Od rodjendana pa do rodjendana

24/01/2012 22:50 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Tako, pa sem le dočakala svojo polnoletnost. 21. januar je bil zares super dan, ki se je začel z noro nočjo, končal pa še z bolj noro. Svet zdaj sicer ni preveč drugačen, ampak lahko grem vsaj legalno ob vikendih v kakšne klube. Soboto pa sem v glavnem preživela v krogu družine in prijateljev, dobila sem zares super darila in vsak objem ali pa samo sms mi je takrat naredil dan. Ker pač imam rada malenkosti. In ko sem zvečer sedela in uživala z ljudmi, ki mi največ pomenijo, sem res vedela, da moja polnoletnost ne bi mogla bit lepša. Ker sem v teh osemnajstih letih bolj ali manj zrasla v osebo, kakršna sem želela biti. Seveda sem še daleč od zares takšne osebe, kot bi morala bit, nimam še m-ja od močne osebnosti in še vedno se preveč oziram na malenkosti in preveč razmišljam.

Ampak drugače pa sem zadovoljna. Ko tako pogledam nazaj, sem zares vesela vseh osemnajstih let, četudi so vsa ta leta vsebovala bolečino in jok in tako naprej. Ampak je pa ena izmed najpomembnejših stvari, ki jih vem pri osemnajstih to, da je življenje lepo. Ima svoje vzpone in padce, ampak je zares lepo. In da sledim svoji filozofiji, ki je nekako takšna: življenje je takšno, kot si ga narediš. In pa seveda, ne razmišljaj preveč. Tega mi še sicer ni uspelo uresničiti, ker se še vedno ponavadi vtapljam v lastnih mislih in scenarijih, ki se verjetno nikoli ne bodo uresničili. Ampak okej. V teh letih, ki sem jih že dala skozi, sem doživela marsikaj. In vem, da me čaka še ogromno čudovitih in malo manj čudovitih stvari. Pa seveda, da se je moja mladost komaj začela. In da si zdaj lahko legalno kupim pivo, čeprav ga ne pijem. In da baje zdaj sama odgovarjam za svoja dejanja. Pa tudi kuhat se bo treba počasi naučit. Pa pridobit vozniški izpit, na tem že pridno delam. Kakorkoli pogledaš, četudi se polnoletnost ne zdi nekaj drugačna, je vseeno mejnik. Mejnik med otrokom in napol odraslim, vsaj navidez. Pa čeprav se še, če odvzamemo vikende, počutim kot otrok. Kot otrok, ki se najraje zavije v odejo in gleda svojo najljubšo serijo. Ampak, ker sem malce starejši otrok, še imam raje, če je kdo zraven mene. Ko sem upihnila svečke, sem si med drugim zaželela tudi to. Seveda to ni najpomembnejša stvar, ker tudi zdaj zelo uživam. In tudi svojo polnoletnost sem ubeležila tako, kot se spodobi. Kako bo pa naprej, pa bomo videli.

Pustimo se presenetiti. Že 18let me življenje vsakič znova preseneča. Zanima me, kaj mi bo ponudilo jutri. Upam, da manj razmišljanja, ker grem že sama sebi na živce.

YouTube slika preogleda

Lv.

Samotar

20/01/2012 16:28 | V Moja filozofija | 1 komentar

Ko sem se danes sprehajala po Titovem mostu z najljubšo pesmijo na slušalkah, mrzlim vetrom v laseh in toplim šalom okrog vrata, sem si res morala priznati, da uživam sama. In ne razumem, zakaj ljudje venomer silimo v družbo, zakaj se hočemo socializirati, biti popularni in se počutiti sprejete, ko pa smo dejansko sami sebi dovolj. Vredu, ob vikendih potrebuješ družbo, ki ti bo naredila večere in ti ponudila sprostitev, po kateri tako željno hlastamo vsak teden. Seveda potrebujemo prijatelje in občasno tudi nekoga, ki bi nas imel rad še mogoče kako drugače, ne me napačno razumet. Jaz ne vem, kaj bi naredila brez svoje družbe. Ampak pogosto pa sem tudi rada sama.

Sama, ker sem sama s svojimi mislimi. Ker mi noben ne oporeka, noben se ne želi pogovarjati z mano o temi, ki me niti najmanj ne zanima in nobenemu se ne rabim prilagajat. Ker lahko imam svoj tempo hoje, ker se lahko butasto smejim sama sebi in me ne bo prijateljica milijonkrat vprašala, zakaj in ker lahko poslušam glasbo, ki mi velikokrat naredi dan, sploh če je taprava. Ker lahko opazujem ljudi, njihove izraze na obrazih in se tu pa tam komu nasmehnem ter mu mogoče polepšam dan. Ker imam svojo svobodo in mi noben ne bo pritiskal s kakšno kavico ali pa čem podobnim. (Nisem človek, ki bi lahko po tri ure sedel na kavici in se pogovarjal. Znorim.) In to mi je všeč. Zares všeč.
In zato ne razumem, zakaj je danes svet takšen, če si sam, izpadeš ali samotar ali pa čuden. Dobro, ven it v petek zvečer sam resda ne moreš, ampak to ne pomeni, da moraš imeti vedno zraven nekoga, na katerega se prisesaš kot kakšna pijavka. Poznam punce ali pa celo pare, ki so nonstop drug zraven drugega, vse počnejo skupaj in še takrat, ko so narazen, si pišejo smse. Seveda jaz naravnost obožujem moje prijateljice, ampak vseeno rabim svojo svobodo in velikokrat svoj mir. Tudi če bi imela partnerja, bi znorela če bi bila vedno skupaj. In tudi znorela bi s konstantnimi smsi, sploh ko je kdo od naju kje zunaj in bi me potem on nonstop spraševal kje sem. Takšni me naj sploh ne iščejo. Ali pa jaz ne iščem njih, kakorkoli.

Ljudje pa venomer silimo k prilagajanju drugim, da se ja oblečemo tako, da ne bomo izstopali (ali pa izstopali preveč), da bodo nas drugi imeli radi, ampak ne za to, kakršni smo, ampak za to, kako dobro se znamo vklopit v družbo in povedat to, kar si želijo. Ampak seveda, vsak od nas si misli, da je individualist in da ni takšnega človeka kot je on. In potem mislijo to vsi in kaj nastane? Podobnost, prilagajanje in maske, ki si jih ljudje nadenejo, da bi ugajali družbi. In družba dandanes je kruta. Vsaj v našem, najstniškem svetu. Super telo, oprijeta kratka oblekca, obvezno pete in popoln mejkap. Če nisi tako oblečen in greš v priljubljen mariborski klub, plusminus, takoj izpadeš kot klošar. Vsaj jaz se tako počutim, ko pridem tja v kavbojkah, majčki in škornjih. Ni kaj, punce dandanes se res znamo zrihtat in poskrbet, da je vse na nas popolno. Ampak če se najde sramežljiva punca, ki ni navajena, da da nase tri kilograme pudra in še ni odkrila trgovine Top Moda ali Extra, pa se ubada s tem, da bi družbi ugajala, jo bodo poteptali. In zato je današnja družba kruta, mi pa še kar naprej silimo v njo in ji trudimo ugajat. Vem, da je na lestvici hierarhije potreb po Maslowu ena izmed potreb, ki jo je nujno zadovoljiti tudi sprejetje in spoštovanje drugih, da lahko potem dosežemo višje potrebe, ampak vseeno se mi to ne zdi pravi način za dosego le-te.

Ampak kakorkoli, družba bo ostala družba in posamezniki bomo še naprej želeli biti sprejeti, četudi to pomeni da bomo morali biti nekaj, kar nismo. Na srečo bo pa vsak posameznik imel sam sebe, svojo samoto (čeprav to eni jemljejo kot negativno) in svojo svobodo. Kako bodo pa jo izkoristili, pa je njihova odločitev. Dokler imam jaz svojo svobodo in sem lahko sama, kadarkoli hočem, mi je nekako vseeno. Pa tudi drugi, upam da, počnejo tako stvari, da so srečni.

YouTube slika preogleda

Lp.

Ženske vs. Moški

07/01/2012 17:11 | V Moja filozofija | 4 komentarjev

Ogromno debat je bilo že o tem, ogromno razprav, ki niso imele konca in na žalost tudi veliko prepirov, nesporazumov in strtih src, posledično zaradi tega, ker smo si tako različni. Moški in ženske namreč. Do zdaj si še nihče ni prišel čisto na jasno, kako razumeti nasprotni spol v celoti in kako odreagirati, da ne bo kregarije. Če pa je komu uspelo in o tem še ni povedal svetu, pa naj ga bo sram, da nas prikrajšuje za takšno razsvetljenje, ki bi vsakomur prišlo prav. Ampak, kakorkoli; odločila sem se, da tudi jaz napišem nekaj glede tega, ker sem uspela že precej spoznati moške in tudi ženske, kot prijateljice seveda. In ker imam dolgočasno soboto s prekomernim razmišljanjem in mi bo to dobro delo. Mogoče pa komu pomagam, čeprav verjetno ne vem veliko. Nekaj pa le vem. (Naj še omenim, da so vsepovsod izjeme in ne gre kar tako posploševat, kot bom jaz v nadaljevanju, ampak vseeno – izjema potrjuje pravilo, pravijo.)

Vem, da niso moški tako zakomplicirani, kot ženske mislimo, da so. V bistvu so precej preprosti. Če punco želijo, jo bodo poskušali dobiti. Naj bo to z direktnim pristopom, s tihim občudovanjem in upanjem, da bo opazila vse njegove znake ali pa bodo pred njo zapeljali kakšno njeno prijateljico, da bi jo naredili ljubosumno. V bistvu imajo ogromno taktik, ampak dobili jo bodo. In če mu bo vrnila znake, bo naredil vse, da bo stopil v kontakt z njo, tako ali drugače. In ne vem, kdaj bomo ženske nehale upati, da je mogoče le sramežljiv, da se boji, da je nesamozavesten ipd in da nas zato ne kontaktira.  To vem, ker sem si takšne izgovore največkrat jaz iskala. Pa se je na koncu vendarle izkazalo, da ga v bistvu niti ne zanimam in da ni nič pomagalo, da sem jaz naredila prvi korak. Oni imajo vedno dovolj velik ego, da bodo nekaj poskusili, če pa se bo izjalovilo, pa bo njihov ponos prizadet in tista punca naenkrat več ne bo obstajala. Moški imajo preprosto filozofijo. Ne iščejo drame, kregarije, direktno ti bodo povedali kako in kaj. Če so dovolj pametni, bodo sproti razreševali določene predsodke, težave, karkoli pač ženske najdemo in ne bodo držali v sebi, kot to rade počnemo me. Ni jih niti težko osrečiti. Seks, masaža in dovolj osebnega prostora, da lahko občasno v miru pogleda kakšno tekmo oziroma kaj je pač njegova strast. To je seveda, ko si v neki kvalitetni zvezi, ko tudi ženska ni mentalno nestabilna in ko ve, da jo ljubi, ampak pač na svoj način. Ko je pa moški samski, pa se mu mota po glavi vse živo. Če vidi kakšno lušno punco v klubu, bo postala tarča. Za tistih nekaj minut ali pa celo uric bo v središču njegove pozornosti. Ko se je bo naveličal, ko mu ne bo več všeč, si bo našel drugo. In zgodba se bo ponovila. Moški so iskalci, oni se počutijo v družbi lepih deklet bolj samozavestni, vsaj zdi se mi tako. In obožujejo lepe ženske, tako kot me obožujemo lepe moške. Tako kot me skrivaj pogledamo za kakšnim, tako oni, malce bolj očitno, pogledajo za kakšno in jo premerijo. To jim je očitno v genih in jih čisto nič ne obsojam, ker tudi jaz znam precej očitno pogledat za kakšnim, seveda ne takrat, ko sem v družbi že enega. Ali pa fejsbuk. Mislim, da moški ne razmišljajo kaj preveč, ko lajkajo komad, ki smo ga objavile. Me potem iščemo milijon znakov v lyricsih, ki bi nam pomagali k razumevanju, zakaj je lajkal. V bistvu niti ne razumem, zakaj se tako obremenjujemo s tem, ampak takšne pač smo.

Ženske smo drama queens, velikokrat pretirane. Iščemo dramo, ker jo imamo rade. Iščemo znake, ker nam njihova direktnost ni dovolj in ker verjamemo v to, da dejanja velikokrat presegajo besede. Saj jih res. In ker so nam vse romantične komedije, risanke v otroštvu in ljubezenski romani vtepli v glavo, da obstaja popoln moški, ki bo z nami ravnal kot iz porcelana. Saj obstaja, vendar ne verjamem, da bo vedno popoln. Verjamem pa, da tako kot bomo me ravnale z njimi, tako bodo oni ravnali z nami. V glavnem. Ampak ja, obstajajo tudi takšni prasci, ki ti strejo srce kar brez razloga. Pa vendar smo ženske dovolj pametne, da takšne dovolj hitro opazimo, ali pa si kasneje vsaj opomoremo. Znamo pa tudi ženske biti prasice; od njega pričakujemo, da bo prebral vse naše skrivne znake, vse tisto, kar si želimo, a mu ne povemo in potem smo razočarane, ko se to ne zgodi. Mislim, da se moški ravno tako kot me trudijo, da bi nas osrečili, a vendar nekako ne morejo skočiti v našo glavo in preveriti, kaj si v resnici želimo. Zato bi morale večkrat povedati na glas svojemu moškemu ali pa tistemu tam na drugi strani šanka, ne le svojim prijateljicam tarnati o tem, kakšne neuresničljive želje imamo. Po drugi strani pa včasih niti ne vemo kakšne želje imamo, vemo le, da si želimo biti srečne. In ljubljene.
Smo pa tudi zelo močne, velikokrat močnejše od moških. Kar se tiče čustev, prenesemo marsikaj. Znamo skriti bolečino, pa ne le z ličili in oprijeto obleko. Znamo se postaviti na noge brez pomoči moških ali kakšnih opojnih substanc (čeprav, priznam, velikokrat pomaga). In znamo po tem, ko nas kdo prizadane, izgledati veliko bolj čudovito kot prej. In veliko bolj samozavestno. Lahko tudi ovijemo moškega okrog prsta tako, da on tega sploh ne opazi. Znamo mu napumpat ego, da je potem bolj srečen in nam da užitek, ki ga potrebujemo. Marsičesa smo zmožne.

In zaradi takšnih razlik nastajajo potem takšna disfunkcionalna razmerja, brezpredmetni prepiri in nepotrebno ljubosumje. Pretirana ženska navezanost in premajhna moška volja povzročita veliko bolečine, ki se potem razvije v to, da se ženske jočemo prijateljicam, kako nas je prizadel, ker ne ve, kaj bi rad, moški pa se tepejo po glavi, zakaj je niso osvojili in jo pridobili k sebi, zdaj je pa od nekoga drugega. Včasih se pa pač ne izide, na to pa ne moremo vplivati. Ampak, če sta oba razumna in razmišljata logično, se razhod ne bi smel končati s polomljenim porcelanom in sovražnimi pogledi do konca življenja, ampak le z nekaj bolečine, zbledelimi čustvi in upanjem, da te nekje čaka nekdo, ki te bo vsaj deloma razumel. Pa četudi se trenutno ne zdi tako.

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.