Fuj!

16/04/2011 20:12 | V Moja filozofija | 7 komentarjev

Vsi fanti so prasci. Evo, pa se pritožujem. In posplošujem. Vseeno mi je. Ker trenutno sem tako jezna na moško raso, da bi najraje kakšnega mimoidočega pretepla. Ker se mi posmehujejo. Zavajajo. Iščejo mojo roko, moje srce, potem pa ga odvržejo. Tisti se mi posmehuje na tak način, da v hipu zavrže deset let najboljšega prijateljstva. Kar tako. Ker ne vem, se je spozabil. Ali pa pač so mu punce, ki mu ponujajo svoje telo še za kaj drugega kot za oporo, bolj pri srcu kot jaz. In so bolj pomembne. Saj vem, da so. Ampak one gredo stran, ko dobijo, kar želijo. Jaz pa čakam tu, potrpežljivo, da pride nazaj in mi pove, da je zaljubljen. Spet. In da ni še tako čutil do nobene, ampak da smo ženske zakomplicirane.
Seveda smo zakomplicirane, če pa ste prasci. Če se obnašate, kot da je svet vaš. Kot da smo me vaše. Pa nismo. Pridobit si nas je treba, se kdaj potrudit. Oprosti, ker ne bom jaz vedno tista, ki te bo prva poklicala, vprašala, če greva na pijačo ali kam ven. Mogoče sem le prijateljica, mogoče sem tu zate že kakšnih dvajset stoletij in nisem več tako zanimiva na izgled, kot sem bila, ko še nisi poznal vseh malih slatkanih tega desetletja. Mogoče sva se spremenila, ja, drži, ampak ali to res pomeni, da se zdaj lahko pozabiva? Da je tebi zrasel ego do tolikšne mere, da se bom jaz zdaj vedno trudila? No, pa se ne bom. Če je tebi vseeno, bo tudi meni.
Ampak imaš srečo; trenutno nisi edini prasec v mojem življenju. Še nekdo se je tako prijazno in sladko pojavil, me zavajal, se pogovarjal z mano, me poslušal, ko sem šla še sama sebi na živce… Aja, da je hotel biti le prijatelj? Fantje se nikoli ne trudijo toliko samo zato, da bi bili naši prijatelji. Ni jim užitek prenašat naših problemov, naših tistih dnevov v mesecu in depresije, pomešane z jezo, ko nas kateri prizadane. Vedno bi meli še kaj več, pa četudi le friends with benefits. To bi še imel najraje, verjetno. No in vdala sem se pod njegovim zavajanjem, ker se je po dolgem dolgem času izkazal za zelo prijetnega, prijaznega in neškodljivega fanta, ki spoštuje punce in na nas ne gleda le kot sredstvo za zadovoljitev (ja, tudi takšne primerke sem imela). Četudi nisva prišla dlje kot do druge stopnje, je zdaj ostal tiho. Zakaj, ne vem natančno. Mogoče zato, ker je tudi on, ki bi naj bil najbolj prijazen, najbolj neškodljiv in vljuden, prasec? Ker je moški. Ker imate to v genih, po žilah se vam pretaka želja po uničenju ženske. Še sreča, da smo dovolj močne, da se ne vdamo kar tako. Kako bi pa izpadlo, če bi se vsaka ženska s kronično strtim srcem takšna kazala svetu? Aja, saj res, izkoristili bi naše šibke trenutke bolečine in bi nas še zapeljali. Zvito.
No, mogoče ju zastonj obtožujem. Mogoče pa si ne upata vzpostaviti kontakta z mano, ker sem na nek popolnoma nelogičen način jaz jezna nanju? Seveda da sem, če se pa ne premakneta niti za ped. Pa kakšen klik na fejsbuku, kakšen sms, to je pretežko, ker ju bom raztrgala in pojedla, ko mi bosta kaj napisala. Res, ja. In potem se branijo, da niso strahopetci. No, obstaja možnost, da ju je pač minil interes zame, ampak si upam trdit, da to ni res, saj ju dovolj dobro poznam. Recimo.
Ja, obstaja rešitev. Seveda obstaja, saj vedno. Lahko bi kliknila vsakega posebej, sprostila to frustracijo nanju namesto na svoj preljubi blog, potem pa bi bilo vse normalno. Vsaj zanju, zame ne. Ker potem bi izpadla samoumevna. Pa kaj jo bom kliknil, če pa itak vedno prileze nazaj. Res je, do zdaj sem vedno. Ampak danes pa ne. Zakaj? Ker si tokrat zaslužim trud. Ker sem bila do zdaj vedno odlična prijateljica in dobra punca, prijateljica z ugodnostmi, karkoli. Vedno sem se delala, da razumem, zakaj me on tokrat ne klikne in da pač si ne upa, ker se boji, da je kaj narobe rekel, ker mogoče takšen pač je, ker je bolj sramežljive narave… Pa četudi ima samozavest na nuli, zardi, ko se samo pogovarja z mano o kakšnih bolj porednih stvareh in je njegova mama še vedno edina ženska … Vseeno mi je. Tokrat se ti trudiš zame. Ker si zaslužim. In ker nisem samoumevna, ker sploh nisem napačna in znam bit najboljša prijateljica / punca, ko je potrebno. Ker se vedno trudim, da so drugi srečni in jih poskušam razumet. Ker tudi vem, da vsi delamo napake. In ker lahko grem zlahka naprej, če bom ugotovila, da mlin ne bo nikoli dočakal vode. In takrat bo tebi žal, da si me izgubil.

Torej, kako bo?

YouTube slika preogleda

(PS: To je samo moja trenutna frustracija. Drugače nimam nikakršnih sovražnih nagonov do nasprotnega spola, celo obožujem ga. Pa vendar delajo eni prevelike napake, kakorkoli obrneš.)

Lp.

Zaradi njih, ki obstajajo

08/04/2011 23:00 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Moje življenje je splet naključij. Enih zelo posrečenih, drugih malo manj.
Ker pa sem kljub tem nepričakovanih stvareh še izredno čustvena, kar precej ljubosumna in razvajena, je moje življenje vse prej kot mirno. Prej razburkano morje, ki vsake toliko pogoltne kakšno ladjo. Sem občutljiva, zato mi lahko včasih hitro spremenijo razpoloženje ljudje, ki so mi blizu, ampak ne na dober način. Ker se v bistvu ne zavedajo, da so me prizadeli. Pa čeprav sem povedala. Jaz nisem izbirčna, ampak od prijateljev pa zahtevam tisto, kar tudi sama dajem. Vsaj pol toliko. Nisem egoistična, vendar naj prijatelji z mano ravnajo tako, kot jaz z njimi. Ker jih skoraj brez izjeme vedno postavljam na prvo mesto, ker sem lahko tudi ob štirih zjutraj pokonci, zato da poslušam njihove težave, brez problema poslušam druge ure in ure, če je treba (čeprav, priznam, sem raje govorec kot poslušalec). In ja, to delam rada in ne, se ne pritožujem. Tudi podporo jim dajem, vedno, ko jo potrebujejo. In oprosti, če bi me kdo prosil za neko popolnoma banalno stvar, ker bi to njemu veliko pomenilo, bi to brez problema naredila, pa četudi mi ne bi navedel razloga.
Ampak … Kot se jaz spreminjam, se spreminjajo drugi. Prijateljstva lahko zbledijo, kljub temu, da sem menila, da bodo trajala večno. But nothing lasts forever. In spremeniš se. Veliko. Mogoče ti zraste samozavest, kar sicer občudujem; mogoče imaš pač trenutno srečo v ljubezni, si srečno zaljubljen, ti privoščim; mogoče je v tvojem življenju vse trenutno tako, kot mora biti … Sem nadvse vesela zate, a kaj, ko zaradi tega pozabijo, kdo te je spravil do sem. Kdo ti je pomagal rasti, kdo te je poslušal, ko nisi imel nobenega in kdo te je tolažil, ko je v tvojem življenju šlo vse narobe. Pozabijo. Mogoče moja slika res zbledi v njihovem spominu, ali se pa zanalašč nočejo spomniti. Kakorkoli, ne zdi se mi prav. Ker tudi meni gre trenutno v življenju vse prav. Vse je, z nekaj izjemami, točno tu kjer mora biti. Koščki sestavljanke so končno sestavljeni skupaj in takšna sem, kakršna sem želela biti. Vsaj večinoma.
In kljub temu se še vedno trudim, da ne pozabim na prijatelje. Da, res je, kar precej samozavesti imam in kar nekaj ljubezni. Ampak skoraj vedno so mi bili prijatelji na prvem mestu (nekaj noči se ne spomnim, zato ne morem trditi, da vedno). Za mojo najboljšo prijateljico bi naredila vse. Dobesedno vse. Ker nič ne cenim bolj kot iskrenega prijateljstva, ki se s časom le še krepi. Če bi se mi zdaj tukaj, pred nosom, pojavila moja sorodna duša, vem, da bi se potrudila, da ne bi pozabila na nobenega prijatelja. Ker ne obstajam brez njih.

Malo sem zašla s teme. Kar sem hotela povedati, je bilo to, da ljudje vedno razočarajo. So razočarali in bodo. Tako kot večne stvari minejo in neprepustljivo črnilo zbledi. Vse se spreminja, vse gre s tokom in samo od nas je odvisno, kaj bomo tem spremembam dovolili. Čeprav, spremembe ljudi ne morem napovedati. Ne morem ustaviti. Ne morem spremeniti. Na žalost. Čeprav so z mano zrastli in jaz sem zrastla z njimi, je sedaj vse drugače. Ker se spreminjamo. Eni so dovolili, da jim je ego zameglil razum, drugi, da jim je ljubezen zaprla oči. Tretji pa so pač odšli.
Zaradi nedavnih dogodkov, ki so potegnili iz mene vso mojo občutljivost in ljubosumnost, se ponavljam in se zavedam, da še vedno stremim k temu, da so prijatelji najboljše, kar lahko imaš. In če imaš najboljšo prijateljico / prijatelja, si najsrečnejši človek na svetu. Vsaj meni se tako zdi. Na žalost pa sem izgubila enega. Počutim se, kot da manjka del mene. Nek košček je vzel s seboj, ko se je odločil, da bo pot nadaljeval sam. Kaj pa morem? Kot sem že rekla, ljudje se spreminjajo. Na žalost ali na srečo.
Imam pa še ostale. Njih, ki jih občudujem, da so tako zrastli z mano. In jaz z njimi. Zato sem srečna.

In metuljčke mam v trebuhu. Občutek, ki ga že en čas nisem doživela. Hvala!

YouTube slika preogleda

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.