Ljubezenska zgodba, ki se ni zgodila

18/08/2011 20:08 | V Ker te obožujem. | Brez komentarjev

Ko sem ga prvič zagledala, se mi ni zdel nič posebnega. Niti takrat, ko se mi je predstavil in mi namenil velik nasmešek. Bil je pač nekdo, s katerim bom preživljala naslednjih nekaj dni. Potem pa sem začutila tisto nekaj. Tega nisem čutila že dolgo, zelo dolgo. Kot da bi me vsakič, ko sva se dotaknila, stresla elektrika. In da to ni bilo le enostransko, sem videla tudi jaz. Lahko sem se ga le bežno dotaknila, še to po nesreči, pa sem začutila, kako se je odmaknil, nato pa se počasi primaknil nazaj. To se je zgodilo tako hitro, da če ne bi bila pozorna, sploh ne bi čutila. Bilo je kot dva magneta, ki ob dotiku drug drugega skočita narazen, kar je posledica fizike oziroma nekakšnih valovanj, ki meni niso najbolj jasna.
Ampak nato sta se tista magneta spet združila, se uprla zakonom narave in on se me je spet dotaknil. Čutila sem energijo, ki se je pretakala med nama, ko se je to zgodilo. Čutila sem na sebi pogled, ko sem bila sredi nečesa zelo zanimivega in sem se sama sebi smehljala. Ko sva se srečala z očmi, se nisem mogla odmakniti. Ampak, če bi me zdaj vprašali, kakšne barve oči ima, ne bi vedela odgovoriti. Ker nisem gledala njegovih oči, mene je prevzel njegov pogled. In ko se mi je nasmehnil, sem se avtomatsko nasmehnila nazaj. Kotički ustnic so mi kar sami zlezli navzgor in preostanek dneva se niso želeli vrniti v svoje prvotno stanje.
Ko sva se pogovarjala, sem čutila napetost, ki je rasla in rasla, z vsako izrečeno besedo bolj, hkrati pa sva jo z vsakim kratkim smehom pretrgala. Dejansko sva se poslušala, čeprav pogovori niso bili o napredovanju k odkrivanju zdravila za raka, ampak so bili preprosti pogovori, včasih so celo prestopili mejo delikatnih tem. Bila sva sproščena v družbi drug drugega, hkrati pa še mi zdaj ne gredo iz glav marsikateri njegovi stavki in imam občutek, da bodo ostali tam še kar nekaj časa.

Zadnjih nekaj dni se je napetost še povečala. Vedela sem, da se bo najino druženje zaključilo in želela sem biti čimveč blizu njega, zraven njega, se ga dotikati, ga gledati v oči ali samo gledati njegov čudovit nasmeh. Najbolj ironično je, da po prvem vtisu sploh ni bil moj tip. Ampak bil je drugačen od fantov, ki sem jih navajena. Ne po izgledu, niti ne po karakterju. Imel je nekaj, kar me je vleklo k njemu kot magnet. Sila se je občasno poigrala tudi z njim; našel je izgovor, da mi je prišel blizu in da se me je, čeprav hoteč nenamerno, dotaknil. Bilo je tako nevidno, ampak hkrati tako očitno. Tako daleč, ampak tako blizu. Pograbila me je nenadna sla po njem, pa ne po njegovem telesu ali intimnosti, ampak po romantiki. Z njim sem si lahko tako preprosto predstavljala vse stvari, ki bi jih naj počeli pari; ne vem zakaj, prej so mi bili fanti pomembni bolj seksualno in se mi je zdelo, da hočejo le strgati oblačila dol z mene. Pri njem pa je bilo drugače, bilo je tako … Sentimentalno. Ker sva bila oba bolj sramežljiva, pa se mi to pri fantih redko zgodi, si seveda tega nisva upala priznati. Vsaj jaz ne. Kaj zdaj čuti on, ne vem. Z njim sem si lahko predstavljala samo vožnjo na morje in uživanje v dobri glasbi in sproščenosti med nama, lahko sem si predstavljala pogledat film z njim in se naslonit nanj, ker se je zdel takšen varen pristan, majhen zaliv, ki me bo obvaroval pred vsem hudim.
Ko sva se zadnji dan poslovila, se mi je zdelo, da je odnesel s seboj del mene. Ko sem odšla domov, nisem bila žalostna. No, kasneje tudi žalostna, ko sem ugotovila, da ga verjetno dolgo ne bom videla, ker najina zgodba pač ni bila usojena z izmenjanjem telefonskih številk. Ampak hkrati pa sem se počutila tako … Ne zaljubljeno, ne zatreskano, ampak čudovito. Kot da je nekdo pobral vso toplino sonca in jo dal naravnost vame. Ta fant mi je dal nekaj tako neprecenljivega, nekaj, zaradi česar sem ga sanjala še nekaj noči. In se poglabljala v stvari, ki sem jih doživela z njim, pa čeprav nisva doživela čisto nič konkretnega. In tudi zdaj si ga želim. Tako zelo močno. Ampak vem, da ne bo moj. Vsaj še nekaj časa ne. Ker mi ni dovoljen.
Ampak dal mi je pa nekaj najlepšega. Dal mi je ljubezensko zgodbo, ki se nikoli ni zares zgodila.
S tem mi je izpopolnil poletje. Hvala!

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.