Uradno starejša, otrok po duši

22/01/2011 14:38 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

No, pa sem od včeraj še eno leto starejša. Rojstni dan je bil z nekaj izjemami neverjeten, bil je petek, bili smo zunaj do jutranjih ur in bilo je … Super. Ker imam ene izmed najboljših ljudi za prijatelje, res. Ker so neverjetni.

In jaz? Jaz sem še vedno po duši šestnajstletnica. Pa kakšna šestnajstletnica, jaz sem navaden otrok z nekaj ljubezenskimi težavami, povprečno dozo alkohola v krvi in bolečimi nogami zaradi pet. Vse je na mestu. Tukaj, kjer mora biti. Od lani, ko sem dopolnila 16let, sem se ogromno spremenila. Verjetno najbolj do zdaj. Druga oseba sem. Boljša. Samozavestna. Uživam življenje, obožujem življenje in znam cenit to, kar mam. Ne poznam odgovorov na vprašanja, ki se mi zastavljajo v glavi, ampak jih ne potrebujem. Ne delam si nepotrebne drame, ne iščem težav, kjer jih ni in uživam vsak moment. Še bolj, če je preživet s prijatelji. Samska sem, noben ni na rojstni dan prilepil ustnic na moje in mi rekel, kako me obožuje točno takšno kot sem, četudi sem leto starejša. Ampak veste kaj? Nisem potrebovala tega. Še zdaj ne potrebujem. Ne potrebujem romantike in ljubezni, ker je samsko življenje noro. Ker je tu zabava, svoboda in najpomembnejše, prijatelji. Ker sem čudovita, ker je življenje čudovito, ker sem v zadnjem letu nepolnoletnosti. Ker imam življenje, imam starše, ki so me včeraj tako razveselili in me razveseljujejo vsak dan, imam svojo najljubšo nadaljevanko, v katero se lahko potopim, ko nimam drugega dela, imam fante, ki se mi posvečajo, da mi malo dvigajo ego, imam najboljšo prijateljico, ki jo lahko pokličem kadarkoli in ji povem najmanjšo malenkost, imam najboljšega prijatelja, na katerega se lahko utrujena uležem ob 4 zjutraj in se ne pritožuje, nimam ljubezni, da mi ne dela problemov, kjer jih ni, in imam 17 let za seboj, 17 norih let. Imam izoblikovano svoje mnenje, svoja stališča. Res je, da so mi ocene v šoli drastično padle, ampak to se bo spremenilo. Ker sem stara 17 let in ker sem dovolj pametna, da sem lahko spet brez problema pravdobra. In še potem drugo leto, da pridem na tisto fakulteto, ki si jo želim. In da si naredim prihodnost. In ko bom stara 77, vsa stara in zgubana, bom pomislila nazaj na moje 17. leto življenja, se spomnila kako zeeeeeeeelo je bilo noro, bom poklicala vse svoje prijatelje iz tega časa (če bodo, upam da, še doživeli ta leta) in bomo se dobili na čaju (ker kave ne pijem), ali pa na celo čem alkoholnem in obujali spomine. In skoraj umirali od smeha, kot zdaj vedno. Takrat bom lahko srečna umrla, zadovoljna s svojim življenjem. Ker vem, da bom uspela uresničiti vse moje sanje. Da bom to še enkrat pripovedovala svojim vnukom in jim povedala, da je bit mlad najboljša stvar, kar se ti lahko zgodi. In da je življenje čudovito, najlepše in noro noro noro.

To je zdaj moj nabit val pozitivizma, ker še nisem naspana, ker me vse boli in ker se trenutno nimam nič za učit. Vem pa, da ne bi bila tukaj kjer sem, tako močna, tako čudovita in optimistična brez ljudi okoli mene. Za to se jim izredno zahvaljujem. In za vsa darila, ki niso bila potrebna, pa sem jih dobila.

Življenje je super!

YouTube slika preogleda

Lp.

Novo leto, nove priložnosti, nove zaobljube

03/01/2011 22:27 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | 1 komentar

Leto 2011.
Ker sem optimist in največji romantik, verjamem v novo leto kot nov začetek. Nov začetek nečesa večjega, nečesa novega. Nov začetek mene. Jaz, takšna, kot sem hotela biti sredi decembra, ko sem se nažirala z vsemi možnimi sladkarijami, ko sem mela v šoli ocen čez glavo, ko sem bila noro zaljubljena in ni bilo obojestransko, ko sem bila lena, spala cele dneve in nisem nikam prilezla. Upadla mi je tudi samozavest, upadla mi je želja po življenju. Ampak s prvim januarjem sem naredila nekaj novoletnih zaobljub, a ker vem, da jaz to velikokrat pozabim, sem si jih še napisala. In zdaj upam, da se bom tega držala. In katere so te stvari? No, najbolj pomembno je to, da bom delala najbolj na sebi. Kr še mi manjka nekaj stvari, da bom popolnoma zadovoljna sama s seboj. Ampak najbolj pa me muči tista novoletna zaobljuba…
Nočem ljubezni. Vem, zveni grozno, ker je ljubezen nekaj takooooo zelo čudovitega in lepega in sladkega, ampak resnično nisem mogla več. Ker so me fanti v zadnjem času zavračali kot po tekočem traku, ker sem se prehitro prepustila in mislila, da me bodo zgrabili, če se jim bom vrgla v objem. Optimist, pač. Dali so mi nekaj trenutkov sreče, nekaj trenutkov zaljubljenosti, potem pa adijo. Ne vem zakaj, verjetno pač padam na takšne, ki so zakompleksani in ki ne vedo, kaj bi radi. Ali pa je v meni problem. Ne vem, dovolj mi je iskanja razlogov, zakaj se je zgodilo to tako in tako. In dovolj mi je tiste bolečine, ko te fant, ki se ti je zdel najpopolnejši na svetu in s katerim bi takoj hotela v zvezo, zavrne. Ker ja, boli zaradi zlomljenega srca, ampak boli tudi zaradi ega. In ker se res že moram po takšnem zaporedju zavrnitev vprašat, kaj je narobe z mano? Ampak potem sem se vedno nekako pobrala. Vedno z nekim upanjem naproti, da pa mogoče bo tisti fant kaj boljši, da me bo bolj razumel, predvsem da bom jaz njega bolj razumela. Optimist, spet. In ko sem za božične praznike dobila še eno, najgrenkejšo zavrnitev, ko se je glih bližal 1. januar, sem se odločila, da bo to leto malo drugače. Nisem rekla, da bom zdaj brez fantov. Ampak ne bom se čustveno navezala. Da se, vem da se da. Ker mi je že uspelo. In takrat bo lažje. Če pa me bo kateri hotel kako drugače, bo pa že sam stopil do mene. Ker do zdaj sem se vedno jaz trudila, vedno jaz bila tista, ki je prva napisala sms, naredila prvi korak, vse najprej. In res mi ni več. Ker prizadane, ker boli bolj, kot bi hotela.
Ampak vse to je stvar lanskega leta. Letos se bom potrudila, da bom drugačna. Ker v glavnem vem, da bo to eno noro leto, da bodo skoraj vsi moji prijatelji 18, da bom šla na ogromno in še več norih zabav, da bomo šli skupaj na morje, da bom uresničila druge novoletne zaobljube brez najmanjšega problema… Vmes pa se bodo mogoče pojavili kakšni fantje, na kakšni zabavi, na morju, kjerkoli, ki ne bodo čustveno povezani z mano. Ki bodo le za trenutni užitek. To mi je bilo en čas dovolj, dokler si nisem najbolj na svetu zaželela zveze. Ampak zdaj, ko tako ugotavljam… Resno zvezo bom imela celo življenje. Zdaj je pač čas, da se sprostim, da spoznam vse skrivnosti nasprotnega spola, da se naučim uživati in da si najdem še več najboljših prijateljev. Vem, zveza mi še vedno diši, še vedno si jo po malem želim, ampak tudi to željo bom zatrla. Če ne zatrla, vsaj skrila. Ker, kot sem že v prejšnjem odstavku napisala, začetki potencialnih zvez preveč bolijo. Vsaj tistih, ki se potem ne zgodijo. Zaradi česa pa? To mi bo pa vedno neznano. Žal.

Vam pa želim srečno, noro, polno ljubezni (ali pa tudi ne, odvisno kaj si želite) in z užitki nabito leto 2011!

YouTube slika preogleda

Ker se mi že cel dan poje (:

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.