolnjujeta, če si to dovolita. Ker je v bistvu to nekaj najlepšega. In tudi tveganega. Da spustiš osebo tako blizu k sebi, da te lahko čuti in ji poveš vse svoje skrite misli, želje in stvari, ki so bile prej le tvoje. Da je lahko nekdo tako blizu tebe, da te je včasih strah, da boš pozabil dihat. Ko se ti zdi, da te nekdo pozna že celo življenje, pa te v bistvu pozna le nekaj mesecev. In ko imaš nekoga tako zelo rad, da si ga želiš zavit v vato, da se mu ja ne bi kaj zgodilo, ko ni s tabo. Ko je nekdo lahko tista boljša polovica tebe, s katero si srečnejši, ampak imaš še vedno vso svobodo na tem svetu.

In najlepši del? Ko spi zraven tebe z nasmeškom na obrazu, ti se lahko dotikaš njegove kože, poslušaš njegovo dihanje in veš, da si v njegovih mislih ti. In ker ni vse v besedah. Včasih je veliko v občutkih, občutki, ki jih čutiš, ko se ga dotakneš. Dejanja, s katerimi pokaže, koliko mu pomeniš. Včasih pa je veliko tudi v načinu, kako jaz to zdaj pišem. Pišem ob najini pesmi, z nasmeškom na obrazu in težko izbiram besede, ker težko najdem sploh besede, ki bi opisale te moje občutke. In pa seveda, včasih je tudi v seksu, ki je tako neverjeten, da je kar hudo. Vedno je pa vse to tukaj, z mano, ob meni. V meni. In to je tisto, kar dela življenje še lepše, še bolj izpopolnjeno in dela svet bolj živih barv. Hvala ti za vse.
Upam, da bo trajalo. Zares. (:

YouTube slika preogleda

Lv.

Konec, ki je hkrati tudi nov začetek

02/04/2012 12:01 | V Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Prebedeli smo tudi eno izmed najpomembnejših noči našega življenja, maturantski ples. V soboto, 31. marca, je tudi Prva gimnazija Maribor imela svoj zaključek. S čudovitimi oblekami, neomejeno količino vina in slavnostnim ambientom smo zaključili še en pomemben del našega življenja, srednjo šolo. Sicer še je do mature slaba dva meseca, pa vendar. Zame pa je imel maturantski ples tudi neko drugo simboliko. Na sicer boleč način sem sama zaključila tudi neko stvar, ki je bila zadnjih nekaj mesecev velik del mojega življenja. To je bil nek fant, ki me je sicer razočaral ne samo enkrat, ampak je bil kot droga, ki sem jo potrebovala vsak teden. Kot nekaj, kar mi je sabotiralo kakršnokoli drugo zvezo, kot nekaj, kar je imelo velik vpliv na moje počutje, čeprav si tega nisem želela vedno priznati. In ko sem v soboto doživela še zadnje, najbolj boleče razočaranje, sem vedela, da je čas, da grem naprej. In zdaj sem tukaj, kjer sem. S strtim srcem, solznimi očmi in prekleto lepimi spomini. Samo na meni je, da se poberem, da grem naprej in da ga odrinem iz svojega življenja, ker ni dober zame. In to bom naredila. To delam. Počasi, ampak vztrajno. Boleče, ampak ne bom odnehala. Ker me je življenje naučilo preveč, da bi obupala. Ker vem, da za vsakim dežjem posije sonce in da na koncu človek vse preboli. Treba je pač dati stvarem čas.

Zato sem jaz obrnila nov list. Preteklost od septembra pa do konca marca mi bo sicer ostala v spominu, ampak bo ostala le preteklost. Najtežje se je sprijazniti z dejstvom, da nikoli ne bom samo njegova. To je najtežje. Ampak se bom sprijaznila. In šla naprej, ker tako hočem, ker moram. Ker se imam dovolj rada, da ne bom vztrajala v nečem, kar me uničuje. Ker je življenje preveč dragoceno, oziroma vsaj zadnji meseci moje srednje šole. In ker vem, da ko se bom pobrala, bo moje življenje še lepše, kot je bilo prej. Verjamem v resnično ljubezen, v partnerstvo in dopolnjevanje drug drugega, ampak verjamem tudi, da si lahko tudi brez tega zares srečen. In meni bo spet uspelo priti nazaj do te sreče, zaceliti moje srce in se pobrat. Pobrat do te mere, da bom ugotovila, da si zaslužim kaj več kot pa nekega fanta, ki bo tu, ko bo njemu tako pasalo. Ker vsak dobi takšno ljubezen, kot misli, da si jo zasluži. Pa ne samo ljubezen.
Kakorkoli, nov list. Nov list, kjer sem jaz, sama in močna. Brez njega, ki bi mi naredil dan in z nekom, ki me bo objel, da bo lažje. Ampak v splošnem sem pa sama. In uspelo mi bo, vem da mi bo. Ker me vleče naprej dejstvo, da bo potem še vse lepše in bolj sončno. In kakorkoli se ta vpis zdi samo neko nakladanje, je to opomnik sama sebi, da ga ne bom pozabila pozabiti. In da bom lahko prebrala čez nekaj mesecev in videla, kako daleč sem prišla in kako bo takrat le še lep spomin na četrti letnik in maturantski ples. Do takrat pa … Bomo videli, kako močna znam biti v resnici.

YouTube slika preogleda

Guns ‘n Roses – Don’t Cry, zaradi večih razlogov.

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.