Zaljubljena 24/7

29/06/2011 00:11 | V Ker te obožujem. | 2 komentarjev

Zaljubim se. Prehitro, preveč intenzivno, ponavadi za daljše časovno obdobje. In ko se zaljubim, sem nemogoča. V nekem drugem svetu. Pomislim nanj, ko se zbudim in z isto mislijo grem spat. Ko ga vidim, dobim mehke noge, povečan srčni utrip in začnem govoriti še hitreje, kot ponavadi. Če imam s sabo prijateljico, ji nato, pa čeprav sem ga videla le za sekundo ali dve, še petnajst minut razlagam, kako je čudovit in si razbijam glavo z vprašanji in razumnimi razlogi, zakaj me noče. Ponavadi prijateljice poznajo tega fanta bolje, kot on pozna sam sebe. Ker rada govorim o tem. Prevečkrat sem naporna in se ponavljam, a si ne znam pomagat. Tiste, ki me imajo rade, zdržijo. Ne vem, kako, ampak zdržijo. Čeprav so slišale eno in isto stvar že stokrat.
Ko se zaljubim, sem nora.
Saj nevem, ali naj bom srečna ali ne, da znam čutiti tako močno, tako intenzivno in tako strastno. Ker kakor sem čustvena, sem tudi sproščena. To je verjetno eden izmed razlogov, zakaj znam tako zelo uživati v intimnosti. Ker se hitro prepustim, delam tudi preveč napak. Tudi tega se zavedam in z vsako napako si ponovim, da tega več ne bom naredila. Pa naredim. Ker sem spontana, ker so moja dejanja hitrejša od mojih misli in ker sem hiperaktivna. Ker imam v glavi, da takšne čudovite priložnosti pa res ne smem izpustiti, ker mi bo kasneje žal. In za vsako napako enako boli. Zaboli me vsakič enako hudo, zaskeli me rana v srcu, ki je ostala še od prejšnjega in znajo streti srce, tako hitro, tako lahkotno. In potem ga lepim nazaj skupaj, vztrajno, vedno znova in znova.
Nekateri menijo, da sem neumna. Nekateri, da sem ignorantska in lahka, ker imam za sabo kar nekaj fantov, one pa niso mele še niti enega. Ampak to samo po sebi ni moja krivda. Ker fanti gredo stran. Vedno. Vedno takrat, ko se končno prepustim, ko se zaljubim do nebes in ko ravnam z njimi tako, kot si zaslužijo. Nisem prasica, ne zahtevam preveč, ne izkoriščam jih in poslušam jih, tako kot oni poslušajo mene. Pa vedno odidejo. Nisem si še razjasnila, zakaj natančno. Ne iščem razlogov v mojem izgledu, ker potem verjetno na začetku sploh ne bi bili z mano. Ne vem, kje sploh naj razloge iščem. Ker potem pa se ozrem okoli in pogledam dekleta, ki ravnajo s svojimi fanti, kot da so kup smetja, izkoriščajo jih, žalijo, gnjavijo jim 24/7 in bog ne daj, da bi objel staro prijateljico, ker potem mu bo težila še najmanj en teden. Pa fantje ostanejo. Še vedno so prijazni do njih, ljubeči, objamejo jih, ko one kričijo na njih, kako si drznejo iti ven s prijatelji kot pa z njo v šoping in celo poljubljajo jih, četudi jo je en teden nazaj dobil, ko ga je prevarala. Pa je to varanje tako lepo zavila v vato, da se zdaj on počuti krivega. Mislim, neverjetno. Pa saj fantje sami po sebi niso tako veliki prasci, razen če res naletiš na kakšen primerek. Punce smo. In te punce imajo potem fante.
Fante, ki so odšli stran od mene, pa čeprav nisem bila prasica. In jaz ostanem. Sama. Znova in znova, s strtim srcem, solzami v očeh in s trudom, da bi obdržala ponos in samozavest. To vedno obdržim, ker me še to drži pokonci in pripravlja na nove izzive. Ostanem sama, pa čeprav ni bilo nič resnega, pa čeprav je trajalo le nekaj tednov. Boli, ker sem se zaljubila. Ker se, kot sem povedala na začetku, zaljubim prehitro. In seveda ta fant potem ostane meni v popolnem spominu, ker to pač zaljubljenost dela. To seveda ni ljubezen, nikakor ne. Ampak včasih se mi zdi, da bi bilo lažje, če bi bila. Potem bi vsaj vedela, zakaj je odšel. Zdaj pa ne. Zdaj ostajam v dvomih, pobiram skupaj svoje koščke srca in izgubljam upanje nad fanti, hkrati pa se sprijaznim tudi z le telesnimi užitki, ker je to še včasih vedno boljše kot nič. Dokler se ne zaljubim, seveda.
In zdaj sem zaljubljena. Zatreskana, bolj. Seveda me bo minilo in ja seveda je odšel. Jaz pa ga iščem z očmi in dobim mehke noge vsakič, ko ga vidim, on me pa verjetno sploh ne opazi, čeprav je bil takrat tako nor name. Ampak saj sem že navajena, to se mi je zgodilo že prevečkrat. In potem si ljudje mislijo o meni stvari, ki jih nočem napisati na ta blog, ker niti niso resnične, niti pa niso lepe. Saj mi je vseeno, ampak kako lahko ljudje obsojajo, če ne poznajo? Pač imam nesrečo. Pač iz neznanega razloga od mene fantje grejo, potem ko dobijo, kar so želeli (pa ni nujno, da je to zadnja stopnja). Odidejo, brez pojasnila. Ponavadi me dajo na ignor, velikokrat si izmisljo nek zanimiv izgovor. Vedno je nekaj. In vsakič enako boli.
Ampak po drugi strani se pa splača, ker zaradi enih fantov doživljam najlepše trenutke svojega življenja. Četudi dobi ta pravljica kasneje grenak konec. In seveda, da se lahko vsaj enkrat dotaknem z ustnicami njega, ki je tako čudovit in popoln, kot pa da se ga sploh ne bi. Always look on the bright side of life, ne?

Sicer pa, poletje je! Kot nalašč za milijon novih napak. Z bolečino pa se bom spopadala jeseni.

YouTube slika preogleda

Lv.

Ker nekateri zares čarajo

19/06/2011 19:11 | V Ker te obožujem., Življenje nasploh | 3 komentarjev

8.6.2011 sem doživela nekaj neopisljivega, nekaj čudovitega. Koncert legendarne skupine Bon Jovi, ki jo poslušam že od nekdaj. In niso me razočarali. Navdušili so me, navdali z energijo, veseljem in nostalgijo. Odpeli so vse hite, katerih besedila sem se, kolikor se je dalo, drla (manjkal mi je le komad Always) in Jon Bon Jovi nas je presenetil z igranjem I’ll be there for you le meter stran od nas (bili smo v Golden ringu). Bilo je neprecenljivo, nekaj, kar moraš enkrat v življenju doživeti, če si oboževalec dobrih koncertov. Pri nekaterih komadih sem ostala brez besed, lahko sem le zaprla oči in uživala ob čudovitih tonih in vokalih, za katere se je zdelo, da bodo trajali večno. Bon Jovi je na sceni že dolgo, mogoče so bili kakšni njegovi starejši koncerti boljši, ampak kar se tiče njegovega zagona, energije in uživanja pri petju, je zame še vedno 21-letnik, ki je pel pred takrat le petstoglavo množico. Res se je videlo, da uživa pri tem, da nas rad zabava in spravlja v jok, hkrati pa ve, da ga obožujemo do onemoglosti in je nekatere osrečil tudi s tem, da jim je dal roko (jaz nažalost tokrat nisem bila ena izmed njih).
Sicer sama nisem bila na veliko koncertih, pa še ti so bili slovenski izvajalci (Siddharta, Big Foot Mama, Piše se leto ipd) in si res nisem znala predstavljati, kako bo to izgledalo. In velikost stadiona ter množice me je osupnila, hkrati pa raznežila, saj smo bili vsi tukaj le z enim razlogom: da slišimo Bon Jovija. Čeprav sem verjetno stala na enem in istem mestu več kot pet ur, se to sploh ni poznalo. Niti to ne, da nisem jedla devet ur. Pred sabo pa sem imela še možnost gledati najlepšega varnostnika na svetu, ki me je kasneje še dvignil v naročje, ker sem se slabo počutla (no, tukaj se je verjetno poznalo, da sem bila brez hrane). V glavnem, koncert je bil popoln. Boljši, kot sem ga pričakovala in ko se je končal, kar nisem mogla verjeti. Nisem hotela konca in nisem želela iti stran. Ampak vem, da se bom zagotovo še vrnila na njegov koncert, brž ko se pojavi v bližini.

Sicer pa se mi je pred kratkim zgodila ena najbolj norih noči mojega življenja, ki mi je znova pokazala, da je vredno živeti. In pretrpeti 9 mesecev šole, ki se je končno le izplačala, saj sem si v zadnjem tednu še priborila pravdober uspeh. In ker je bilo v sredo vse zaključeno, smo to morali nekako proslaviti. In bilo je proslavljeno tako, ko se spodobi. Hkrati pa sem ugotovila, da se res splača bit samski. Čeprav pogosto pogrešam zaljubljene trenutke in nešteto poljubov, sem bila takrat vesela, da sem samska. In da se mi je zaradi tega verjetno zgodilo nekaj najboljšega, kar se mi je lahko. Pa saj verjamem, da me še veliko čaka in da si še imam veliko obetat od mladosti. Ampak včasih se res vprašam, če je še sploh možno kaj boljšega? Ker ena stopnja nad mojo srečo je verjetno že nirvana. In ne, ne pretiravam. Pa ne samo zaradi tega dneva, ampak nasploh. Zdi se mi, kot da se je zdaj dokončno vse sestavilo. Dobro, res je, manjka mi fant, ampak iskreno povedano, kdo potrebuje fanta poleti? Tako da ja, trenutno sem srečna. In še pod velikim vplivom tiste nore noči, kjer me je en fant uspel tako začarat, kot že dolgo ne. Nočem niti razmišljati o prihodnosti, ker sem v tem trenutku popolnoma zadovoljna. Če bi pa lahko vrtela čas nazaj, bi pa bila še bolj. Ampak verjamem pa, da me ta fant še čaka v prihodnosti. Nisva še končala, ker mu tega ne pustim. Predober je. In poletje ima svojo čarovnijo. Komaj čakam!

YouTube slika preogleda

Vonj po poletju

04/06/2011 18:59 | V Življenje nasploh | 8 komentarjev

Deževno junijsko popoldne, ki se počasi spreminja v večer. Šola se počasi, ampak vztrajno zaključuje in v zraku je že čutiti poletje, morje, vroče poletne noči in kopalke. In jaz ugotavljam, da v življenju pač vedno ne bo vedno vse po moje. In da ne bo vedno perfektno. Težko se je s tem sprijaznit, ampak očitno tak mora bit.

Ker sem v zadnjih nekaj tednih izgubila veliko, se je drastično zmanjšal tudi moj optimizem, moja volja in konstantna dobra volja. Čeprav je zunaj večino časa sonce in vročina, za kar skorajda živim, mi ni pomagalo, da bi prišla nazaj trdno na noge. Glavni krivec je predvsem šola, kjer se profesorji pač odločijo, da mora biti 80% ocen druge konference pridobljenih v maju. In pol ni pomembno, koliko se učiš, nikoli ne bo dovolj časa, vsaj z moje strani in če se nisi sproti učil. In naporno je. Zelo. Sploh ker ti gre na koncu za uspeh, ker kljub napovedanemu spraševanju rad kdo “zmanjka” in ker včasih šola zahteva nemogoče. Nad našimi sposobnostmi. In to me je utrudilo.
Druga stvar pa je bila, da tega nisem imela s kom deliti. Vsi prijatelji so se zdeli tako daleč in zakopani v svoje delo, sama pa tudi trenutno nimam nobenega, ki bi mu lahko povedala vse, pa bi se vsaj delal, da posluša. In tako sem se večino časa počutila samo. Saj je včasih prijetno biti stran od vsega, ker se mi zdi, da smo dandanes ljudje sposobni le še sovraštva, ljubosumja in predvsem obrekovanja, ampak ker sem izredno družaben človek, ki mora svoje misli deliti s celim svetom, sem postala nevrotična. Kar je vse skupaj še samo poslabšalo.
In tako je nastala neka čisto druga verzija mene, ki je nisem marala. Še zdaj traja, ampak v manj radikalni obliki. Ker še šole ni konec in ker ne gre vse tako, kot jaz želim. Ampak še malo … Še malo in bodo minili ti trije tedni in bo vsega konec. Čeprav ne bom najsrečnejši človek na svetu, bom vsaj svobodna. Za dva meseca, ko se bo začelo najhujše, to, kar moji prijatelji preživljajo zdaj. Matura. 4. letnik. Fuj. Ampak prej še je poletje. Čudovito, vroče poletje, preživeto v brezdelju, neprespanih nočeh in s prijatelji. In seveda tisti občutek, ko ležiš na soncu, brez skrbi, pred tabo pa je le neskočnost morja. Sploh si ne morete predstavljati, kako zelo si ta trenutek to želim. Ker takrat bo pa vse tako, kot si želim. In ja vem, pričakujem preveč od ljudi okoli sebe, preveč od življenja. Ker mogoče pa na koncu ne bo vse okej. Mogoče letos moj trud v šoli ne bo poplačan. Mogoče ne bom dobila danes ne bom dobila nekaj trenutkov bližine, ki si jih želim. Mogoče pač ne bo vse po moje. Ampak dokler vem, da je pred mano zagotovo poletje in ta dva meseca ni napovedan noben konec sveta, tako dolgo se lahko zadovoljim tudi s tem. S sicer precej napornim in težkim življenjem, ki pa ponuja poletje. Ohja.

YouTube slika preogleda

No, do popolnega življenja mi pa manjka le še ta fant. Vsak večer bi mi moral zapet za lahko noč.

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.