Preveč, a še vedno premalo

28/10/2010 21:14 | V Ker te obožujem., Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Moje misli so prepolne. Prepolne dveh človekov, ki sta mi obrnila svet na glavo in ga tako pustila. Tako zelo, da se ne znajdem več, da ne razumem, kako je možno biti zaljubljen v dva človeka in kako je možno imeti rada oba hkrati. In najhujše? Ne znam se odločit. Ker sta oba tako svojevrstna, tako čudovita in tako … posebna, ampak na lep način, da res ne vem, kateri je tisti, s katerim hočem kaj mogoče bolj resnega.
Želela sem enega fanta, dobila sem dva. Zdaj bi bilo verjetno lažje brez nobenega. Ali pa tudi ne. Ker zaradi njiju … Postajam jaz drugačna, spreminjam se. Trudim se gledati na stvari z drugega zornega kota, na življenje malce drugače. Vpliva pa tudi na ljudi zraven mene, ki verjetno vedo na pamet že mojo celotno ljubezensko zgodbo.
Kako se naj odločim, kje naj začnem? Ali naj raje le počakam? Jaz nikoli nisem bila in upam, da kdaj bom človek za odločitve. Še pri najpreprostejših stvareh se ne znam odločiti, kaj šele pri takšni, ki bo vplivala na mojo prihodnost za nekaj časa. Verjetno. Mogoče pa samo sanjam, mogoče pa v bistvu noben od njiju ne gleda na to stvar tako kot jaz. Mogoče pa sploh ne razmišljata o meni. Ker sta pač … Fanta.
Ampak ker sem jaz optimist in bom optimist ostala, upam, da sem vsaj za trenutek že bila v njunih mislih. Samo trenutek bi bil dovolj, ker tako vem, da lahko upam. Da bo eden izmed njiju enkrat moj. Ampak kateri?
Preveč očitno ni vedno vredu. Najraje bi mela kar oba. Mislim, da si tako in tako sama kompliciram življenje. Da obstaja nek preprost razlog, da se ne znam odločiti oziroma da se ne morem. Mogoče noben ni pravi. Ne vem.
Mislim pa, da odgovor vem, ampak si ga nočem priznati, ker vem, da ni pravilen. Da zbiram med soncem in nevihto in zberem nevihto. Ker mam raje težje odločitve, kot lažje. Iščem napake v popolnosti in zato ne vem, če je tisti, ki ga imam nekje v podzavesti, pravi zame. No, pravi že … Ampak, mi ustreza?
Saj pravim, prepolne misli imam, pa jih ne znam postaviti v pravilen vrstni red, da bo vsaj meni razumljivo. Očitno moram dati času čas in videti, kaj se bo zgodilo. Upam, da kaj lepega. Potrpežljiva znam bit, dokler vem, da me čaka eden od njiju. Kateri, še ne vem. Upam, da bom ugotovila. Bom ja.

YouTube slika preogleda

Ponosna nase!

03/10/2010 23:21 | V Življenje nasploh | 2 komentarjev

Obožujem svoje telo. Pa ne zaradi oblike ali zaradi teže, ampak ker toliko zmore. Ker me lahko boli vsaka mišica na telesu po tem, ko sem pretekla 10km in naredila 50 nadstropij, pa ga namučim še bolj. Spravim ga do maksimuma in še naprej, tako, da me neha bolet. Ampak meni je všeč ta bolečina, ki jo dobim zaradi športa. Pokaže, da nekaj zmorem, da imam moč, da moje telo ni nekoristno in se lahko spravim do nekih določenih točk. Rada imam to bolečino, pa naj to zveni še tako noro. Rada se spravim do maksimuma in še dlje, rada delam pa čeprav me vse boli. Uau. Če bi le imela neomejeno kondicijo, bi še zdaj tekala, še zdaj telovadila. Naredila bi vse s svojim telesom, kar zmore in še več. Ne znam povedat, odkod mi to veselje, ta moč, ta vztrajnost. Očitno sem vseeno bolj močna in bolj športnica, kot sem pričakovala. Očitno pa to posedanje za računalnikom in knjigami ni zame. Mogoče pa res spadam nekam drugam.

Po drugi strani pa se je danes zgodila še ena sprememba. Naredila sem ogromen korak naprej stran od tebe. Da te bom pozabila. O ja, bom te. V kratkem. In enkrat ko te bom, ti še bo prekleto žal. Štel si zvezde, medtem ko sem jaz bila tvoja luna. Guess what? Luna je ugasnila in zdaj si v skorajšnji temi, edino kar ti osvetljuje pot so zvezde, pa še te niso tvoje. In mene si naredil tako zelo bolj močno. Nikoli me nisi popolnoma uničil, nikoli me nisi spravil na tla. Mogoče sem klečala, mogoče sem se dotikala tal z rokami, ampak nikoli nisem bila na tleh, ker tja ne spadam. Zdaj sem se pa pobrala in ugotovila, da me v bistvu nikoli nisi mel tako zelo rad, kot si govoril. In to mi je pomagalo, da sem se pobrala. Prav vseeno mi je, kakšen izgovor si boš našel, da me nisi hotel več. Jaz vem, da bi z mano lahko bil tako srečen, kot ne boš več z nobeno.
Prijatelja pa bova, to pa verjamem. Ker mi je vedno bil všeč tvoj karakter in ker sva se nekako kliknila. Ampak samo prijatelja. Nikoli nič več. Več.
V bistvu to zdaj pišem bolj sebi kot pa komurkoli drugemu, sebi, da bi se prepričala in da bi lahko pokazala svetu, da sem dovolj močna, da grem naprej.
Ti pa.. Si izgubil najboljše, kar si imel. Pa tudi če se tega nikoli ne boš zavedal. Pomembno je, da jaz to vem.

YouTube slika preogleda

Lahko noč. (:

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.