Dva tisoč dvanajst

31/12/2011 14:57 | V Preteklost/Prihodnost | 2 komentarjev

Tako, pa smo prišli še do zadnjega dneva v letošnjem letu. In ja, lahko bi spet razpredala, kaj vse se mi je zgodilo v letu 2011, kaj vse sem doživela in kakšne izkušnje sem si nabrala, ampak se mi, prvič, ne da in drugič, to je že tako naveličano kot sovraštvo do Bieberja. Rada bi pa vseeno povedala, da sem še vedno punca, ki verjame v novo leto kot nov začetek. Obračanje novega lista, kakorkoli. Ali še bolje, nove knjige. Ja, verjetno se mnogim to zdi neumno. Ker po eni strani pa res; zakaj bi morali določiti dan, po katerem bo vse drugače? Če si nekaj zares želimo spremeniti, to itak naredimo nemudoma, ne čakamo na 31.12, da bo bolj dramatično. Ampak kakorkoli. Vsako leto naredim novoletne zaobljube in vsako leto se potem, vsaj na začetku leta, trudim da jih uresničim. Ko se spomnim lanskih novoletnih zaobljub, se mi zdi, da sem jih kar veliko uresničila. Dokler seveda ni prišel začetek šolskega leta, ki me je prisilil, da imam zdaj spet podobne želje. Spet nočem ljubezni in navezanosti do moških, ker preveč boli. In mislim, da mi je v zadnjih nekaj dneh to uspelo narediti. Ne vem zakaj, ampak če bi bila jaz moški, bi bila zagotovo eden izmed tistih, pred katerimi zdaj bežim, v katere se zaljubljam in kateri me vedno prizadanejo. Vem, da bi bila taka. Ampak na srečo sem ženska, ki preveč čuti in pri tem bo tudi ostalo.

… Da ostanem pri zadnjem dnevu v letošnjem letu. Torej, ne bom nakladala, kaj vse sem doživela skozi letošnje leto, ker je to brezveze in ker vem, da se živi za danes in ne za včeraj. Moram pa reči, da sem ogromno pridobila. Od novih prijateljev, novih izkušenj, novih napak, čudovitih trenutkov in ogromno dobrega seksa, pa vse do bolečine, iz katere sem se veliko naučila in občutkov, katerih ne bo več moč znova občutiti. Ampak tako pač je. Življenje gre naprej, dnevi tečejo in jutri ob takšnem času bomo že v novem letu, menda tudi našem zadnjem, čeprav v to niti malo ne verjamem. In jaz komaj čakam leto 2012. Ne samo zaradi svojega rojstnega dne, ki kmalu pride, ampak končane mature, opravljenega vozniškega izpita, zagotovo norega poletja, čustvenega maturantskega plesa in upajmo, da tudi kakšnega roadtripa po Evropi. Pa ne samo zaradi dogodkov; veselim se tudi novih ljudi, ki jih bom spoznala, novih izkušenj, ki jih bom pridobila, noči, ki jih bom prebedela in dni, ki bodo obsijani s soncem in bodo samo moji. Vem, da bo leto 2012 še boljše kot je bilo leto 2011 in da me čaka marsikaj zanimivega in drugačnega. Predvsem pa komaj čakam nove napake, ki jih bom naredila in jih nikoli ne bom obžalovala.
Vem, zveni sladkorno, optimistično in nerealno. Točno takšno kot sem jaz. In kljub temu živim čudovito življenje, preživela sem čudovito leto in naslednje ki prihaja, ne bo nič manj slabše. Ne samo zaradi mojega optimizma, ampak ker verjamem, da je svet takšen, kot si ga naredimo. Vse je odvisno od naše perspektive. Lahko porečete, da sem sanjač in da živim v oblakih; ampak tukaj je čudovito!

Vsem pa želim novo leto nabito z življenjem, napakami in norimi dogodki, ki vam bodo zaznamovali življenje. Predvsem pa bodite srečni, zadovoljni s tem, kar imate in imejte radi. Vse se da, tudi v takšnem pokvarjenem in lažnivem svetu.

Pa čudovito novo leto (:

Zelen božič in misli overload

25/12/2011 20:47 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Milijon in še več misli mi polni glavo, pa vendar jih nikakor ne morem ujeti in spraviti v pravilni vrstni red, da bi imele kaj smisla na tipkovnici. Pa niti ne vem natančno, kaj je razlog. Mogoče petkov večer, kjer sem doživela eksplozijo vseh mogočih čustev, mogoče božič s soncem ali naporna noč, mogoče to, da bomo že čez en teden vstopili v leto 2012 ali pa mogoče to, da že cel dan nimam kaj za počet in preveč razmišljam? Ne vem natančno. Vem samo, da bi mi za božič res koristili dve napravi; naprava za urejanje misli v smiselne stavke in naprava za utišanje čustev, ko je to potrebno. Ker kakorkoli obrnem in kakorkoli si želim, da bi ta čustva izginila, nočejo. Lahko jih potlačim in se prepričujem, da ne obstajajo; še vedno bodo tukaj. V mojih mislih bo še vedno on, njegov čudovit nasmeh in ravnanje z mano, kot da sem iz porcelana. Vsaj za nekaj ur. In tistih nekaj ur je vse, kar imam. Sicer pa sem sama.
Ampak, ko sem včeraj sedela za mizo, medtem ko so vsi parčki plesali, se stiskali in si prepevali pesmi iz bivše juge, se nisem počutila osamljeno. Bila sem srečna, četudi je bil božični večer in ni nihče prilepil svojih ustnic na moje. Mogoče to sprva zveni grozno, tako sam v tako velikem svetu. Ampak v bistvu nisem nikoli sama. Imam čudovite prijatelje in zabavno družino, ki poskrbi zame tudi ob praznikih. Nimam pa nikogar, ki bi se mu morala prilagajati, nikogar, čigar njegova sreča bi bila pogojena z mojo , nikogar, ki bi zapolnjeval moj čas ker ga imam že itak premalo in nikogar, ki bi me slej kot prej prizadel. To vse bom imela, upam da, celo življenje. Zaenkrat imam sebe, nore vikende, maturo in vse fante na tem svetu. Imam prijatelje, ki me poslušajo, pa čeprav povem že tisočkrat isto stvar, imam fanta(e), ki se najdejo, ko potrebujem vsaj projekcijo ljubezni. Mogoče je to le tolažba, pa vendar me osrečuje in to je vse kar je pomembno. Hkrati pa se v kotičku mojih misli najde še tistih par uric, ki jih kar ne morem pozabiti in tiste me še malce bolj razvnamejo; pa naj bo to na dober ali pa na slab način. Ker lahko se upiram, lahko si lažem in lahko se ne pogovarjava, pa čustev vseeno ne morem nadzirati, čeprav poskušam to že celo življenje, oziroma od takrat, ko sem ugotovila, kako čustvena in kako ranljiva sem. Seveda sem se od takrat ogromno naučila. Postavila sem si oklep, naučila sem se razmišljati drugače in naučila sem se pozabiti. Pa vendar mi nikoli ni uspelo, kako čustva nadzirati. Lahko jih skrivam in jih ne izrazim, pa vendar bodo tam. Zato se mi zdi še najbolj pametno, da jih izrazim, ker tako naredim vsaj nekaj. Če pa tista oseba, kateremu čustva so namenjena, tega ne zna ceniti, pa itak ni vredna mojega časa. Ampak, kakorkoli mi razum to dopoveduje, se srce noče vdati. In noče popustiti, noče iti stran, čeprav me je že prizadel in vem, da me bo spet.

Hjao. Ta blog uporabljam za pomilovanje same sebe, ko pa vem, da nisem taka. Nekako misli v moji glavi izpadejo drugače na tipkovnici, kot bi morale. V bistvu nisem neka punca, katero življenje se vrti okrog fanta, ki ji je obrnil svet. Obrnil že, ampak vseeno še lahko normalno stojim kljub pomanjkanju ravnotežja. Nisem šibka, sploh ne. Imam ogromen oklep in filozofijo, ki mi olajša kar nekaj težkih trenutkov. Ampak on najde v tem oklepu eno takšno majhno luknjo, kjer se zmuzne skozi in mi polepša dan. In me vidi brez oklepa. Jaz se pa tako trudim, da si ga postavim. On pa pride, me objame, pogleda in v trenutku oklep izgine. In čeprav si vsakič znova zatrjujem, da sem močna, da tokrat ne bom pustila, da me vidi brez oklepa … Mu nekako vedno znova uspe. Še nekaj hujšega naredi. Upanje mi da. Upanje, da bo enkrat drugače.
Ampak to so vse le prazne marnje in misli za katere upam, da jih nikoli ne bo prebral. Moj oklep pa postaja vsak dan bolj močen in vsak dan je manj možnosti, da mu uspe priti skozi. Enkrat mu ne bo uspelo in takrat bom jaz tista, ki bo imela nadzor nad sabo, ko sem z njim. Ne bom si pustila, da bi me še kadarkoli tako zavajal, ker na koncu res ni fer. Ampak kljub temu pa morem priznati, da uživam. In da sem srečna, četudi brez oklepa. Četudi brez njega.

Pa lepe praznike (:

YouTube slika preogleda

Serum resnice

10/12/2011 20:20 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Kaj bi se zgodilo, če bi imeli v posesti serum resnice? Komu bi ga dali in kaj bi želeli od njega izvedeti? Imeli bi neomejene možnosti, da izvemo resnico. Možnosti, da izvemo vse, kar nas je kadarkoli zanimalo. Vsa vprašanja, ki se nam porajajo v glavi, pa nanje ne poznamo odgovora. Svet bi najvertneje ponorel, kajti dandanes vsi lažemo. Pa naj bodo to platonske laži, ali pa takšne zares resne. Tudi meni ne bi bilo všeč, če bi postala žrtev seruma resnice. Saj ne, da veliko lažem, skoraj ne, ampak prikrivam pa. Občasno. Pa še to je ponavadi takrat, kadar ne želim, da vedo, kako čutim.

Kakšen bi bil prvi odziv, če bi se, vsaj najprej Slovenija, polastila tega seruma? Najprej bi verjetno vsi bili v šoku. Veliko bi jih bilo žalostnih, razočaranih in obupanih, ker pa vseeno ni tako, kot so mislili. Verjetno bi propadlo kar nekaj zvez, po drugi strani ap bi se rodile nove, katerih osnova bi bila čista iskrenost. Kasneje pa bi se začeli pretepi, prepiri in obtoževanja. Vlada bi verjetno znova padla in nastala bi anarhija. Svet si več ne bi bil podoben, človek človeka več ne bi prepoznal. Najprej bi vladal popoln kaos, saj velikokrat postane laž bolj pomembna kot ljubezen. Ali pa lažemo zaradi ljubezni, ker želimo nekoga zaščititi. Saj ne pravim, da so vse laži slabe. Ampak lepe pa tudi niso.
In potem, ko bi se kaos polegel, bi se verjetno znova vzpostavil mir. Ampak ne takšen, kot je bil poprej. To bi bil resnični mir. Ampak bogve, če bi se to zgodilo. Kolikor poznam človeštvo, bi se verjetno prej pobili med sabo. Ampak če se po kakšnem čudeži ne bi zgodilo, bi bil svet drugačen. Kot po svetovni vojni, le da ni umrlo veliko ljudi, ampak veliko laži. In kakšen bi bil svet potem? Morda idiličen, popoln, v sožitju? Svet brez upanja? Tisti, ki se ne marajo, bi si to povedali v obraz in se pač ne bi več družili, tisti, ki se ljubijo, bi pristali skupaj in tako naprej. Harmonija. Ali pa tudi ne. Ampak najpomembnejše vprašanje pa sledi na koncu; ko bi serum popustil, ali bi ljudje spet začeli lagati?

Mogoče pa nimamo seruma resnice, ker pač tako mora biti. Ker so nekatera vprašanja ostala vprašanja ravno zato, da raziskujemo, iščemo, se zanimamo. Kaj bi nam potem še sploh ostalo? Čustva in misli drugih bi imeli pred sabo na pladnju, ne bi bilo več tistih vprašanj, če si mu všeč ali ne in podobne. Ne vem, če bi bil svet res tako zelo lep. Bil bi realen. Resničen. Če bi meni kdo ponudil serum resnice za v privatno uporabo, ne vem, ali bi ga zares uporabila. Mogoče na kom, ki ga pretirano ne maram, ker sem ga pač spregledala, ostali pa nasedajo njegovim lažem. Ampak ne vem pa, če bi si drznila uporabiti na tistem fantu, ki me je očaral. Ker sem preveč čustvena in preveliki optimist, tista moška realnost bi me pa strla. Verjetno. Ampak tega ne bom nikoli mogla zagotovo vedeti, vsaj dokler moj prijatelj ne bo doštudiral kemije in ga napravil doma. Bom sporočila, kako bo delovalo. Obljubim, da bo po resnici.

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.