Lepe in malo manj lepe stvari

02/02/2011 20:45 | V Moja filozofija | 2 komentarjev

Včasih izgubimo. Včasih zmagamo.
Včasih pademo. Vedno se poberemo.

Že nevem kdaj sem ugotovila, da je v življenju ravnovesje dobrega in slabega, pravega in napačnega, napak in pravilnih odločitev, sonca in dežja, nevihte in jasnega. Vedno se moramo po sreči, pa naj bo ta krakotrajna ali dolgotrajna, boriti s posledicami, ki so vedno negativne. Ker nečesa več nimamo v lasti, kar smo imeli poprej. Lahko je to oseba, lahko je to občutek, lahko je to srce. Občutke mam rada. Tisti občutek, ko si zaljubljen, pa četudi ni obojestransko, in se ti zdi, da lahko letiš. Da letiš nekje nad vsemi, da je vse drugače, vse lepše, vse bolj kičasto in romantično. Lahko se oseba, do katere čutimo ta zanimiva čustva, malo drugače pomakne k tebi kot ponavadi, pa se ti zdi, da je to znak. In tisti znak ti naredi dan. In ti občutki, ti znaki so vedno prisotni z mano. Pa trenutno niti nisem zaljubljena.

Že dolgo pa nisem imela v lasti srca. Srca, ki bi ga varovala, razvajala in ravnala z njim, kakor da je najdragocenejša stvar na svetu – saj vendar je! Vsaj v tistem trenutku. Ampak srca ne potrebujem, vsaj zaenkrat ne. Ker je prevelika odgovornost, ker so sicer to najlepši trenutki tvojega življenja in sem zaprisežen romantik, po drugi strani pa si vezan. Ni svobode, po kateri jaz tako rada hrepenim. Ki jo tako obožujem. Ljubezen je nekaj čudovitega, najlepšega in vesela sem, da sem jo že večkrat izkusila, čeprav sem potem morala trpeti grozne posledice, ki se v romantičnem jeziku prevedejo kot zlomljeno srce, ampak trenutno je ne potrebujem. Ker sem trenutno očitno v sredini tistega ranvovesja med dobrim in slabim, med zaljubljenim in osamljenim. (In ja, zavedam se, da se bliža valentinovo.) S sicer nekaj solzami in upadlimi nasmeški sem trenutno tukaj, kjer pač moram bit, kot sem že nekajkrat omenila. Ne vem sicer, kako dolgo bo to trajalo, ker kolikor se poznam, se zaljubim prehitro, premočno in skoraj vedno v napačno osebo, do takrat pa … Pišem nezaljubljeno. Kar je sicer redkost pri meni, če se spomnim na vse pocukrane objave, ki sem jih že objavila tukaj.

… Torej, posledice. Zdi se mi, da poznam že vse (vsaj na ljubezenskem področju). Pa vendar vsakič nekdo najde nek nov način, da me prizadane. Ampak se vedno poberem. In vedno bolj močna, vedno bolj samozavestna. Ker to znam. Ker se sčasoma naučiš, da nikomur ni za zaupat in da te bo vsakdo enkrat prizadel. Če ne prej, kasneje. Imam ljudi v življenju, ki me še niso prizadeli. So redki, ampak obstajajo. Obstajajo tudi ljudje, ki so me, pa sem jim odpustila. Že zaradi tega, ker jih nisem mogla zgubiti. Hkrati pa obstajajo tudi ljudje, ki sem jih prizadela jaz. Čeprav stremim k temu, da tega ne počnem, pa me včasih zanese. Včasih v samoobrambi in redko zanalašč. Na koncu pa je še zadnja skupina ljudi; ljudje, ki so me tolikokrat in tako močno prizadeli, da čeprav jih obožujem bolj kot vse na svetu, sem jih mogla spustit iz rok. Ali pa so sami odšli. In nekaterih še zdaj nisem pozabila, verjetno tudi nikoli ne bom. Še zdaj se včasih spomnim na določene trenutke in solze kar same pridejo. Ampak to so čudoviti spomini. Kako se je končalo, ni niti tako pomembno. Pomembno je, da sem se imela z njimi čudovito in da sem jim svoj čas lahko zaupala, se pogovarjala brez besed in se smejala brez predaha. In vedno jim bom hvaležna za to. Pa če to bereš, tebe mislim.

Ampak na koncu … Na koncu je vse vredu. Če ne, potem še ni konec.

YouTube slika preogleda

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.