Svet v bolj živih barvah

31/10/2011 13:20 | V Ker te obožujem. | 1 komentar

Stopiš me. Zaradi tebe moje telo preplavijo mravljinci. Zraven tebe se počutim otroško, zgubim dar za govor in pozabim, da sem drugače zelo zgovorne narave. Moja samozavest izpuhti, moje oči drvijo sem ter tja, da bi videle čimveč tebe in moje noge postanejo nekam mehke. Pa čas mi ustaviš. Ker si čudovit. Ker še zdaj ne morem verjet, da sem že, odkar sva se spoznala, točno takšna kot sem in ti nisi šel stran. Preživel si moj prvi naval odprtosti, moj prvi naval hitrega govorjenja in preživel si me, ko sem bla kar fajn pod dozo. Stojiš nasproti mene, daješ mi poljube in smejiš se mi. Tako lepo smejiš. In jaz sem srečna. Zares. Ker v moje življenje prinašaš sonce in ker je tvoj karakter nekaj najbolj zanimivega, kar je. In tvoja dejanja so posebna. Lepo posebna. Takšna, kot so živela v mojih sanjah. Takšna, o katerih sem nehala sanjati, ko sem izgubila vero v kavalirje. In romantike. In ker mi ne greš z glave. Ker se sprehajaš gor in dol po mojih mislih in tu pa tam narediš nekaj norega, da me še bolj obnoriš. Ker sem zatreskana. Ker je bilo to, da sem videla tvoj nasmeh v trenutku, ko sem odprla oči, nekaj najlepšega. Ker me prevzameš.

Trenutno sem še v tistem stadiju zatreskanosti, ko je ves svet veliko bolj barven in je vse popolno. Vem, da to vse mine, ampak dokler traja, naj uživam v tem. Ampak na srečo pa on ni popoln. Počasi ga odkrivam in hkrati tudi njegove napake. Zatreskanost pa je vedno močnejša. Obrnil mi je svet, pa nisem rabla poskusit nobene droge. In zaradi njega mi zmanjkuje besed. Kar se mi redko zgodi.

YouTube slika preogleda

Facebook – Dar ali prekletstvo?

27/10/2011 22:36 | V Moja filozofija | 6 komentarjev

Ker sem verjetno edina na internetu, ki še ni pokomentirala trenutno najbolj priljubljenega socialnega omrežja, Facebook, moram tudi jaz kaj napisati.

Ja. Sama sem prijavljena nanj že par let in moram reči, da me je pripeljal do ogromno novih poznanstev, obnovila sem nešteto starih prijateljevanj, hkrati pa mi omogoča, da sem nenehno v stiku z ljudmi, ki jih imam rada, ki jih potrebujem tako ali drugače, ali pa da izvem kaj več o tistem fantu, ki sem ga spoznala v petek zvečer. Torej, fejsbuk je koristna stvar. Nimam kaj za oporekat. Saj pa skoraj več ne znamo komunicirati drugače, kot prek slavnega chata, ki se nonstop spreminja in večini uporabnikov že pošteno najeda živce. (Priznam, tudi meni. ZAKAJ morajo vedno nekaj spreminjati?) Super je, ker je zastonj, ker ne potrebuješ ničesar, razen računalnika ali malo boljšega telefona, to pa mislim da ima dandanes že vsak in ker ljudje pač nimajo več kaj veliko za delat, ko pridejo iz šole, faksa ali službe, in tičijo na fejsbuku v upanju, da jih bo kdo kliknil. Ali pa igrajo igrice, sploh veličasten Farmville, ki sem ga, priznam, tudi jaz igrala nekaj časa (ampak dolgo, dolgo nazaj). Na fejsbuku najdeš vse živo. Od punc, ki se slikajo napol nage in dobijo za vsako sliko miljon in en lajk, do fantov, ki sploh nimajo svoje slike, ampak so njihove prikazne avtomobili / neka vrhunska tehnologija / ipd., s čimer želijo verjetno pokazati da so ali a) transformerji, ki se spremenijo le v živo in jih zato želimo spoznati, b) imajo ta avtomobil / to vrhunsko tehnologijo doma in se želijo bahati z njo, ali c) so pač premalo samozavestni, da bi si upali objaviti lastno sliko. Seveda še obstaja kakšen razlog, ampak se mi zdi, da so ti najbolj pogosti. Seveda pa najdeš tudi babice, raznorazne politične navdušence, nogometne privržence ali pa še celo kakšno striptiz plesalko. In seveda ljudi s preveč samozavesti, depresivne manijake, ljudi, ki objavijo vse, kar počnejo (tisti gredo kar hitro iz mojega seznama prijateljev) in mlade talente, ki si tako utirajo pot med zvezde. V glavnem, sve i svašta. Facebook je postal glavno vodilo naših življenj in upravlja naše odnose, naš svet in naša stališča. Bolj ali manj.

In zakaj potem mene vedno bolj mika, da bi se zbrisala? Ker s fejsbukom tudi nažalost ugotavljam, kako so nekateri ljudje neumni. Pa ne mislim zdaj specifično, ampak nasploh. Mislim, kaj maš od tega, da deliš s celim svetom VSE, kar se ti zgodi v roku enega dneva? Razumem, če si attention whore, če ti pač starši niso namenjali dovolj pozornosti v otroštvu, če se ti zdi jako pomembno, da vsi vejo, da imaš zdaj trening nevemčesa ali pa da jim želiš lahko noč, ampak dajno. To se piše v dnevnik, to se pove najboljši prijateljici / fantu z očitno ogromno potrpljenja, ne pa celotnemu svetu. In pol dobi s tem nevem, 20 lajkov in 30 komentarjev, ker ima seveda 1000+ prijateljev. Aja, še to. Zbiralci prijateljev. Tega nikoli ne bom razumela. Zakaj bi nekdo karkoli imel od tega, da mu sliko lajka nek popoln neznanec, ki ga verjetno v življenju ne bo videl, ali pa da mu komentira stanje. Res, tega ne morem razumet. Potem… Na fejsbuku je ogromno hinavščine, opravljanja, kreganja ipd. Ker se ljudje več ne znamo pogovarjat v živo, ker ne znamo povedat osebi v obraz kako in kaj. Hinavščine nasploh ne prenesem, na fejsbuku pa še manj. Ja, mislim, zdaj si pa ti boljša od nje, ker si napisala, da je neka ženska iz tiste pa tiste šole, ki obiskuje tisti pa tisti letnik ku*ba, zraven pa dodaš utemeljitev: bila je že s polovico Maribora! Super. Mogoče se bo katera punca dejansko prepoznala v tem, pa bo še bolj nesamozavestna, ker če je res bila s polovico Maribora, potem verjetno nima kaj veliko samospoštovanja, pa želi to pridobiti pri fantih. In ti ne boš nič kaj boljša od nje, ker to, da napišeš, namesto da govoriš, ni nič boljše ali manj zlobno. (Seveda sem tudi jaz že opravljala, šinfala, kakorkoli, saj sem samo človek, ampak se želim temu čim bolj izogniti.)
Po drugi strani pa mi tudi ni všeč, da ni več skrivnosti. Ni več spoznavanja na klasičen način, ko si v živo vprašal “kakšno glasbo pa ti poslušaš?”. Ne, zdaj enostavno prečekiraš zid, katere pesmi je nedavno oseba objavila, ali pa pogledaš podatke, ki je pravo leglo informacij. Te zanima najljubši film, najljubša pesem, najbolj romantičen kraj za zmenek? Ni problema, verjetno je že objavil na Fejsbuku. Ni se treba truditi in človeka dejansko vprašati. Posledično pa to tudi pomeni, da se, ko se pogovarjamo, čim bolj prilagajamo tisti osebi, da bi ji bili všeč. Ker že seveda vnaprej vemo, kateri je njen najljubši film, bomo to naključno privabili na plano in omenili, da je ta pa ta film res dober. Seveda bo oseba cela navdušena in ti boš dobil tiste plus točke, za katere bi se sicer moral pošteno potruditi.
In pa seveda tako zelo slavni je v razmerju z… Dokler fant in punca tega nimata, kao ni uradno. Ja seveda. Ko fant pogleda nek profil prijetne punce, bo najprej seveda pogledal slike, potem pa takoj šel pogledat status. Če se bo tam zasvetil samska, bo jo dodal med prijatelje, če ne, se mu ne bo zdelo vredno. Zanimivo je, kako so nekateri že pri 17 poročeni, zaročeni, ali celo vdove. So pa imeli težko življenje. In pa hkrati, Fejsbuk je pravi uničevalec razmerij. Punca vidi napačno objavo na zidu od fanta in hop! bo že jezna. Pa bo prepir, mogoče celo konec zveze, ki bi sicer bila uspešna, ampak tista njegova prijateljica mu je pač MORALA zalepit srčeka na zid. Ali pa punca vidi (ponavadi smo punce te, ki pretiravamo, ko se pride do statusov), da je fant drugje, kot je napisal njej, pa bo ogenj v hiši. Etc.

Seveda se vedno najde še kakšen razlog. Pros and cons, kot bi rekel Ted iz How I Met Your Mother, bodo vedno. Jaz sem še zaenkrat preveč šibka, da bi mi uspelo zdržati brez fejsbuka in zato bom še nekaj časa potrpežljivo prenašala vse neumne objave. No, saj se vmes najde tudi kakšna kvalitetna, katero z veseljem preberem. Pa tudi sama objavim kak status ali sliko. Facebook zna bit super fajn, ampak ljudje znajo biti pa tako naporni. Zato pa imam blog, da lahko tu napišem brez skrbi, da bi mi kdo lajkal.

Lv.

Da ne bom pozabila, naj počivajo v miru vse osebe, ki so preminule nedavno nazaj in si še res niso zaslužile umreti. Tone Pavček, napisal si čudovite pesmi. Steve Jobs, iPhone mi s pomočjo tebe pridno služi. In seveda vsi ostali, ki so zaznamovali svoja in druga življenja tako ali drugače. Requiescat in pace.

Zima v oktobru

09/10/2011 19:34 | V Moja filozofija | 3 komentarjev

Nedelja. Dolgočasna, dolga, tiha. Zunaj je mraz, v moji sobi je malce bolj toplo. Čaj na mizi, mehki copati na nogah in težki, mirni komadi na youtubu. Zavita sem v odejo, moj moralni glas v glavi me opozarja, da se morem učit, hkrati pa slišim še en glas, ki komajda šepeta nekaj, kar si nočem priznati. Zima prihaja. Dolga, mrzla, bela. Prihajajo dolge noči, ko si najbolj na svetu želim, da bi se k nekomu stisnila, prihajajo prve snežinke, za katere bi rada, da jih nekdo odpihne z mojih ustnic, prihajajo vsi prazniki, ko bi rada nekomu resnično zaželela lepe praznike in mu povedala, da ga imam rada in prihaja novo leto, ko bi rada točno ob polnoči čutila druge ustnice na svojih. Zima vedno v meni prebudi tistega nepotešljivega romantika, ki se poleti skriva za norimi nočmi, avanturami in fantih zgoraj brez.

Saj sami mi ne gre slabo. Nikoli mi ni šlo. Ampak ne vem, pozimi pridejo na plan vsi tisti romantični filmi, ki se poleti zdijo odveč, vsepovsod vidim parčke, ki se stiskajo drug k drugemu, ker jih zebe, iz omar potegnemo težke odeje, ki so prevelike, da bi bile samo za eno osebo in ljubezen dobi neko čisto novo podobo. Na radiu se bo počasi začela vrteti All I want for christmas is you, Muller že uspešno prodaja prve Božičke in okraske in recepte, iz nekaterih hiš se že kadi dim (iz naše se še to zagotovo dolgo ne bo zgodilo). Večina jih je že uspela pospraviti kratke hlače, japonke, kopalke in vse, kar smo tako radi nosili poleti. V kleti iščemo plašče, škornje, trgovine imajo že vsepovsod bolj ali manj zimsko kolekcijo in tudi vroča čokolada je vedno bolj priljubljena v gostilnah.

Jaz pa… Sem nekje vmes. Z eno nogo sem še vedno v tistih poletnih dneh, z drugo pa se tako rada zakopam v posteljo, ki danes diši po njem. In zaljubljena sem, zimsko zaljubljena. Pa čeprav je komaj začetek oktobra. Pa čeprav nimam fanta. Rada bi se cartala do onemoglosti, rada bi gledala romantične filme z njim ob sebi, rada bi poslušala njegov srčni utrip, ko ležim na njem in lahko bi se brez problema sprehajala zunaj, dokler bi bil on tam, ki bi me grel.
Po drugi strani pa bom preživela tudi sama. Zima prinaša tudi mojo polnoletnost, prišel bo moj izpit za avto in v kleti me nestrpno pričakujejo smučke (upam, da letos tudi bord, ker bi bil že res čas). O šoli in o gužvi v njej niti ne bom razmišljala, ker še to zaenkrat ni pomembno. Trenutno je še oktober in do prvega snega, prvega zimskega dne in prvih praznikov je še daleč. Jaz pa sem že tam. Ker jo komaj čakam. Samo naj jesen mine. In zima bo že lepa, mora bit. Z njim ali pa brez njega. Dokler bo sneg, bo vse vredu.

YouTube slika preogleda

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.