Zadnji del Harryja ali moje otroštvo se končuje

25/07/2011 02:01 | V Preteklost/Prihodnost | 3 komentarjev

Spomnim se, ko sem prvič vzela v roke knjigo J.K. Rowling, Harry Potter in Kamen modrosti. Spomnim se, ko sem si prvič ogledala film. Spominjam se, kako hudo sem se zatreskala v takrat komaj 11-letnega Daniela, oziroma fanta z okroglimi očali, predolgo šolsko uniformo, iskrenim nasmehom, ogromno poguma in sposobnostjo čaranja. In takrat se je začelo. Moja obsedenost do sage je rasla in rasla, z vsakim napisanim delom bolj, z vsakim posnetim filmom sem bila bolj zaljubljena. Zbirala sem slikice in polnila Harrjeve albume, kupovala filme, igrala igrice, lepla postre na stene, brala knjige znova in znova… Najprej v slovenščini, ko sem bila pa malce starejša, pa še v angleščini. Zadnji del sem si prednaročila in ga dobila na dom dan, ko je bil izdan in sem ga začela brati. Brala sem ga dlje, kot ponavadi berem knjige. Nisem hotela prebrati, nisem hotela, da se konča vse to, da se konča ta svet, s katerim sem odraščala, da se konča moja otroška ljubezen in svet, v katerega sem malce verjela. Zaradi Harryja sem nenormalno vzljubila London, knjige, pisanje, Daniela Radcliffa in čaranje. Pri enajstih sem še celo nekaj časa verjela, da bom dobila pismo iz Bradavičarke. Harry Potter je bil moj svet. Moje otroštvo. In zdaj se vse končuje.
Nisem še dojela, čeprav sem pogledala zadnji del v 3D in jokala. Nisem še dojela, da drugo leto ne bo več novega filma, istih obrazov na platnu v kinu, da ne bom s takšnim veseljem pričakovala premiere in sanjala, da bi se je lahko enkrat udeležila v Londonu. Zares je konec. Odhaja moj Harry, odhajata Hermiona in Ron, odhajajo vse njihove pogumne odločitve, borbe z zlim in ljubezenski pripetljaji (priznam, Hermiona & Ron sta mi bila nadnormalno všeč s tistim poljubom v zadnjem delu). Govorim, kot da sem otrok. Pa saj v bistvu sem, vsaj v njihovem svetu. Tam sem še vedno tisti navihan otrok, ki je z veseljem, strahom in spoštovanjem prebiral njihove pogovore, dogodke, spopadanja s smrtjo. To sem brala že takrat, ko še nisem vedela, kaj je bolečina strtega srca, kako je življenje lahko zahtevno in kako je šola lahko naporna. Takrat, ko sem bila samo jaz, knjiga, domišljija in ves svet na moji dlani. Takrat, ko je bilo vse tako lahko. In bilo je še lažje zaradi Harryja. Res mu dolgujem veliko.

Čeprav priznam, konec mi ni bil najbolj všeč. Vsaj epilog ne. Drugače je film zelo kvalitetno narejen in dokaj sledi zgodbi. Dovolj je realen, hkrati pa nabit z humorjem in sarkazmom, da ne veš, ali bi se smejal ali jokal. Pri meni je bilo oboje hkrati. Čeprav so veliko scen naredili po svoje, se jim je to vseeno posrečilo. Knjiga je sicer zgodba zase, saj se film ne more primerjati z njo, sploh originalna izvedba, ampak vseeno sem začutila svojo domišljijo tudi v filmu. J.K. Rowling se imamo res ogromno za zahvaliti. Ker nam je odprla nek nov svet in nam dala nekaj za kratkočasenje. Njene knjige pa so postale uspešnica in to mi daje hkrati upanje, da tudi meni to kdaj uspe, čeprav takšnega sveta, kot ga je naredila ona, več ni mogoče ustvariti. Vsaj tako edinstvenega ne.
Hkrati pa ne maram primerjave s Somrakom, pljuvanja po njem in kako je Harry boljši etc. Meni sta, priznam, oba všeč. Somrak predvsem zaradi nenavadne ljubezni in načina pisanja, pri katerem knjige ne moreš odložiti – prvi del sem prvič brala skupaj 8 ur. Ima nek čar, sploh angleška različica. Pa tudi filmi niso slabi, zato ker niso tako zelo hoollywoodski in čeprav mi totalno uničijo Edwarda po vizualnosti (v knjigi sem se kar zaljubila vanj), še vseeno zadenejo terno.
Ampak to sploh ni pomembno. Pomembno je, da sta mi obe sagi všeč, čeprav seveda Harry Potter bolj, ker je to vseeno klasika. In ker bo Harry vedno moj Harry, Edward pa od ponorelih dvanajstletnic. Končuje se, lahko bi rekla, da eno izmed pomembnejših obdobij v mojem življenju, s tem se zaključuje del mojega otroštva, čeprav sem nekaj mesecev pred polnoletnostjo. Ko je v filmu umrl Sirius, Dombledure, Hedwig in podobni, je s tem umrl delček mene. Upam, da mi bo pred 50. letom uspelo obiskati Harryjev park v Kaliforniji (se mi zdi, da se nahaja tam) in da bom kdaj videla Daniela v živo (pustite mi to, to so le moje sanje že nekaj let). Vem pa, da ga nikoli ne bom pozabila in ga bom še naprej rada prebirala. Ni konec, dokler oboževalci ne rečemo, da je.
Kar pa se ne bo nikoli zgodilo. Čarovnija ne bo nikoli umrla.
Hvala, Harry Potter!

YouTube slika preogleda

Lep čarovniški pozdrav.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.