Ljubezenski odvisnik

30/08/2010 23:08 | V Moja filozofija, Življenje nasploh | 5 komentarjev

Vedno sem sanjala, da bom imela fanta, ki bo večni romantik, ki me bo obsipaval s komplimenti in iskrenostjo in ki bo točno tam, kjer ga bom potrebovala. Zraven mene. Hotela sem nekoga, ki me bo objel v težkih trenutkih, me poljubil, ker mu ne bo vseeno in se mi nasmehnil, ker bo vedel, da ga imam rada. Pretirana sentimentalnost, ampak to sem hotela.
Ne vem, kdaj se je vse skupaj sprevrglo v popolnoma nasprotno stran. Nič romantike, da o zvezi niti govorimo ne. Sem le številka.
Kdaj so se moje sanje tako spremenile? Takrat, ko me je še enkrat razočaral človek, v katerega sem položila vse upe, vse sanje in vso ljubezen. Dal mi je vse in mi vse v trenutku vzel. Takrat sem nehala verjet v ljubezen. Takrat sem se odločila, da ne bom jaz tista, ki bodo jo strli in jo vlačili po tleh. Da mi bo vseeno. Da ne bom več občutila čustev do človeka, ki me bo poljubil, kateremu se bom predala.
In takrat sem se zapletla v ogromno mrežo laži, osvajanj, napačnih odločitev in nekaj trenutkov sreče. Pričakovala nisem nič, dajala sem tisto, česar sem bila sposobna. Držala sem distanco. Še vedno jo. Nehala sem zaupati ljudem, ki so mi govorili, da me hočejo.
Še vedno sem tukaj, ni še mi uspelo ubežati vsemu temu. Ampak kaj je najhuje? Da sem začela čutiti. Začela sem to, kar sem si prisegla, da ne bom. Ker sem vedela, da je ljudem, s katerimi sem se zapletla, s katerimi sem se pogovarjala, vseeno. V meni je spet zanetil ogenj, ki ne bi smel. Nikoli nisem hotela občutiti tega do človeka, ki ne čuti ničesar. Kateremu je skoraj vseeno. Za katerega sem še le številka. Počutim se neumno, ko noro čakam, da pokliče, piše, karkoli, ko globoko v sebi vem, da ne bo. Saj mu ni treba. V njegovih očeh nisem posebna, tako kot sem bla v nekaterih. Tako kot sama mislim da sem. Na začetku mi je bilo za to vseeno, pomembno mi je bilo le, da sem ga dobila. Prisegla sem si, da ne bom občutila nobenih čustev. Očitno sem se preslabo poznala.
Zdaj vem.
Potem sem poskusila še druge stvari. Pripravljena sem bila spet zaupati, ko sem videla poglede njega, tistega, ki me je tako močno razočaral. Ko je kazalo vse na to, da bom dobila še eno priložnost, da bom spet okusila tisto srečo, ki mi jo je na tak lahek način dal. In po tem, ko me je po preveč očitnih pogledih še enkrat zavrnil, še enkrat strl, sem mislila, da mi bo bolj vseeno. Mislila sem, da imam še vedno neko rezervo, nekega drugega, ki mi bo vsaj delno pomagal, tistega, ki čeprav mu je vseeno, je še vedno nekje tam zunaj.
Nora sem. Patetična. Zdaj bi se že lahko bolje poznala, zdaj bi lahko že bolje poznala njega.
Na koncu sem ostala brez vsega. Že nevem kolikokrat.
Prevelik svet je. Pretežke solze so. Preveč lahko se je pretvarjati. In nemogoče je pozabiti.
Ampak očitno lahko gre samo še na boljše.
Upam.

Lv.

Moja realnost

13/08/2010 23:38 | V Moja filozofija | 1 komentar

Ko opazujem ljudi, vidim, koliko različnih duš je. Vsaka duša ima tisto nekaj, kar jo dela posebno. Vsak posameznik ma svoj karakter, svoj način življenja, svoje prioritete in svojo srečo.
Vsak posameznik ima nek svoj svet, v katerem živi. Svoj neprebojen mehurček, ki lagodno plava nad ostalimi. Vsak ima svojo neprebojno steno, ki mu preprečuje, da bi ga ljudje prelomili, ali da bi mehurček počil.
Včasih spustimo druge ljudi v svoj mehurček. Jim pokažemo naš svet, kako ga mi vidimo in kako ga živimo. Popolnoma jim zaupamo, da ne bodo prebili mehurčka in odšli stran.
Velikokrat se zmotimo. Ker ljudje vedno odidejo, eni prej, drugi kasneje. Ampak vedno mehurček poči. Znova in znova. Pomembno je le, kako se mi utrudimo, ko poskusimo narediti nov mehurček.

Vsaka oseba ima svojo realnost. Vsak živi po svoje. Jaz živim tako, da poskušam čim bolj užiti lepote dneva. Do zdaj sem se že naučila, da se ne da skoraj nobenemu zaupati in da te vsi ljudje prizadanejo, pa naj te imajo še tako radi. Naučila sem se, da mi besede ljudi, ki mi ne pomenijo veliko, ne pridejo do živega in da spustim v svoj mehurček le ljudi, za katere vem, da se splača potem narediti nov mehurček.
Vem, zlajnano, pocukrano, etc.
Ampak menim, da je pomembno, da imamo neke ljudi v svojem mehurčku. Ampak le tiste, ki razumejo našo realnost in je ne izpodbijajo, je ne zaničujejo. Ja, saj vem. Utopija. Nisem še spoznala človeka, ki bi me razumel v celoti in nikoli ne bom. Zato me lahko vsakdo razočara, uniči, spravi na tla.
Ampak še nekaj sem se naučila. Da se ne pustim nobenemu uničiti do potankosti, ker si tega noben ne zasluži. Ker sem dovolj močna, da se lahko potem poberem s skoranjšnjega padca in grem naprej.
Če bi to pisala 2 leti nazaj, si tega nikoli ne bi upala reči. Takrat so me ljudje uničevali. Znova in znova. Padla sem na tla in se nisem upala pobrati. Dovolila sem, da so ljudje vstopali v moj mehurček, slepo sem zaupala in bila prepričana, da me ne morejo razočarati.
Zdaj vem, da ljudje nismo popolni. Še zdaleč ne. In vem, da mi ne pridejo do živega. Če pa že, poskrbim, da se vrnem nazaj bolj močna.
To bi lahko bil moj zakon preživetja. V moji realnosti, v mojem svetu.
Čeprav se še vedno nisem v celoti naučila, katerim ljudem zaupati in katerim ne. In dvomim, da se kdaj bom. Vem tudi, da se meni ne da v celoti zaupati. Niti ne pričakujem, da mi.
Vsak je sam na tem svetu. V svojem mehurčku. Koga pa spustimo vanj, je pa naša odločitev. Jaz sem spustila določene osebe le zato, ker vem, da mi bodo naredili življenje miljonkrat lepše. Ker mi ga delajo lepšega. Kaj bo pa potem, ko bodo odšli, pa ne vem. In niti ne razmišljam o tem.
Vem pa, da jutri ne bom razočarana.

YouTube slika preogleda

You are really too good to be true. But you are anyway. (:

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.