Uradno starejša, otrok po duši

22/01/2011 14:38 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

No, pa sem od včeraj še eno leto starejša. Rojstni dan je bil z nekaj izjemami neverjeten, bil je petek, bili smo zunaj do jutranjih ur in bilo je … Super. Ker imam ene izmed najboljših ljudi za prijatelje, res. Ker so neverjetni.

In jaz? Jaz sem še vedno po duši šestnajstletnica. Pa kakšna šestnajstletnica, jaz sem navaden otrok z nekaj ljubezenskimi težavami, povprečno dozo alkohola v krvi in bolečimi nogami zaradi pet. Vse je na mestu. Tukaj, kjer mora biti. Od lani, ko sem dopolnila 16let, sem se ogromno spremenila. Verjetno najbolj do zdaj. Druga oseba sem. Boljša. Samozavestna. Uživam življenje, obožujem življenje in znam cenit to, kar mam. Ne poznam odgovorov na vprašanja, ki se mi zastavljajo v glavi, ampak jih ne potrebujem. Ne delam si nepotrebne drame, ne iščem težav, kjer jih ni in uživam vsak moment. Še bolj, če je preživet s prijatelji. Samska sem, noben ni na rojstni dan prilepil ustnic na moje in mi rekel, kako me obožuje točno takšno kot sem, četudi sem leto starejša. Ampak veste kaj? Nisem potrebovala tega. Še zdaj ne potrebujem. Ne potrebujem romantike in ljubezni, ker je samsko življenje noro. Ker je tu zabava, svoboda in najpomembnejše, prijatelji. Ker sem čudovita, ker je življenje čudovito, ker sem v zadnjem letu nepolnoletnosti. Ker imam življenje, imam starše, ki so me včeraj tako razveselili in me razveseljujejo vsak dan, imam svojo najljubšo nadaljevanko, v katero se lahko potopim, ko nimam drugega dela, imam fante, ki se mi posvečajo, da mi malo dvigajo ego, imam najboljšo prijateljico, ki jo lahko pokličem kadarkoli in ji povem najmanjšo malenkost, imam najboljšega prijatelja, na katerega se lahko utrujena uležem ob 4 zjutraj in se ne pritožuje, nimam ljubezni, da mi ne dela problemov, kjer jih ni, in imam 17 let za seboj, 17 norih let. Imam izoblikovano svoje mnenje, svoja stališča. Res je, da so mi ocene v šoli drastično padle, ampak to se bo spremenilo. Ker sem stara 17 let in ker sem dovolj pametna, da sem lahko spet brez problema pravdobra. In še potem drugo leto, da pridem na tisto fakulteto, ki si jo želim. In da si naredim prihodnost. In ko bom stara 77, vsa stara in zgubana, bom pomislila nazaj na moje 17. leto življenja, se spomnila kako zeeeeeeeelo je bilo noro, bom poklicala vse svoje prijatelje iz tega časa (če bodo, upam da, še doživeli ta leta) in bomo se dobili na čaju (ker kave ne pijem), ali pa na celo čem alkoholnem in obujali spomine. In skoraj umirali od smeha, kot zdaj vedno. Takrat bom lahko srečna umrla, zadovoljna s svojim življenjem. Ker vem, da bom uspela uresničiti vse moje sanje. Da bom to še enkrat pripovedovala svojim vnukom in jim povedala, da je bit mlad najboljša stvar, kar se ti lahko zgodi. In da je življenje čudovito, najlepše in noro noro noro.

To je zdaj moj nabit val pozitivizma, ker še nisem naspana, ker me vse boli in ker se trenutno nimam nič za učit. Vem pa, da ne bi bila tukaj kjer sem, tako močna, tako čudovita in optimistična brez ljudi okoli mene. Za to se jim izredno zahvaljujem. In za vsa darila, ki niso bila potrebna, pa sem jih dobila.

Življenje je super!

YouTube slika preogleda

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.