Ne, nisem samoumevna!

22/03/2011 20:38 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Ne maram, ko me kdo jemlje za samoumevno. Na to sem alergična. No, nekateri me lahko jemljejo za samoumevno, ker me že dovolj dolgo poznajo, ker vem, da bodo vedno tu in tako dalje.
Ne maram pa, ko nekdo ve, da bom vedno jaz začela pogovor in vedno se jaz trudila, da bi se kaj videla. Kot da je to samo po sebi samoumevno. Pa ni. Jaz si zaslužim kaj več kot to. Ker če se ti ne boš trudil, se ne bom jaz. Če ti ne boš enkrat začel pogovora, se pač ne bova pogovarjala. Ne bom jaz vedno tista, ki bo prebila led, tista, ki bo prenašala tihe odgovore in brezizrazne smse. Ja, pretiravam, vem, ampak kot sem že na začetku opozorila, na to sem grozno alergična.
Ker to se, predvsem v ljubezni, ne bi smelo zgoditi. Vedno bi te moral partner ceniti, spoštovati, vedeti, da lahko kadarkoli odideš, pa naj sta še tako dolgo skupaj. Nikoli ni vse sto odstotno. Vedno je en odstotek dvoma, nekaj, kar nas mora vleči nazaj. In ljudje, ki imamo dovolj samospoštovanja, to opazimo. In cenimo. Jaz se zavedam, da lahko z nespametnim početjem kogarkoli izgubim. In s tem ne mislim samo to, da se neham trudit, ampak predvsem to, da naredim tako ogromne napake v svojo korist, pri tem pa se ne oziram na druge. Da, egoizem je dobra stvar. Do določenih mej. Tudi ostali čutijo, vsak ima v sebi neko svojo zgodbo, nek problem, s katerim se mora vsak dan spopadati. Lahko je majhen, lahko je ogromen. Zato je pomembno, da smo do drugih obzirni, če že ne prijazni.
Sploh pa do ljudi, ki jih imamo radi! Mogoče nekdo pač misli, da bo vse prišlo k njemu, da se bo vse zgodilo, da bom mu padla v roke brez njegovega truda. Ja, mogoče ga imam toliko rada, ampak še vedno imam raje sebe. In če se nekdo ne zna potrudit, misli, da lahko pride kadarkoli želi in dobi, kar hoče, se moti. Če ne zna začeti pogovora, ker je itak očitno, da ga bom jaz, misli napak. Lahko človeka obožujem najbolj na svetu, ampak sem hkrati izredno trmasta in vem, da če moram jaz vsak dan začet pogovor večkolikokrat, ga enkrat pač več ne bom. Ker bom čakala, da ga bo tista druga oseba. Pa čeprav oseba ni ice-breaker, pa čeprav ima enkrat utemeljen izgovor, drugače pa ne … Bom trmasta. Čeprav to poudarjam, imam samozavest in ogromno samospoštovanja, poudarjam z razlogom.
Ker se mi je to že prevečkrat zgodilo. Raje sploh ne štejem več. Pa četudi ni bila moja napaka, četudi sem se kdaj skregala s kom … Vedno sem bila jaz tista, ki je potem celila rane, začenjala pogovor in se opravičevala, čeprav včasih sploh ni bila moja krivda! Včasih pa mi mora prekipeti. Mogoče pričakujem preveč, mogoče je njegov ego res prevelik in bo potrpežljivo čakal, da se bom upognila, ampak se ne bom. Tokrat ne.
Mogoče pa bo jutri spet vse vredu in pretiravam za prazen nič.
In ja, še vedno sem samska in še en čas bom ostala. Čeprav je ta blog naravnan precej ljubezensko, še to nič ne pomeni. Samsko življenje je preveč čudovito, da bi ga zamenjala za sicer ogromno cartanja, čustev in čustvenih izpovedi, po drugi strani pa je ogromno prilagajanja, kompleksov, ki bi jih morala vleči na plan, napakami, s katerimi bi se morala ubadati in jih sprejeti in tako dalje. Sicer pa mi tako ali tako nič ne manjka. Ampak te stvari s samoumevnostjo pa me res sprovocirajo. Fuj!

YouTube slika preogleda

Lv.

Danes ja, jutri ne, pojutrišnjem ja?

06/03/2011 20:29 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Jaz sem eden izmed najbolj čustvenih ljudi na svetu. To sem ugotovila že, ko sem se prvič zaljubila. Ko sem imela prvič strto srce. In ko sem prvič odšla.
Ampak po drugi strani pa znam ta čustva tudi izklopit. Ponavadi.
Skoraj vedno.
In kakorkoli sem jih hotela tudi v tem primeru, mi to ni uspelo. Zajebala sem. Naredila napako. Prepustila sem se čustvom, prepustila sem se osebi, ki mi ta čustva povzroča. Ampak s takim veseljem in radostjo pride tudi žalost. In tega več nisem navajena. Ker se nisem prepustila že … Kar nekaj časa. Preveč. In pozabila sem že, kako občutljiva sem. Kako mi vsaka malenkost lahko spremeni dan. Pozabila sem, da sem izredno čustvena, da se prehitro zaljubim in da imam svoje komplekse, da pričakujem preveč in nemogoče, da iščem napake v pravilnih stvareh.
Te moje t.i. napake so tudi del razloga, zakaj je moja zadnja zveza propadla. Ker vem, težka sem. Težka znam bit. Sploh, ko se prepustim. Ker pozabim, da imam napake. In sem takšna, kot sem. Pri ljudeh, s katerimi do zdaj nikoli nisem bila resna, se pač nisem prepustila. Uživala sem vseeno. Zdaj pa se je našel nekdo, ki je iz mene spet izvabil tisto drugo Mašo. Čustveno, občutljivo, ranljivo; hkrati pa je zatrl tisto trenutno Mašo – brezčutno, navdušeno, uživantsko. In ne vem, če mi je to najbolj všeč. Ker takšnih močnih čustev, ljubosumja, ljubezni, še nekaj časa ne želim občutit. Vsaj ne, dokler sem mlada.

Ampak očitno stvari vedno pridejo, ko jih najmanj potrebujemo. Spet počasi nazaj preklapljam na tiste žalostne, s čustvi nabite komade, spet preveč razmišljam in iščem razloge vsaki brezvezni stvari. Ne, ne maram se tako. In uspelo mi bo prit nazaj. Ker zame še ni čas, da se spet za nekaj časa ustalim v varnem zavetju drugega, ker še ni čas, da se odpovem nekaj norim nočem in vsem samskim ugodnostim, ki nam jih te ponujajo. Ali pač? Ne, ne morem. Ni še čas. Čeprav sem trenutno srečna in sem si vseeno priznala, da sem pogrešala vse tiste čudovite momente, ki pridejo z nekom, čeprav trenutno ne bi nič spremenila … Vem, da se bo samo. Ker se vedno. In lahko se z vsem, kar premorem, otepam teh sprememb, a bodo vseeno zmagale. Ker se vse spreminja, vse mineva, vse se enkrat konča. Hkrati pa se tudi krepi. In krepijo se moja čustva, čeprav se borim proti temu. Borim se sama proti sebi na to dolgočasno nedeljo in upam, da bom jutri spet normalna. Da bom jutri spet hiperaktivna, spet si navsezgodaj zjutraj pela najbolj energične in pozitivne komade, in predvsem, da se ne bom ubadala s tem, ali je bil tisti sms prav napisan ali ne. Upam.
Ne maram se take … Ranljive. Sploh ne.
Zato vem, da bom jutri spet samozavestna, odločna in predvsem … Samska.
… Še vedno pa ne vem, če je res to, kar si želim. Ker te mam rada. Zelo.

YouTube slika preogleda

Lv.

Carpe diem!

03/03/2011 20:17 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Vau. Življenje je vedno lepše.

Pa ne samo zarad tega, ker trenutno nimam drastičnih problemov v mojem življenju (problemi so, problemi bodo … Zmelkoow že vedo, kaj govorijo), pa ne samo zarad tega, ker nisem zaljubljena, nisem osamljena in imam vse, kar potrebujem… Ne samo zarad tega, ampak tudi zaradi tega, ker stojim na trdnih tleh. Kljub temu da sem mlada, da mi mladim prijazna tekočina ni tuja, da imam veliko neprespanih noči, da naredim ogromno in še več napak, da znam izkoristiti priložnosti za eno noč in da včasih prizadanem  ljudi, četudi nenamerno… Čeprav je zima, čeprav je sneg in bi najbolj rada že poletje, čeprav bo kmalu v šoli gužva in ocen nimam popolnih … Sem srečna. Zares lahko to rečem.

Najpomembnejše pa je to, da sem samozavestna. Precej. In da mi je vseeno, kaj se govori o meni. Ker ja, naredila sem napake. Bila sem s človekom, s katerim nisem bila skupaj in niti nisva bila zaljubljena. In tudi vem, da je svet majhen. Da se vse prej ali slej razve. Ampak mi je vseeno. Ljudje bodo vedno govorili. Govorice bodo vedno, največkrat napačne. Ampak jaz sem na svetu zato, da uživam. Da včasih naredim stvari, pri katerih ne razmišljam o posledicah. Da delam stvari, za katere vem, da jih bom kasneje obžalovala. Ampak pomembno je, da sem takrat uživala. Četudi nisem bila čisto prisebna, četudi mi ni pomenilo nič, četudi ne bi več ponovila … Takrat je bilo fajn. Super fajn.
Po drugi strani se pa ljudje nimajo za vtikat v druga življenja. Ja, vem, tudi sama nisem tako nedolžna, da bi bila vedno tiho in včasih povem kar nekaj krepkih, ko sem jezna, ampak vseeno tudi drugi niso nedolžni. Vsak naj sprva pomete pred svojim pragom, preden se znaša nad drugim. Jaz se zavedam svojih napak – nekatere so bile tako celo zabavne, da sem jih ponovila -, zavedam pa se tudi, da smo samo enkrat mladi. In samo eno življenje imamo. Pomembno je, da si ga zapomnimo. Vsaj jaz živim po takem principu.

In kaj še je pri meni pomembno? Da ko me kdo želi zajebat, kdo želi uničit, znam bit hladokrvna prasica, čeprav sem drugače izredno čustvena in romantična. To pa me je naučilo življenje in ljudje. Vedno se bo našel nekdo, ki ti bo želel slabo. Ki ti bo naredil slabo. Pomembno je, če mu boš ti to dovolil. Ker na koncu pride vse nazaj do nas. Vse je odvisno od nas. In seveda je treba vedno poskrbet, da se mu to vrne. Sem zaprisežena prijateljica karme in v to verjamem.

To je verjetno recept za moje uspešno življenje. Vsaj v obrisih. Če bi imela takšno filozofijo že leto nazaj ali pa še celo prej, bi mi bilo verjetno marsikaj prihranjeno. Ampak, kot pravijo, vse se zgodi z razlogom. Danes ja, jutri ponoči pa več ne.

YouTube slika preogleda

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.