Življenje, kot ga poznamo

19/11/2011 21:52 | V Moja filozofija | 1 komentar

Panta rei. Vse teče. Vse se spreminja. Občutki zbledijo, ljudje odidejo, spomine potisnemo v kot in čustva utihnejo. Mi pa stojimo tukaj, na miru, in opazujemo, kako vse beži mimo nas. Kako nam čas kot pesek polzi skozi prste, kako človek, ki bi nam lahko pomenil vse in še več, odide. Čakamo, da se bo nekje ustavilo. Da se bo svet nehal vrtet in bomo lahko končno stopili nanj ter se vrteli z njim. In od nas je odvisno, kako si to čakanje polepšamo. Nekateri tvegajo. Kljub neznatni hitrosti vrtenja skočijo v sredino, prepustijo se življenju, prepustijo se čustvom. Drugi so bolj pazljivi. Najprej s prsti tipajo, ali je varno, ali bo bolelo, če bodo skočili. Drugi pa samo stojijo in opazujejo ostale ljudi, kako se premikajo in opazujejo lastno življenje, ki se izteka.
Jaz sem človek, ki tvega. Skočim v svet, v sredino vsega. In medias res. Prepustim se, občutim, iščem. Raziskujem. Upam na čudež in upam, da bo enkrat nekaj ostalo na trdnem mestu, nekaj, na kar se bom lahko zanesla. Pa ne. In najprej boli. Tako zelo boli. Potem pa se svet ustavi. Ustavi in se začne vrteti v drugo smer, z enako hitrostjo. In jaz sem še vedno v sredini, sredi vsega, iščem izhod. Iščem nekaj, na kar se bom lahko oprla. In nato ugotovim, da se lahko oprem le nase. Ker svet pač nikoli ni zanesljiv. Ker noben človek ni popoln, ker se lahko vse obrne v smeri, ki je nikoli ne bi pričakoval. In ker se lahko najpopolnejša stvar izkaže za najbolj bolečo. Ampak se oprem nase. Na svojo samozavest, na svoj smisel za obvladanje čustev in na svoj jaz. Ne obupam. Ne obupam niti, ko se svet spet ustavi in želi obrniti smer, ker me spet želi presenetiti. Ampak jaz se ne pustim. Ker se nihče ne bi smel. Ker bi vsi tisti ljudje, ki le od daleč opazujejo vrteč se svet, morali skočiti not. Morali se prepustiti. Iti drugače, kot so navajeni. Se spremeniti, vendar le na bolje. Se več ukvarjati s športom. Manj iskati odgovore na nemogoča vprašanja in več izraziti svoja čustva. Če čutiš, da imaš nekoga rad, mu to povej. Bolelo bo kasneje. Če želiš nekoga objeti, pa ga daj. Skoči, prepusti se. Inveniam viam aut faciam. Najdi način, kako bi si polepšal dan, četudi to pomeni, da moraš biti egoističen. Tvoj svet je, tvoja pravila, tvoje življenje. Ostali bodo že počakali.
Ljubezen pa.. Ljubezen pa je poglavje zase. Kako poglavje, knjiga. V ljubezni ni pravil, ljubezen najbolj boli in ljubezen ti da najlepše občutke. Zato… Skoči vanjo, če si res zares upaš. Ker te čaka potovanje. Potovanje, na katerem sem jaz trenutno. Nabito z bolečino, hkrati pa z radostjo in nenadnimi spremembami razpoloženja, da na koncu dobiš občutek, da morda trpiš za kakšno obliko bipolarnosti. Ne rečem, da ni vredno skočiti, ker meni nikoli ni bilo žal. Če bi lahko šla nazaj, če bi ga lahko še enkrat spoznala in mu namenila nasmeh, bi naredila enako. Ne bi šla stran. Ampak jaz sem skočila nezavarovana. Brez padala, brez rešilnega jopiča, kakorkoli že. Nosila sem svoje srce na dlani. Ker drugače pač ne znam. In zato toliko bolj boli. Če bi na začetku razmišljala, ups, ta me bo pa morda prizadel, ker se mi je to že zgodilo, ker bi se naj učila na izkušnjah; potem bi mogoče našla način, kako svoje srce skriti in ga dati na plano šele, ko bi bila vsaj bolj zagotova. Ampak potem ne bi bilo tako, kot je zdaj. Mogoče bi bilo boljše, mogoče bi bilo slabše. Tega ne bom nikoli zagotovo vedela.
Skratka, treba se je kdaj pa kdaj tudi prepustiti. Nihče ni rekel, da je življenje lahko, rekli so samo, da je vredno. In jaz jim slepo verjamem, ker pač takšna sem. Ker je tudi tisti občutek bolečine izginil in ga je, vsaj za nekaj trenutkov, nadomestil občutek veselja in zaljubljenosti. Kako dolgo pa bo trajalo, pa ne vem. Vem samo, da mi ni žal, da sem skočila. Kakorkoli obrneš.

Lv.

I’ll be drunk, again, to feel a little love.

13/11/2011 15:00 | V Ker te obožujem. | Brez komentarjev

Ljubezen je smešna stvar. Da ti najbolj čudovite trenutke, najlepše občutke in še metuljčki v trebuhu se zdijo tako domači, ko nastopi. Ljubezen, namreč. Pa ne rabi bit prava. Ne rabi bit obojestranska. Samo da čutiš tisto zatreskanost, zaljubljenost, da se ti zdi oseba, ki je bila prej samo še eden izmed nekaj miljard ljudi na tem svetu, naenkrat popolna. Narejena samo zate. In ti se počutiš tako čudovito. Lahko bi tisto osebo gledal cel dan, z njo bi ravnal tako lepo, zavijal bi jo v vato, položil bi jo med oblake, dal bi ji vse, o čemer sanja. In tako poln energije si. Ampak ne tiste, ki nastane zaradi prekomerne količine kave ali energijskih napitkov, ampak posebne energije. Energije, ki jo kar treseš naokoli med ljudi in optimizma, ki z njo nastane. Ja, ljubezen je čudovita.
Po drugi strani pa te lahko ljubezen tudi potepta. In ko se to zgodi, ne pozna milosti. Raztrga ti srce na majhne koščke, potolče te do konca. Ne vidiš več kam in kako, ne veš, ali se še sploh splača truditi in ne veš, kako boš živel naprej, brez nje/njega. Če si spil prej nekaj kozarcev, pa je vse še samo huje. Vse bolj dojemaš in ko se oseba, v katero si se zatreskal, ki se ti zdi popolna, obrne in odide stran od tebe, se počutiš, kot da ti je naenkrat zrasla takšna velika luknja v srcu. Zaradi tega je ljubezen grozna. Tako zelo grozna. In težka. In naporna. In zahteva veliko žrtvovanja, veliko solznih oči, veliko trpljenja in potrpljenja.
Ja, najbrž se sprašujete, kaj pa ve sedemnajstletnica o tem. Ona se pač trenutno počuti malce slabše kot ponavadi, in vse vali na tistega fanta, ki jo je pač poljubil in začaral. Ne, sem se že marsikaj naučila. Na žalost na težek način. Z izkušnjami. Jaz sem pač človek, ki velikokrat postavi druge pred sebe. In skrije bolečino. In se ne zna razjezit, ko je potrebno (v bistvu sploh ne znam popenit, kar je precej slaba stvar). Hkrati pa se hitro prepustim, hitro zaupam ljudem in prehitro se zatreskam. Zato sem velikokrat trpela. In še bom. Ampak po drugi strani, pa sem bila tudi zelo srečna. In vesela, da lahko čutim tako močno.
Trenutno pa sem nekje vmes. Tista začetna zaljubljenost in pričakovanja so izpuhtela, ker sem si pač narobe interpretirala stvari. Ampak še vedno ga mam in ne bom ga izpustila, tudi če to pomeni, da ne bo v celoti moj. Dovolj močna sem, da bom tudi to preživela. Ker imam upanje, ker sem optimist in ker je eden izmed najbolj čudovitih stvari, kar se mi je zgodila. In to je bolj pomembno, kot pa to, da pač ni čisto moj. Če bo šlo, pa bomo videli. Sprva se bo težko navadit, kasneje pa bo že. Ljubezen je pač težka stvar, ki naredi vikende bolj naporne in pogovore težje. Ampak še vedno je čudovita. In zato vztrajam.

YouTube slika preogleda

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.