Ko slišiš travo rast

30/09/2011 22:06 | V Ker te obožujem. | 2 komentarjev

Našel me je v klubu, ko sem imela za sabo že kar nekaj praznih kozarcev. Bil je spontan, zabaven, smešen. Pogovarjal se je z mano, preden se mi je približal. In ko se mi je, ko sem začutila njegove ustnice na svojih, sem se popolnoma sprostila. Mislila sem si, okej, to bo pač ena aferica za vikend. Tudi on ni bil popolnoma v treznem stanju, zato mi je namenil kar nekaj komplimentov. Potem je kavalirsko z mano počakal na prevoz domov in me poljubil za lahko noč.
Ampak zgodba se tukaj ni končala, kot sem pričakovala. Čez nekaj dni mi je pisal. In eno je vodilo do drugega, drugo pa do tega, da sem dobila čudovito kavalirsko ponudbo na pijačo. Potem pa je spet prišel vikend. In spet me je našel v klubu, stopil do mene in pritisnil svoje ustnice na moje. Nisem pričakovala, res ne. Pa vendar je bil tam, nasproti mene, se mi smejal. Počasi mi je postajal zares všeč. Ponovila se je zgodba iz prejšnjega vikenda, le da malce bolj trezno in še malce lepše. Ampak spet, to je bila spet polnočna aferica, nekaj, kar pač samski počnemo, ko smo osamljeni. In čez nekaj dni je sledila tista obljubljena pijača. Prvič sva se dejansko videla v dnevni svetlobi, prvič oba popolnoma trezna, jaz zelo zelo živčna. Tega pač več nisem znala. Znam si najt fanta, ampak v klubu, ne pa na sončni svetlobi. Občutila sem metuljčke, ko sem ga zagledala in zdel se mi je lepši, kot kadarkoli ponoči. Dobila sem velik nasmeh, ki sem ga z veseljem vrnila. In nato sem ga začela spoznavat… Počasi, ampak vztrajno. Skozi pogovor sem ugotovila, kako zabaven je, kako preprosto me pripravi do tega, da se smejem kot nora, kako je dovolj fantovski, da sem si ga zaželela tudi drugače, hkrati pa takšen cuker, da so obstajali trenutki, ko sem ga hotela najraje pojest. Ni popoln, ampak … Takšne občutke prebudi v meni, da si tega ne znam pojasnit.
In včeraj, ko sem spet bila v njegovem objemu, me je prevzel. Zatreskala sem se. Spet se počutim kot mala punčka, ki se je prvič zatreskala in si ga zdaj ne more izbit iz glave, samo da sva oba malo večja in da so stvari drugačne. Ko ga ni zraven mene, ko nisem v njegovem objemu, ko ne čutim njegovih ustnic na sebi, se počutim, kot da mi nekaj manjka. Grizem si ustnice, kot da bo to kaj pomagalo, vsak sms, ki ga dobim, upam, da je od njega in v vseh malce bolj pocukranih pesmih najdem sebe. Zbudim se z nasmehom in grem z nasmehom spat. Zatreskana sem. Tako hudo, da slišim travo rast. In upam, da bo tokrat ostalo srečno. Ker lahko bi se navadla njegovega glasu, njegovih fint, njegovih ustnic, njegovih rok na meni in svojega konstantega nasmeha. Lahko bi bil moj. In jaz bi lahko bila njegova.

YouTube slika preogleda

Lv.

Hvala za vikende!

24/09/2011 17:00 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Delam napake. Še preveč, prehitro verjamem, prehitro najdem upanje in prehitro se prepustim. Prizadanem ljudi, ki jih imam rada, nenamerno. Obremenjujem se z ljudmi, ki jim je vseeno zame, ker imam še nekje v sebi nek delček upanja, ki verjame, da pa mogoče si bodo premislili. Mam nek dar, da najdem fante, ki najhitreje prizadanejo, najlažje odidejo in potem še razlagajo drugim o tebi.
Kaj sem se naučila v gimnaziji in na maturantskem, ki se je končal nekaj dni nazaj? Da se bodo našli vedno ljudje, ki bodo pokvarjeni, da svet ni lep, da je poln hinavščine in opravljanja za hrbtom, da bodo vedno ljudje, ki te bodo želeli uničiti, ki te bodo želeli spraviti na tla, čeprav si jim mogoče včasih pomenil največ na svetu. Zakaj? Ker si očitno naredil nekaj, kar jim ni bilo všeč. Mogoče jih je minilo do tvojega karakterja, mogoče si rekel kakšno stvar narobe, mogoče jim gre pač na živce tvoj obstoj. Vedno se bo našlo nekaj.
In ja, to me je prizadelo. Sploh, ker je bil ravno maturantski, ki bi naj bil za to, da bi se povezali med sabo, da bi postali boljši razred, ker smo vseeno zadnje leto skupaj. Ampak nisem bila na tleh. Znam uživati tudi brez t.i. prijateljev, sošolcev, ki bodo čez nekaj let le še znanci, ki jih bom pozdravila na ulici in bo to to. In bilo je super. Seveda ni bil taki maturantski, kot bi naj bil, ker smo kao klasična gimnazija in ker smo bodoči intelektualci, ampak bilo je fajn tudi brez tega. In na koncu je to najpomembnejše. Ne to, da grem trenutno večini razreda na živce, ali pa da pač nisem dovolj dobra, ampak to, da sem se mela fajn.
In tudi zdaj uživam. Recimo, včeraj sem naredila napako, napako, ki bi me mogla do zdaj že izučiti. Ampak mi ni bilo žal, ker mi je bilo fajn. Pač napake so očitno sestavni del življenja, ker le-to ni prišlo z navodili za uporabo. Tako vsaj vem, da živim. Naredim nekaj. Čez teden se premikam skozi ure in dneve kot megla, čez vikend pa zaživim. Delam napake, spijem preveč, zakričim, ko ne bi smela, pridem v klub, kjer je vstopnina, zastonj, najdem si fanta, ki mi bo častil pijačo, najdem si prevoz domov, objamem in polupčkam prijateljico, smejim se preveč naglas, uživam! Četudi imajo ti vikendi včasih posledice, kot so kronična utrujenost, zavedanje napak, poslušanje o sebi stvari, katere so se njim zdele neumne in prekomerno razmišljanje o pretekli noči. Splača se, vedno se splača. Vsak vikend znova. Pa sploh nerabim met v sebi prekomerne količine alkohola. Že to, da sem zunaj s prijatelji, da navezujem nova poznanstva, da plešem, se smejim, zabavam, mi je dovolj. Sicer ja, moram priznat, da če spiješ kozarček ali dva, ti je bolj fajn. Pa si bolj sproščen in samozavesten. Ampak vseeno.
Jaz živim. Uživam mladost do konca, vem pa tudi, da bom speljala šolo in maturo tako kot je treba in se vpisala na neko pametno fakulteto. Ker zmorem.
In ni to največje maščevanje ljudem, ki so me želeli uničiti, ki me želijo spraviti na tla? Ni jim uspelo in ne bo jim. Preveč močna sem in preveč trdno stojim. In srečna sem. Srečna zarad vikendov, ki obstajajo in zarad fantov, ki se spomnijo na tebe ob petih zjutraj. In zarad vsega, kar življenje prinaša. Danes pa naprej, na 18ko. Vikenda še ni konec!

YouTube slika preogleda

Lv.

Ko se poletje konča

01/09/2011 21:31 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | 1 komentar

Tako, pa se je zaključilo tudi poletje 2011. In danes sem še zadnjič stopila prvega septembra skozi vrata Prve gimnazije v Mariboru. In zdaj sem četrti letnik, s pripravami na maturo, z maturantskim plesom in vsem ostalim. Ampak jaz še sploh nisem tukaj. Jaz sem še vedno nekje v poletju, ki je bilo čudovito …

Od tega, da sem imela super službo in sodelavce, da so me žgali sončni žarki kolikor so lahko, da sem bila sama doma,  da sem užila hrvaško morje, da sem se noro zabavala in do tega, da sem doživela svojo poletno romanco, preživela noči v šotoru in predvsem spoznavala nove ljudi, preživljala čas s prijatelji in se preprosto imela čudovito. Poletje je imelo tudi nekaj svojih slabih trenutkov, slabih dni, ampak so zbledeli v primerjavi s celoto. Letošnje poletje je bilo res čudovito, vsak dan posebej, zaključek pa je bil najlepši. Ker se je zaključil s poletno romanco. Ker se je zaključil s sprehajanjem ob obali, cartanjem na plaži in vsem lepim, kar pač pride zraven.
To poletje je bilo posebno, posebni so bili ljudje v njem in bilo je noro. Bilo je veliko netreznih noči, kot se pač za poletje spodobi, bilo je dovolj napak in ogromno čudovitih trenutkov, pri katerih sem si želela samo ustaviti čas. Na začetku se sicer in zdelo, da se bo poletje prelevilo v kaj tako lepega, ampak ko je dobilo svojo moč, nisem hotela, da se konča. Še zdaj živim nekje tam, ležim na plaži v kopalkah, sončnimi očali na nosu in mokrimi lasmi in uživam v tem, da ne delam popolnoma nič. In zraven mene so prijatelji ali pa tista poletna romanca, ki so enako preprosti kot jaz, vseeno nam je, kaj bo jutri in kaj je bilo včeraj. Vse kar obstaja je zdaj, ta trenutek, ta žarek sonca in ta val morja.
In spet me je zaneslo, pozabila sem da je danes 1. september in da je vsega tega konec. Vsaj za nekaj mesecev, ki bodo tokrat nabiti z učenjem in vsem podobnim trpljenjem. Ampak to je pač cikel življenja, ne more bit vedno lepo, ker potem ne bi znali tega cenit. In jaz to nekako razumem. Razumem, da naslednjih deset mesecev ne bom uživala na soncu in ob sebi imela kakšnega prijetnega fanta, da bodo sončno svetlobo zamenjale žarnice zaradi učenja pozno v noč, da bo postalo mrzlo zunaj in v meni. Ampak vse to bom preživela, ker me potem spet čaka tisto čudovito poletje, in če bo vse po sreči, tudi tista poletna romanca.

Zdaj pa grem v novo šolsko leto s čudovitimi spomini, nasmehom na ustnicah in lahkim korakom. Maturo bomo pa že zmogli.
Poletje, hvala ti!

YouTube slika preogleda

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.