Čudovite napake

27/09/2010 20:45 | V Življenje nasploh | Brez komentarjev

Šola je me je popolnoma potegnila vase in po tem, ko se mi je po prvem tednu v trenutku zrušil bioritem, si ga zdaj počasi obnavljam.
Ampak zdaj sem našla nekaj časa, nekaj navdiha, da zapišem vse, kar se mi zadnjih nekaj dni ali več dogaja.
Pozabila sem ljubezen, pozabila sem čustva, pozabila sem romantiko. Postajam kot tisti fanti, pred katerimi mame svoje hčerke svarijo, postajam neodvisna, hiperaktivna, še bolj samozavestna in predvsem nepotešena določenih stvari; pa vendar, po drugi strani, sem še vedno tista prijazna punčka, ki ne zna reči ne. In ne, tukaj ne namigujem na nič perverznega. V svoje življenje sem privabila ljudi, ki ne dajo nič na čustva in romantiko, samo gola strast in zadovoljevanje lastnih potreb, iščem, a nočem pa tiste ljudi, ki mi imajo ponuditi, ki so mi že ponudili romantiko, čustva, ljubljenost. Nor svet je. In neverjetno noro sem zadovoljna s svojim življenjem, saj je razen nekaj izjem točno takšno, kot sem si ga želela. Zato bi se lahko tukaj ustavila, ampak ne … Jaz sem preveč vztrajna, s preveč upanja in z definitivno dobrimi živci, da še vedno vztrajam pri tistem, ki je bil omenjen v prejšnjih nekaj objavah. No, v bistvu ne vztrajam, ampak potrpežljivo čakam. Seveda ne čakam tako, da sem osredotočena le nanj; imam še veliko t.i. rezerv, ki pa vseeno niso to, kar je on. Pa vendar se mi zdi, da bom počasi prišla do neke točke, kjer bom spoznala, da pač ni pravi zame in bom začela vztrajati pri drugem.
Zakomplicirano do konca, a nekako tako vse skupaj poteka. Če bi lahko izdala imena, bi bilo vse veliko bolj razumljivo. Jaz pač ne morem brez nekoga, ki bi mi bil všeč, pa četudi je to nek fant, ki sem ga spoznala dva dni nazaj, ali pa nekdo, ki ga poznam že zelo dolgo. Vedno mora biti nekdo, o katerem lahko govorim, razmišljam in kateri mi lahko le s tem, ko ga vidim, polepša dan.
V bistvu je vse skupaj popolna zmešnjava čustev in seksa, pa vztrajnosti in upanja. Čeprav uživam v samskem življenju, mi bi včasih malo zapasala neka zveza. A vendar, vsakič, ko pomislim na zvezo, se spomnim tud na najboljšo stvar, ki jo imam kot samska, in si v trenutku premislim. Po drugi strani pa vem, da če bi me on začaral – kar bi me v trenutku – ne bi niti za sekundo razmišljala, takoj bi spustila najboljšo stvar  in se mu prepustila. Dokler pa čakam na zvezo slash nanj, pa uživam v tej najboljši stvari in hodim po svetu z nasmehom na obrazu, tako kot vedno. Pa naj še kdo kdaj reče, da najstniška leta niso čudovita!

Lv.

05/09/2010 23:35 | V Življenje nasploh | Brez komentarjev

Kako zelo jaz obožujem svoje življenje! (:

YouTube slika preogleda

Poletje 2010, hvala :)

01/09/2010 21:47 | V Moja filozofija | Brez komentarjev

1. september.
Danes sem že tretjič stopila pred Prvo, pogledala znane obraze in se malo smejala neznanim, popisanimi z barvami. Predzadnjič sem šla prvič v šolo in poslušala razrednika, kako razlaga. To leto bo hitro minilo. Bo, ja.

Poletje pa… To poletje me je spremenilo, kot še nobeno do zdaj. Ogromno sem zrastla, se spremenila, pridobila na samozavesti, pridobila na izkušnjah, se ogromno naučila in našla neke čisto popolnoma druge užitke. Naučila sem se, da leta pri ljubezni niso pomembna in da obstajajo ljudje, ki lahko ločijo seks in ljubezen. Naučila sem se, da moramo delati napake in da ni sonca brez dežja. Naučila sem se preveč. To poletje je bilo kot neka nova era.
Nov začetek.
Prva sprememba, ki se je pojavila, je bila to, da sem vkorakala v poletje samska po letu in sedem mesecev. Sprva sem se bala, nisem znala biti sama, vsaj čez poletje ne. Res me je bilo strah. Potem pa … Sem se nekako zbližala s prijatelji, z ljudmi, s katerimi nikoli ne bi pričakovala in zatreskala sem se. Prehitro. Vsak dan sem bila nekje, nekaj časa sem se cele dneve pogovarjala z eno in isto osebo in mi ni bilo dolgčas. Potem je prišlo morje, morje ki je spremenilo vse.
Ampak jaz se nisem pustila. Hodila sem ven več kot kadarkoli prej, velikokrat tudi nisem bila v treznem stanju in uživala sem, bila sem vsepovsod z vsemi. Vsak dan smo se družili, zdaj z enimi, zdaj z drugimi, menjavala sem družbe na teden. Fanti so bili moji prijatelji, nekateri celo nekaj več, ampak sem si prisegla, da ne bo nič resnega. Nisem hotela nič resnega.
Prišli so fantje, ki so me le hoteli, ampak me niso dobili. Pa ne zato, ker bi bila nesramna, ampak ker pač nisem hotela.
Ukvarjala sem se tudi več sama s sabo, s športom, hodila sem vsak dan pridno v fitnes in bolj pazila na prehrano.
Ta dva meseca.. Sta me popolnoma spremenila. Danes sem v šolo prišla drugačna, sveža, samozavestna. Jaz, takšna kot bi morala vedno biti.
In zdaj grem takšna naprej. Novim ljudem nasproti, novim fantom in novim izkušnjam. In mogoče tudi enkrat stari ljubezni, če si bo le premislil. Upanje še vedno imam.
Šola pa bo že, poskušala se bom čim manj obremenjevati. Saj bo.

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.