Informativni dan ali pojma nimam, kaj naj študiram

11/02/2012 23:55 | V Preteklost/Prihodnost | 2 komentarjev

Tako, pa so tudi informativni mimo. Ker sem zadnji letnik, je bilo seveda nekako nujno, da ta dva dneva izkoristim, čeprav sem že lani obiskala tri programe, ki so me zanimali. Letos sem imela namen obiskat dve fakulteti, ampak se mi je nekako zdel koncert Plavega Orkestra bolj pomemben in sem obiskala samo eno. In to je bil FERI. Ja, tisti ki me poznajo, so se najprej začudili. Ker vseeno hodim na Prvo, pa latinščino mam in tako naprej, FERI je pa naravosloven faks. Kakorkoli, najbolj me tam zanima dokaj novi študij, Medijske komunikacije. Kolikor so nam včeraj to predstavili, je to bolj ali manj družbosloven študij z nekaj pridiha naravoslovja. Kolikor so mi povedali, je seveda to oh in sploh študij, takoj dobiš službo ipd. Seveda to pravijo vsi, kajti lani, ko sem bila na Filozofski fakulteti, so mi povedali nekje enako.

Zakaj se sploh odločam za Medijske? Ker me dokaj zanimajo takšne stvari, ker sem ustvarjalna in imam ogromno domišljije, kar bi mi pomagalo pri ustvarjanju reklam, časopisov, karkoli v zvezi z oglaševanjem. Tudi angleščina in samostojno delo mi ne dela težav. Preverila sem predmetnik in matematika je le izbirni predmet, kar mi je zeeelo všeč, ker je načeloma na FERI-ju matematika zelo težka – v bistvu je povsod, ko si tako površen in nedosleden kot jaz. Pa tudi prihodnost ni tako slaba, kolikor spremljam svet in dogajanje na njem. Vsekakor boljša, kot pa da bi se vpisala na psihologijo, kjer je ogromen naval. (Ker me je psihologija en čas zelo zanimala.)
Seveda pa se ne zanimam le za ta faks. Pred kratkim sem odkrila še enega, ki sicer ni pod univerzo v Mariboru, ampak je samostojen univerziteten zavod, za katerega sploh ne vem, kako zgleda, znano mi je le, da je nekje na Studencih. Fakulteta za družbene in evropske študije. Majhen, nepoznan faks (vsaj meni), a s profesorji in programom, ki obetajo in ki me zanima. In to je navsezadnje pomembno. Ampak, ker sem bila v stiski s časom, ta fakulteta pa si je informativne “privoščila” le enkrat, si nisem mogla ogledati in še zdaj ne vem, kako in kaj. Ne najdem niti študenta, ki bi to študiral. Verjetno bom enkrat kar na random šla na ta faks in si ga vsaj na hitro ogledala, toliko, da dobim nek vtis. Ker vseeno je pomembno, kako se počutiš na šoli, ne le, da je vredu program. Jaz vem, da sem se odločila takrat, pred štirimi leti, iti na Prvo najprej zaradi vtisa. In visokih, širokih hodnikov, starih in veličastnih poslikav in pridih, ki ga šola daje. Če bi se še zdaj lahko enkrat odločila, verjetno ne bi izbrala Prve. Vsaj ne klasičnega programa.

Ampak to je že mimo. Zdaj se moram odločiti za pravi faks, ki je nekako bolj pomembno, saj bo konkretno vplivalo na mojo prihodnost. Upam, da bom lahko v bližnji prihodnosti obiskala to Fakulteto za evropske in družbene študije, da se bom lažje odločila. Ker trenutno sem kar precej neodločena, vpis se pa približuje. Imam pa srečo, da lahko vpišem oboje in se, v primeru da sem na oboje sprejeta, še kasneje odločim, kaj bom študirala. Kakorkoli, moram reči, da informativni dnevi niso bili najbolj uspešni. Seveda sem imela veliko željo iti tudi v Ljubljano, na FDV, pa mi je sneg to preprečil. Tako da ja. Informacij ravno nimam veliko, pa tudi za razmišljanje nimam veliko časa, saj so se začeli konkretni pritiski mature. Upajmo na najboljše in na kak koristen nasvet.

YouTube slika preogleda

Plavi Orkestar, hvala vam za včeraj! Nepozaben koncert.

Lv.

In drugače?

05/02/2012 16:27 | V Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Ne da se mi. Nič se mi ne da. Nedelja kaže svojo moč, krivda po primanjkovanju volje za učenje pa je premajhna. Tolažim se s tem, da je v sredo, zahvaljujoč Prešernu, praznik in da takrat pridobim na dragocenem času, ki ga imam zdajle preveč, takrat pa ga bo premalo. Maribor je bel in kljub temu, da obožujem sneg in vse lepo, kar pride z njim, bi zdajle najraje poletje. Pa tisto sonce, ki bi me žgalo do onemoglosti in preprostost samega letnega časa. In imela bi časa kolikor bi ga hotela, preživela bi ga pa s prijatelji, pijana in otroška, in pa z enim fantom, ki me tako rad stisne v objem.

Ampak ne. O poletju lahko trenutno le sanjam in iščem tistih nekaj sončnih žarkov, da mi bodo posijali skozi okno v sobi. Ven se ne morem spravit, ker je prvič premrzlo in drugič, dobil me je prehlad. Zvečer bom sicer zbrala dovolj volje, da se bom spravila na fitnes in naredila vsaj nekaj zase, če že ves vikend lenarim in uživam, kdaj se bom pa spravila učit, pa mi ni jasno. Kako sem pa čustveno? Zjebano, predvsem. Zjebano, ker mi telo ne dovoli pozabiti nekoga, ki me ne želi več. Katerega nisem imela ob sebi že dolgo. Sama nase sem jezna, ko je moja prva misel zjutraj in moja zadnja misel zvečer. Ko je ta jeza tako močna, se pred jokom zaščitim tako, da grem tekat. Seveda ne ven, ker sem preveč občutljiva za mraz, ampak v fitnes. In tečem. Pol ure, pavza. Dvajset minut, pavza. Grem do meja zmožnosti mojega telesa in še dlje. Tako preprečim, da bi spet jokala za njim. In na koncu, ko hlastam za zrakom, ko z mene teče in ko ne morem normalno hodit zaradi bolečine v nogah, sem pomirjena. Pomirjena, da mi je uspelo preprečiti, da bi mi prišel tako zelo do živega. Kot mi je vedno prišel. Ker je nesramen. Dal mi je vse in mi vse vzel. V trenutku. V eni noči. In kot da to ne bi bilo dovolj, je še potem, ko sem nekako si uspela postavit zid, naredit oklep in se zaščitit pred vnovično bolečino, je nekje našel neko neumno luknjo in splezal skozi. In me stisnil k sebi, se dotaknil mojih las in mojega srca. Ker se je med nama vedno pretakala neka neizmerna kemija, neka energija, ki si je ne znam pojasnit. Neka energija, ko preprosto veš, da je prav. Da tako mora bit.

Ampak ja, čas bo zacelil vse rane. In čas bo odpihnil to mojo zjebanost, moja neumna čustva in sublimiral mojo jezo v kaj prijetnejšega. Tudi on pomaga. Nek moški, ki je tu, ker tako hoče. Ker vidi v meni vse tisto, kar sem videla jaz, ko še nisem imela strtega srca in možganov napolnjenih z vsemi neumnostmi. In ker me stisne k sebi, ko navznotraj kričim in hlastam po sreči, ali pa vsaj po manjši bolečini. Ker, čeprav mu ne bi bilo treba, čeprav ve, kakšna je situacija, ostaja tukaj in vztraja. Ker verjetno upa, da bo ta moja smešna zaljubljenost do drugega moškega minila. Ker ve, da bo minila. Ker je prepričan namesto mene in mi daje moč in toploto, ko ne želim biti sama. Vem, da sem nepravična, da bi si moral on zaslužiti punco, ki ni strta, ki zaspi z mislijo nanj. Ampak on je tako kot alkohol. Za tistih nekaj uric, za celo nekaj dnevov, za nekaj stopinj olajša tisto bolečino in zapolni praznino. Z njim vsaj v večini pozabim na njega. In kombinacija obojega bo zagotovo pomagala. Prišla sem že tako daleč, postala sem dovolj močna, da vem, da bo to slej ali prej mimo. Situacija ni brezizhodna in čustva sčasoma zbledijo. Čeprav imam še vedno upanje. In vem, da sem dovolj neumna, da bi v kakšni drugi situaciji izbirala napačno. Ampak to zdaj ni pomembno.

Pomembno je, da bo kmalu pomlad.

Lp.

Poje se mi …

02/02/2012 17:59 | V Poje se mi | Brez komentarjev
YouTube slika preogleda

Jason Mraz – I won’t give up

I won't give up on us
Even if the skies get rough
I'm giving you all my love
I'm still looking up

And when you're needing your space
To do some navigating
I'll be here patiently waiting
To see what you find

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.