Samo sanje.

20/12/2010 00:47 | V Ker te obožujem., Preteklost/Prihodnost | 3 komentarjev

Ko bi ti vedel, kako te obožujem…

Stokrat bi šla s prsti skozi tvoje lase, zraven pa se ti na veliko nasmehnila, gledala bi te tako zaljubljeno kot še nobena prej in vtopila bi se v tvojih očeh. Razvajala bi te, jezik bi se mi lomil ob preveliki količini besed obožujem te, poljubljala bi te, kot da si najboljša stvar na svetu in cartala bi se s tabo, dokler naju ne bi prijela želja po čem bolj konkretnem. Tvoja mama bi me oboževala, tvoj oče bi mi dal za vozit svojega audija, bila bi bratrančeva najljubša igračka in tvoja hiša bi mi bila skoraj tako blizu kot moja. Najbolj bi se razumela s tvojimi prijatelji, ki te seveda podpirajo, najhujša sovražnica tvojih bivših punc, bila bi nevedna, ko bi me z navdušenjem učil in najbolj pametna, ko bi se šlo za stvari, ki so ti blizu. Igrala bi igrice s tabo in kričala na like, ki bi te premagali, dala bi ti prostor, ko bi bil žalosten in srečna bi bila s tabo, ko bi bil srečen. Imel bi dovolj svobode, da ne bi mislil, da sem obsedena s tabo, hkrati pa bi bila noro ljubosumna, kadar bi te katera preveč pomenljivo pogledala. Petkovi večeri bi bili večinoma rezervirani za vsak svoje prijatelje, sobote za učenje, kjer bi se potrudila, da bi razumela čim manj, da bi imela izgovor, da te pokličem, nedelje pa za posedanje pri babicah in dedkih. Spodbudno bi kimala, ko bi se hvalil, kako ti je tista manekenka pomežiknila in kako si dosegel novi rekord pri igrici. In bi te seveda navdušeno zabila, ko bi ti povedala, da je moj rekord za nekaj stopenj višji.

Potrudila bi se, da bi bila čim manj gnjavatorska, ker sem človek, ki potrebuje ogromno svobode in te ne bi prosila, da hodiš z mano k frizerju ali da bereš cosmopolitan (čeprav so včasih nekateri članki zelo koristni). Vem, da imaš eno mamo že dovolj, tako da ti ne bi govorila, da si moraš umit zobe, ker močno upam, da to že sam veš (drugače pa ni prihodnosti za naju, žal). Tudi pri nepospravljeni sobi ne bi bila občutljiva, ker tudi jaz nisem preveč vestna. Bila bi takšna, kakršna sem sebi najbolj všeč, ker vem, da bi me ravno zato izbral. Niti pod razno si pa ne bi oblekla česarkoli roza ali plastičnega ali tigrastega, pa če mi ponudiš nevem kakšne vrste masažo. Niti ne bi mogel pričakovati, da bi bila nevem kako punčkasta in se delala neumno pred tvojimi prijatelji – namesto tega bi jih raje povprašala, kakšna se jim zdi tista blont punca tam na levi. Pa saj me ne bi izbral, da bi me spremenil, ker bi že na začetku dala vedeti, da to ni mogoče.
Če bi po seksu zaspal, bi te v trenutku zbudila, toliko, da bi mi lahko konkretno – še enkrat – zaželel lahko noč. Če bi mi povedal, kakšne so tvoje fantazije, bi naredila vse, kar bi lahko, da bi jih uresničila (seveda, če bi bile  v mejah normale). Ker vem, da bi me takrat pogledal kot otrok, ki je pravkar dobil svoje najljubše darilo za božič. Medtem pa bi zavračala kakršnekoli ponudbe, ki vključujejo več oseb, kaj neprijetno bolečega in kaj absolutno bizarnega. Hkrati bi bila pa vedno odprta za nove podvige, in ne le posteljne. Zaupala bi ti, pa če bi mi rekel, da bungee jumping v bistvu sploh ni strašen in da to pač morem sprobat, padala bi nate, ko bi me učil bordat in navdušena bi bila nad skoraj vsem, kamor bi me peljal.

Dala bi ti prostor, ko bi ga potreboval in svobodo, ko bi želel iti kam. Hkrati bi me pa moral spoštovati in biti takšen, kot si. In seveda vsaj nekaj časa zadrževati svojo naravo prasca, ker vemo, da pri vas slej kot prej to izbruhne. In pa seveda, da ne bi bežal od konfliktov in se zate pogovor ne bi končal, ko bi zakričala pusti me na miru!. In ne, seks ni vedno rešitev za prepire.

Bila bi najboljša stvar, kar se ti je kadarkoli zgodila, če bi mi dovolil.

Ampak, če se vrnemo k realnosti, bodo ti pogojniki še nekaj časa ostali pogojniki in moja navdušenost nad tabo zgolj le navdušenost. Svoje sanje pa lahko tipkam, četudi jih ti verjetno nikoli ne boš prebral. In lahko imam upanje, da bi te enkrat lahko osrečila na vsak možen način, ki ga poznam. Spet pogojniki.

YouTube slika preogleda

Lahko noč.

Ni tako napačno :)

16/12/2010 22:46 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Še vedno nimam občutka, da je drugi teden božič. In vse lepo, kar pride z njim. In kmalu novo leto.
Je pa iz depresivnega decembra prešlo vsaj na normalen december, če že ne vesel. Stvari so malce boljše, upanje se počasi vrača in tudi razmerja se bolj kot ne obnavljajo. Snega ni, mrzlo je preveč, dan pa je takoj lepši, ko mine tistih nekaj ur v šoli.
Ampak se mi zdi, da se stvari v mojem življenju končno nekako postavljajo na pravo mesto z nekaj izjemami. Tukaj sem, kjer bi morala biti že dolgo nazaj. Samozavestna, optimistična in svobodna. Čudovito življenje je, ker sem si ga takega naredila. Ker kljub temu, da ni vse tako, kot jaz hočem, še imam vedno upanje. In tisti moj ogromen optimizem. In gledanje OC-ja, Harryja, poslušanje glasbe, se popolnoma vživet v Call of duty in se noro zabavat z najboljšimi ljudmi na svetu. Take malenkosti, ki mi naredijo dan. Dan, ki je lahko nor, smešen, čudovit, depresiven ali naporen. Dan, ki ni odvisen le od ljudi okoli mene (deloma ja, pridem do tega kasneje), ampak tudi od tega, kako ga sama doživim. S katere perspektive gledam, kakšen dan iščem, kakšno iluzijo si ustvarjam. Ker ni veliko stvari, ki jih zagotovo vem, ampak tisith nekaj, ki pa jih je, pa mi tako zelo olajšujejo življenje. Seveda, če pustimo ob strani dejstvo da je življenje včasih nefer in da se ne izide vedno tako, kot bi si želeli.

Vem, da bo sonce vedno vzšlo, četudi se skriva za oblaki in mi naredilo jutro, vem da bo mama vsako jutro tu, da bom jo lahko spravljala ob živce s svojim zamujanjem, vedno bodo tisti prijatelji v šoli, ki mi bodo samo z nasmehom polepšali dan, vedno bo nek fant na šoli, kateremu se ni treba niti nasmehniti, pa sem že nekje v oblakih, vedno bo tu ata, ki me bo pač vedno moral čakat, da končam s poukom in ki mi bo kupil večino, kar si bom zares zaželela in vedno bo tukaj svoboda, sposobnosti mojega značaja in telesa in predvsem, vedno bo moje življenje zakomplicirano. Ker takšno pač mora bit, očitno. Ker ne gre sonca brez dežja, ker ne gre smeha brez joka. Ker je v življenju vse nekako smiselno povezano, le da ne bomo nikoli ugotovili, kako. Ampak, prej se sprijaznimo, da je pač življenje zapleten vozel nerešenih ugank, prej bomo se naučili bit srečni. Oziroma vsaj zadovoljni. Vsaj toliko, da se ne bomo vsak dan zbudili takšni, kakršni niti pod razno nočemo biti. Vsaj toliko, da bomo znali užit življenje do maximuma.
Seveda pa to ne gre vedno. Se pa da, definitivno. Če uspe meni, potem uspe vsakomur.
Ohja. Preživim še tri teste v šoli, potem pa nore počitnice. In življenje bo še lepše.
Nemoreš verjet.

YouTube slika preogleda

Lv.

Veseli december? Niti ne.

01/12/2010 22:17 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Zadnje čase je nekaj v zraku. Nekaj depresivnega, težkega, mrzlega. In ne, to ni sneg, ker sneg imam rada. Prvi december sploh ni podoben prvemu decembru in daje me zimski spanec, pa ni časa. Gužva v šoli bolj spominja na depresivni december kot pa na vesel,  dejanja nekaterih bližnjih me vse prej kot razveselijo, začetek šole je slabši kot sem nameravala, zgubljam ene izmed meni ljubših stvari, poleg tega pa morem še vsak dan gledat eno čudovito bitje, ki ga ne morem imeti. Zato so moji dnevi vse prej kot veseli, čeprav sem se vedno najbolj veselila decembra, božiča, novega leta in potem še svojega rojstnega dneva. Zdaj pa se mi zdi, kot da sem izgubljena nekje vmes in ne znam najti ven. Očitno tisto pravilo res drži, da ko gre ena stvar narobe, gredo vse. In ko se to zgodi, ne moreš drugega kot pa samo tarnat in upat na boljše čase.
In ker sem optimist, v to verjamem. Ker je z razlogom tako, kot je. Da bo potem lepše. Enkrat. Da bom se našla nazaj, da me bo mogoče tisti čudoviti fant le hotel, da bom popravila ocene. Da bo vse tako, kot je bilo ali pa še boljše. Bljah, težko je bit optimist. Ker me vedno vleče nekam nazaj. Nekam nazaj v tiste solze, preveč žalostne komade in spomine. Včasih si res želim, da bi v življenju obstajal gumb za ponovno predvajanje, brisanje ali pa vrtenje naprej. Ker kaj bi dala, da bi še enkrat doživela določene trenutke! Verjetno bi jih hotela tudi spremeniti, ker mogoče bi dobila še potem kako novo priložnost… Ali pa tudi ne. Mogoče pa … Nič. Ni pomembno.
Nekako še zdaj nisem dojela, kako je možno, da te lahko bližnji tako prizadanejo, tako razočarajo. Ampak verjetno bi se morala že prej naučiti dejstva, da ne moreš nobenemu zaupati in da si v tem svetu sam. In naučiti tega, da te ljudje slej ko prej prizadanejo. Vedeti moraš samo, ali je za njih vredno trpeti. No ja, imam sploh izbiro?
Res si želim, da bi lahko v nadaljevanje decembra stopila bolj navdušeno in praznično, vendar se mi vedno bolj dozdeva, da to ne bo mogoče. Ker se bom končno sprostila 22. decembra, ko bo te norišnice v šoli konec. Do takrat pa še je predaleč. Do takrat še bom morala skozi dati toliko, da ne vem, če mi bo uspelo.
… Ne, uspelo mi bo! In ko bo vsega tega konec, ko bom lahko svobodno zadihala in odprla božična darila, takrat bom pogledala na svet z največjim nasmeškom. In takrat bo vse lažje. Ker mora bit. Ker ja, življenje je težko in zakomplicirano, ampak vsi do zdaj so rekli samo, da se splača živeti. In tudi sama to vem, ker sem doživela že take najlepše trenutke, za katere še zdaj ne vem, če so bile le sanje ali je bila resničnost. In tisti trenutki, spomini, čudovita dejanja ljudi in tisti zasneženi fant mi je motivacija za naprej. Hkrati pa se bom potrudila, da ne bom jemala vsega preveč resno, ker življenja itak noben ne preživi. In da bomo imeli na smrtni postelji se česa spominjati.
Ahja, večni optimist. Drugače sploh ne vem, kako bi prišla skozi to decembrsko poplavo vsega. Slab dan imam, ampak to bo minilo.
Sneg pa ne bo! Ker sneg ga dela še lepšega.
Pridejo boljši časi, verjamem v to. Upam samo, da me življenje ne bo razočaralo.

YouTube slika preogleda

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.