Ženske vs. Moški

07/01/2012 17:11 | V Moja filozofija | 4 komentarjev

Ogromno debat je bilo že o tem, ogromno razprav, ki niso imele konca in na žalost tudi veliko prepirov, nesporazumov in strtih src, posledično zaradi tega, ker smo si tako različni. Moški in ženske namreč. Do zdaj si še nihče ni prišel čisto na jasno, kako razumeti nasprotni spol v celoti in kako odreagirati, da ne bo kregarije. Če pa je komu uspelo in o tem še ni povedal svetu, pa naj ga bo sram, da nas prikrajšuje za takšno razsvetljenje, ki bi vsakomur prišlo prav. Ampak, kakorkoli; odločila sem se, da tudi jaz napišem nekaj glede tega, ker sem uspela že precej spoznati moške in tudi ženske, kot prijateljice seveda. In ker imam dolgočasno soboto s prekomernim razmišljanjem in mi bo to dobro delo. Mogoče pa komu pomagam, čeprav verjetno ne vem veliko. Nekaj pa le vem. (Naj še omenim, da so vsepovsod izjeme in ne gre kar tako posploševat, kot bom jaz v nadaljevanju, ampak vseeno – izjema potrjuje pravilo, pravijo.)

Vem, da niso moški tako zakomplicirani, kot ženske mislimo, da so. V bistvu so precej preprosti. Če punco želijo, jo bodo poskušali dobiti. Naj bo to z direktnim pristopom, s tihim občudovanjem in upanjem, da bo opazila vse njegove znake ali pa bodo pred njo zapeljali kakšno njeno prijateljico, da bi jo naredili ljubosumno. V bistvu imajo ogromno taktik, ampak dobili jo bodo. In če mu bo vrnila znake, bo naredil vse, da bo stopil v kontakt z njo, tako ali drugače. In ne vem, kdaj bomo ženske nehale upati, da je mogoče le sramežljiv, da se boji, da je nesamozavesten ipd in da nas zato ne kontaktira.  To vem, ker sem si takšne izgovore največkrat jaz iskala. Pa se je na koncu vendarle izkazalo, da ga v bistvu niti ne zanimam in da ni nič pomagalo, da sem jaz naredila prvi korak. Oni imajo vedno dovolj velik ego, da bodo nekaj poskusili, če pa se bo izjalovilo, pa bo njihov ponos prizadet in tista punca naenkrat več ne bo obstajala. Moški imajo preprosto filozofijo. Ne iščejo drame, kregarije, direktno ti bodo povedali kako in kaj. Če so dovolj pametni, bodo sproti razreševali določene predsodke, težave, karkoli pač ženske najdemo in ne bodo držali v sebi, kot to rade počnemo me. Ni jih niti težko osrečiti. Seks, masaža in dovolj osebnega prostora, da lahko občasno v miru pogleda kakšno tekmo oziroma kaj je pač njegova strast. To je seveda, ko si v neki kvalitetni zvezi, ko tudi ženska ni mentalno nestabilna in ko ve, da jo ljubi, ampak pač na svoj način. Ko je pa moški samski, pa se mu mota po glavi vse živo. Če vidi kakšno lušno punco v klubu, bo postala tarča. Za tistih nekaj minut ali pa celo uric bo v središču njegove pozornosti. Ko se je bo naveličal, ko mu ne bo več všeč, si bo našel drugo. In zgodba se bo ponovila. Moški so iskalci, oni se počutijo v družbi lepih deklet bolj samozavestni, vsaj zdi se mi tako. In obožujejo lepe ženske, tako kot me obožujemo lepe moške. Tako kot me skrivaj pogledamo za kakšnim, tako oni, malce bolj očitno, pogledajo za kakšno in jo premerijo. To jim je očitno v genih in jih čisto nič ne obsojam, ker tudi jaz znam precej očitno pogledat za kakšnim, seveda ne takrat, ko sem v družbi že enega. Ali pa fejsbuk. Mislim, da moški ne razmišljajo kaj preveč, ko lajkajo komad, ki smo ga objavile. Me potem iščemo milijon znakov v lyricsih, ki bi nam pomagali k razumevanju, zakaj je lajkal. V bistvu niti ne razumem, zakaj se tako obremenjujemo s tem, ampak takšne pač smo.

Ženske smo drama queens, velikokrat pretirane. Iščemo dramo, ker jo imamo rade. Iščemo znake, ker nam njihova direktnost ni dovolj in ker verjamemo v to, da dejanja velikokrat presegajo besede. Saj jih res. In ker so nam vse romantične komedije, risanke v otroštvu in ljubezenski romani vtepli v glavo, da obstaja popoln moški, ki bo z nami ravnal kot iz porcelana. Saj obstaja, vendar ne verjamem, da bo vedno popoln. Verjamem pa, da tako kot bomo me ravnale z njimi, tako bodo oni ravnali z nami. V glavnem. Ampak ja, obstajajo tudi takšni prasci, ki ti strejo srce kar brez razloga. Pa vendar smo ženske dovolj pametne, da takšne dovolj hitro opazimo, ali pa si kasneje vsaj opomoremo. Znamo pa tudi ženske biti prasice; od njega pričakujemo, da bo prebral vse naše skrivne znake, vse tisto, kar si želimo, a mu ne povemo in potem smo razočarane, ko se to ne zgodi. Mislim, da se moški ravno tako kot me trudijo, da bi nas osrečili, a vendar nekako ne morejo skočiti v našo glavo in preveriti, kaj si v resnici želimo. Zato bi morale večkrat povedati na glas svojemu moškemu ali pa tistemu tam na drugi strani šanka, ne le svojim prijateljicam tarnati o tem, kakšne neuresničljive želje imamo. Po drugi strani pa včasih niti ne vemo kakšne želje imamo, vemo le, da si želimo biti srečne. In ljubljene.
Smo pa tudi zelo močne, velikokrat močnejše od moških. Kar se tiče čustev, prenesemo marsikaj. Znamo skriti bolečino, pa ne le z ličili in oprijeto obleko. Znamo se postaviti na noge brez pomoči moških ali kakšnih opojnih substanc (čeprav, priznam, velikokrat pomaga). In znamo po tem, ko nas kdo prizadane, izgledati veliko bolj čudovito kot prej. In veliko bolj samozavestno. Lahko tudi ovijemo moškega okrog prsta tako, da on tega sploh ne opazi. Znamo mu napumpat ego, da je potem bolj srečen in nam da užitek, ki ga potrebujemo. Marsičesa smo zmožne.

In zaradi takšnih razlik nastajajo potem takšna disfunkcionalna razmerja, brezpredmetni prepiri in nepotrebno ljubosumje. Pretirana ženska navezanost in premajhna moška volja povzročita veliko bolečine, ki se potem razvije v to, da se ženske jočemo prijateljicam, kako nas je prizadel, ker ne ve, kaj bi rad, moški pa se tepejo po glavi, zakaj je niso osvojili in jo pridobili k sebi, zdaj je pa od nekoga drugega. Včasih se pa pač ne izide, na to pa ne moremo vplivati. Ampak, če sta oba razumna in razmišljata logično, se razhod ne bi smel končati s polomljenim porcelanom in sovražnimi pogledi do konca življenja, ampak le z nekaj bolečine, zbledelimi čustvi in upanjem, da te nekje čaka nekdo, ki te bo vsaj deloma razumel. Pa četudi se trenutno ne zdi tako.

Lp.

4 komentarjev

»

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

  1.    Ant — 07/01/2012 ob 17:47 #

    V glavnem se strinjam z tvojim opažanjem. Jaz bi izpostavil komunikacijo-treba se je pogovarjat, jasno izrazit želje, potrebe, pričakovanja…in seveda biti iskren najprej do sebe potem pa še do partnerja.

  2.    Ant — 07/01/2012 ob 17:49 #

    ups…se popravljam:…s tvojim opažanjem

  3.    M — 08/01/2012 ob 12:18 #

    Ah, besede so zadnja stvar, ki bi kaj “reševale”. Za to je ponavadi že prepozno, ko bi rad nekomu dopovedal, naj te razume :P

  4.    staropramen — 08/01/2012 ob 16:59 #

    staropramen

    Dober zapis. Tudi sam sem v svojem prispevku pisal nekaj na to temo, ampak na bolj konkretnem primeru. Če imaš voljo, mi lahko mogoče še tisto mojo situacijo razložiš :)

    lp, staropramen

    ps: tudi tista punca v mojemu prispevku je štajerka, ampak tega nisem omenil :)

Komentiraj

XHTML: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.