Preveč vprašanj, premalo odgovorov

25/11/2010 21:53 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Ne vem kaj se je danes zgodilo. Mogoče splet okoliščin, mogoče to, da sem pogledala na stvari malo drugače, ne vem… Ampak nekaj se je v meni premaknilo. To je sprožilo solze, to pa dolgo ugotavljanje nečesa, kar mi prej ni bilo jasno. Da sem postala to, kar si nikoli nisem želela, čemu sem nasprotovala, kar sem kritizirala. To sem postala, takšna sem in ni vse tako popolno, kot se je zdelo. Fanti bodo vedno prasci in ženske bomo vedno težke za razumet.
Ampak danes obračam novo stran. Drugačna bom. Ne karakteristično, ampak zdaj vem v čem je problem. Vsaj približno. In vem, kaj moram naredit. Čeprav je v življenju to težko. Vem pa, da si zaslužim enega super fajn fanta in da sem sama dovolj fajn, da se noben ne bo igral z mano. Ampak trenutno sem sama. In bom ostala še nekaj časa, ker tako hočem. Ker morem ugotovit, za kaj se pravzaprav gre, kaj hočem, kako so določene stvari narjene in kaj morem naredit, da bodo stvari drugačne.
Ker danes je zares zabolelo. Neka krizna točka, nekaj čisto drugačnega. Kot da bi po suši začelo deževat. Se tolažim z dejstvom, da po dežju posije sonce. In da ni mavrice brez dežja. Da bo nam življenje vedno nerazumljivo, da bodo vedno ljudje, ki jih ne bomo hoteli razumeti. Ker bodo dejanja, ki bodo zabolela in dejanja, ki nas bodo osrečila. Ker je življenje grenko-sladka simfonija. In ker jaz zelo rada nakladam.
Ti pa … Ti mi boš še vedno naredil dan, vsaj še nekaj časa. Četudi ga jaz ne naredim tebi. Četudi me komaj pozdraviš. Še nekaj časa bom te z nasmehom opazovala od daleč, še nekaj časa boš v mojem spominu kot nekaj lepega. Če boš samo spomin ostal, je odvisno od tebe. Jaz trenutno odstopam od moje težke borbe zate. Pa od sekiranja, če si me pogledal na prav način ali ne. Če boš želel, boš že sam stopil do mene. In jaz te bom pridno čakala. In če bo kaj več (tukaj je milijon če-jov, ampak z nečim se morem tolažit), bom najboljša punca, ki boš jo imel. Najbolj super, najbolj potrpežljiva, najbolj fajn in najbolj pridna. Če pa tega ne vidiš, si si pa sam kriv. Jaz lahko le gledam. Pa četudi še tako očitno.
Kje delam narobe, ne vem. Kako je pravilno se odzvati, kaj narediti, da ne bom vedno zajebala in da ne bom vedno jaz prizadeta, tudi ne vem. Milijon vprašanj se mi poraja v glavi, jaz pa ne vem odgovorov. Pa bi jih včasih tako rada vedela. Mogoče bi bilo takrat jasno, zakaj so stvari, takšne kot so. Ker se očitno vse zgodi z razlogom, ker ima vsak zakaj svoj zato in ker mora obstajat nekaj pozitivnega po takšnih dneh. Mora. Drugače ne vem, zakaj živim. Ampak še vedno je bilo boljše in vedno bo. Sicer pa se ne bom niti kaj preveč sekirala, ker itak še noben ni preživel življenja.
Tebe mam pa še vedno rada.

YouTube slika preogleda

Don’t you wanna take her home?

11/11/2010 22:35 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

Ko si samski, vse, kar vidiš so srečni parčki. Ne rečem, da nisem srečna zdaj, ko sem samska, ampak včasih pa pridem do tiste točke, ko se ustavim za trenutek in si zaželim nekoga ob sebi. Nekoga, ki bi vedel vse o meni, pa bi me še vedno ljubil, nekoga, ki bi me čakal pred šolo ali med odmori ali kjerkoli, ki bi ga lahko kadarkoli poljubila in ki bi ga lahko vprašala “kakšen je bil pa tvoj dan?”. Nekoga, s katerim bi si pisala nenormalne smse in bi si bila tako blizu, da med nama ne bi bilo sramu. Včasih pa pogrešam to ljubezen, romantiko, prve trenutke, prve zmenke, prve poljube. Ne zahtevam veliko, znam se prilagajati in imam dovolj samozavesti, da si najdem nekoga, ki bi znal z mano ravnati tako, kot si zaslužim (prej tega nisem znala). Pa vendar ni tako lahko, kot se zdi. Res je, brez problema je najti fanta za eno ali več noči, za kaj bolj resnega, pa se mi zdi da težje. Ampak, da bi tudi mene vsaj približno razumeli, morate vedeti (kdorkoli že to bere), da tudi jaz ne iščem več romantike, zvez in fanta, ki bi mi rekel da me ima rad. V bistvu tega od fanta nisem slišala že kar nekaj časa.
Jaz sem s fanti toliko, da me ne morejo spoznati, da ne dobijo niti najmanjšega vtisa o mojem karakterju. Če pa že, pa se potem hitro konča. In ne z moje strani. Poskušam ostati neprizadeta tako, da se ne približam, ne prepustim. Uživam samo fizično, psihično zadovoljstvo pa dajem na stran. Do zdaj mi je to ustrezalo. A ker sem ženska, ker sem zelo čustvena in rada čustva tudi izražam, mi to počasi več ni dovolj. In zdaj tukaj prihaja tisti del, kjer bi jaz rada zvezo. Zvezo s človekom, ki je … Bil za tisto preteklo jaz – torej tisto brez romantike in približevanja -, zdaj pa se mi zdi, da bi bil primeren tudi za mojo, sedanjo/prihodnjo jaz. Ampak, kot sem že prej omenila, fanta je težje dobiti, kot sem mislila. Ker se bojijo, ker so sramežljivi, ker ne vedo, kaj bi (čeprav so starejši od mene), ali pa ker me preprosto nočejo (več). Jaz pa ne izgubim upanja, dokler zagotovo ne vem, čeprav me tisti dokončni ne podre do tal in malce zniža moj ego. Tvegam veliko, ko jim dam na izbiro med ne in ja, pa vendar drugače ne znam več. Ali pa oni ne znajo.
Ampak, če se vrnemo k tistemu določenemu človeku, ki je oh in sploh popoln, pa ne samo na videz, ampak tudi karakteristično in s katerim sem se že imela lepo. Ne znam več priti do zveze, do tistih prvih korakov, ki so mi včasih bili tako poznani in čudoviti. Do zdaj sem gledala na fante kot le številko, oziroma, manj “kruto”, kot nek osebek s katerim nimam prihodnosti, le trenutno uživanje. Do tega sem znala prilesti – zabava, nekaj ličila in pomenljivi pogledi. In nekaj tekočine za pogum. Nič kaj posebnega. Zdaj, ko pa pridem do česa bolj resnega, ko moram dejansko veliko govoriti in biti bolj … Hja, mirna, pa zmrznem. Kaj rečem, kaj naredim, naj prva pišem ali naj počakam da on? Naj čakam na nanj kot neumno dekle ali naj ga direktno vprašam, in s tem tvegam, da se bo ustrašil? Kaj, kaj, kaj? Kje začnem, kje končam? Pa saj sem že bila v teh vodah, a vseeno ne tako pogosto. No, hja, mogoče pa ga niti ne zanimam, pa mi je pisal nekajkrat le zato, ker ni hotel izpasti popoln prasec, kar osebno mislim, da ni. Ker sva bila oba na zabavi z istim namenom, niti ne kuham nobenih zamer ali kaj podobnega. Seveda sem pa jaz večni optimist in mislim raje nasprotno, tako bom tudi razmišljala, dokler ne bom dobila direktnega odgovora “nočem te”. Ko smo že pri tem, zakaj je to tako težko fantom reči? Pač nočeš, miljon drugih še je, ne bomo se zdaj sekirale, ker pač nismo tisto, kar iščeš. S temi besedami me bo mogoče prizadel, a še vedno sem se vedno znala pobrati in tudi zdaj se bom. Premlada sem, da bi se ubadala z ljudmi, ki me nočejo v svojem življenju. Grem naprej.
Ampak, da ne bom zašla s poti, to ni bil point vsega tega. Kar sem v bistvu želela povedati je, da ne znam govoriti. A se bom potrudila naučiti, dokler ne bom spet slišala tiste zavrnitve. Mogoče pa tudi ne. Pustimo se presenetiti. Vem le, da si tegale zdajle močno želim. Še vsaj enkrat.

YouTube slika preogleda

Lahko noč.

Hvala ti. Za vse.

02/11/2010 22:51 | V Ker te obožujem., Preteklost/Prihodnost | 2 komentarjev

Pa kak zaboga te naj kdaj pozabim? Kak? Če si bil pa najlepša stvar, kar se mi je kadarkoli zgodila. Dal si mi tako srečo, kot še noben prej in kot še noben pozneje in naredil si me tako zelo… Posebno. Bila sem v oblakih. Nekje na drugem svetu. Ni pomembno, če sploh nisva bila zares skupaj ali če nisva prišla do tretje stopnje. Tako, kot sem se počutila povezano s tabo, kot se še počutim zdaj, se nisem z nobenim človekom na svetu. Pa komu lažem? Ko te vidim, ko me vidiš, naju oba strese elektrika, pa če to želiva, ali ne. Imava tisto nekaj, kar bo trajalo večno, pa četudi se nikoli več moje ustnice ne bodo dotaknile tvojih. Tisto neko povezanost, da si ne moreva sploh točno pogledati v oči, mene izda moj tresoči glas, tebe pa tvoji nemirni pogledi.

Ne moreš mi lagati, da si me pozabil. Ker vem, da me nisi. Ker to, kar sva imela… Tako, kot sem te uspela spoznati, tako kot si se mi odprl in mi pokazal svojo drugo stran … To bom imela v spominu za vedno. Čeprav ima najina zgodba žalosten konec in sem prejokala zate več kot sem mislila, te držim v čudovitem spominu. Ko se spomnim nate, se mi čez cel obraz razleze nasmešek in delaš me srečno, še zdaj, čeprav nisi več v mojem življenju, čeprav si komajda rečeva zdravo. In ko te vidim, je kot da bi te videla prvič. Pospešen srčni utrip, mehke noge in nemirnost v mojih očeh. Ker ko me pogledaš, mi še vedno obrneš svet. Lagala sem si že, da sem te popolnoma prebolela, da sem šla naprej in da mi ne pomeniš več nič. A to seveda ni res. Vedno boš ti tisti poseben fant, ki mi je naredil dan. Pa čeprav se mogoče redkokdaj srečava. To, da sem to doživela, da sem te uspela spoznati kot te verjetno še nobena prej ni … To mi pomeni ogromno.

Mogoče pretiravam, mogoče ni temu tako. Ampak ko se vračam spet nazaj k najinim pogovorom, tisti dolgi celodnevni pogovori o vsem živem, brez sramu, tisti majhni delčki zaljubljenosti, ki sva jih videla le midva in tisti nepričakovani nasmeški. Ko si me prijel okoli pasu in mi preprečil, da bi naredila neumnost; ko si me stisnil k sebi, ker me je zeblo; ko si rekel, da si zaslužim boljše slovo in se mi približal, ko si stopil do mene brez besed in me poljubil… Tega ne bom pozabila. Pomeniš mi več, kot si misliš. Vedno boš v mojem srcu kot nekaj posebnega, četudi se najine oči dolgo ne bodo srečale. Tudi ko sva družbi, bodo moje oči vedno našle tvoje. Moj nasmeh tvojega. Obdržala te bom tukaj, pri meni, v upanju, da boš še enkrat moj. Ker tako močnih čustev, kot jih imam, pa ne samo ljubezen, to toplino in srečo, ki sem jo doživljala … To se mi redkokdaj zgodi. In to cenim. Neznansko srečna sem, da se mi je to zgodilo. Da si prišel v moje življenje, čeprav si ga prehitro zapustil.
Mogoče pa še enkrat. Zagotovo še enkrat. Ker verjamem v to. In dokler verjamem, sem neuničljiva. Tako dolgo bom preživela tvoje nasmeške in poglede, tako dolgo bom zdržala brez tebe.
Obdrži sanje, ker mogoče jim še kdaj slediva.
Rada te imam. (:

YouTube slika preogleda

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.