On ali pa nič

29/07/2010 19:48 | V Ker te obožujem., Moja filozofija | 6 komentarjev

Kako naj vem, da je to, kar počnem, pravilno? Da sem naredila pravilne odločitve, da sem ubrala pravilno pot?
Ko sem zapustila svoje varno zavetje in svojo podporo, sem mislila, da delam prav. Trenutno se počutim, kot da to ni bila pravilna odločitev. Zapustila sem tebe, ki si mi dal toliko in mi toliko tudi vzel. Na koncu nisem bila srečna. Pa vendar si bil tam. Ko sem jokala, si me podpiral, si bil tam zame, poslušal si me, obljublal si mi, da me ne boš zapustil… Jaz sem pa jokala. Tako pogosto. Tako intenzivno. Nikoli pa si nisem znala priti na jasno, zakaj pravzaprav jočem.
Ko sem ugotovila, da jočem zaradi tebe, sem se naučila biti dovolj močna, da sem te zapustila. Da sem postala sama. Popolnoma sama. Ni bilo več tistega zavetja, ni bilo več podpore, ni bilo nikogar, ki bi poslušal moje hlipanje po telefonu. Vsaj ne nekoga, ki bi me ljubil na način, kot si me ti.
To je bila najtežja stvar, kar sem jo kadarkoli naredila v svojem življenju, zdaj pa več niti ne vem, če je bila pravilna. Pa saj na trenutke sem bila srečna, ko me nisi razočaral, ko me nisi uničil. Mogoče bi se mogla s tem naučiti živeti, mogoče bo pač vedno tako. Imela sem te. Ko sem bila uničena, žalostna, depresivna, si bil tam. Čeprav sem bila ponavadi vse to zaradi tebe. Ampak bilo je tako … Varno. Vedela sem, da karkoli se bo zgodilo, karkoli bom naredila, vedno boš me sprejel takšno kot sem. Tvojih besed, najinih konfliktov in svojega joka sem se že navadila. Imel si me rad, čeprav ne na tak način, kot na začetku.
Najina zveza je bila kot življenje. Sladko, grenko, žalostno in veselo. Čeprav je žalostno in grenko prevladovalo.
… Še vedno pa ne vem, če sem naredila prav. Ko sem se pobrala in te pustila na tleh, sem mislila, da delam prav. Počutila sem se svobodno. Brez omejitev, brez tebe, ki bi mi govoril, kako morem odreagirati, da boš razumel, s katerim bi se tako pogosto prepirala, pa vendar imela rada in brez tebe, ki me je nadzoroval in mi govoril, kakšno življenje je pravilno.
Zato sem naredila napake. Veliko napak. Moški, s katerimi sem se družila in bila le prijateljica, so naenkrat postali nekaj več. Ne, to ni bila ljubezen. To je bila moja obsesija z ljubeznijo, moja odvisnost od moških, ki še vedno traja.

Noben ni imel tistega, kar si imel ti. Lahko so mi bili všeč, lahko da sem katerega imela, pa vendar sem pri vseh iskala tebe, odvisnost od tebe. Našla sem tisto podporo, ki si mi jo dajal in za nekaj trenutkov sem našla tisto varno zavetje. Za nekaj sekund, ki so minile in spet sem bila sama.
Dokler ni prišel on. Vedno me je jemal drugače kot vsi drugi moški, pa čeprav je še fant. Pokazal mi je neko drugo stran prijateljstva, drugo stran bližine. Dal mi je tisto sproščenost, umirjenost in srečo, ki sem jo potrebovala, odkar sem odšla od tebe. Zares sem se navezala nanj in njegovi komplimenti, njegove besede sem posrkala kot nora. Naenkrat sem se spet počutila čudovito, imela sem tisto zavetje, ki sem ga potrebovala in bil je drugačen. Skoraj se je lahko primerjal s tabo, čeprav sta si popolnoma različna. Ni bilo drame, konfliktov, nobenih obsojanj, ki sem jih tako poznala pri tebi … Sprejel me je takšno kot sem, točno takšno kot sem in oboževal me je takšno kot sem. Našel je v meni vse najboljše stvari, ki jih sploh nisem poznala in tisto, kar je pri nama že davno nazaj izginilo. Samozavestna sem bila že dolgo, tudi ko sem odšla od tebe, in on me je imel takšno rad. Pokazal mi je čisto nov svet, kakršnega nisem poznala. Svet idej, svet upanja, optimizma in nisem bila le odvisna od njega, čeprav nisem čutila ljubezni. Ne takšne, kot sem jo pri tebi.
Ampak fanti ste prasci, ki se vedno vrnete nazaj v svoj svinjak in pustite nered za sabo, kot da ni vaš. Zato sem ostala brez njega.
Hkrati pa tudi brez tebe, vsaj tiste odvisnosti od tebe.
In zdaj sem spet sama. Sama s svojimi solzami in z ljubeznijo, ki je neomejena. Tvojo ljubezen v preteklosti in njegovo ljubezen v prihodnosti. Oba pa sta v mojih mislih in tekmujeta za prevlado. Ampak, kaj lahko sploh jaz? Jaz sem samo punca, ki bi se morala že enkrat za vraga naučiti živeti sama, se odvaditi od odvisnosti do ljubezni.

Zato čakam. Čakam na tistega, ki je v tej objavi v poševnem tisku ali pa na nobenega. Vem, kaj jaz želim. Vprašanje je le, če bom to dobila.

YouTube slika preogleda

Lv.

Ko te ni.

21/07/2010 16:29 | V Življenje nasploh | Brez komentarjev

Želim si, da bi lahko prebral moje misli. Da bi lahko stopil v mojo glavo in me prebral kot odprto knjigo. Ker potem bi vedel, kaj zares čutim.
Ni mi vseeno, kaj je bilo med nama. Ni mi vseeno, da se je tako končalo. In ne, ne morem razumeti, kako si lahko tako hitro … Pozabil. Name. Ker si govoril drugače. Ker si govoril marsikaj. In jaz sem posrkala te tvoje besede, obljube, posrkala sem tvojo t.i. ljubezen vase in ti začela brezpogojno zaupati.
Zdaj vem, da sem bila preveč naivna.  Prehitro se navežem na človeka. Prehitro podležem besedam, s katerimi moški tako znajo upravljati. Ker, čeprav si obljubil, da me ne boš nikoli spravil v jok … Kako sem lahko to verjela? Verjela sem ti na vsako besedo.
In po takšnih izkušnjah, kot sem jih imela, bi pričakovala, da sem se že naučila. Yeah right. Še vedno delam enake napake, prehitro se navežem in verjamem v ljudi. Še zdaj verjamem vate. Da boš mogoče si premislil, čeprav po vseh besedah, ki si jih izrekel, si me verjetno ne zaslužiš več.
A še vedno upam. Ker ne morem verjeti, da lahko človeka kar tako … Mine. V rekordno kratkem času. Ker tega ne poznam. Ker mene še dolgo ne bo … Minilo. Ne po tolikih besedah, pogovorih, dejanjih. Ne po takšni sreči. Ker sem bila v devetih oblakih, nekje nad vsemi, letela sem s tabo in se nisem bala, ker sem vedela, da me držiš.
In potem si kar naenkrat spustil. Prehitro. Sam si se rešil, jaz pa sem padala in padala in padala …
… Dokler nisem pristala na trdnih tleh, kjer sem zdaj. Sama stojim in opazujem v koščke srca v mojih rokah, ki si mi ga vrgel po tem, ko si me spustil. Padlo je na tla, se razbilo na miljon koščkov in zdaj ga pobiram, delček za delčkom ter ga sestavljam. Patetično, kajne?
Ampak nisi bil fer. Res ne. Dala sem ti svoje srce, zaupala sem ti ga in ti si ga podržal v rokah, ga negoval, potem pa ga iznenada samo vrgel po tleh. Ja, saj ni pomembno. Saj ni tvoje. Nikoli ni bilo.
Očitno sem pričakovala preveč. Očitno bodo nekateri moški vedno fantki, ki jim je pomembno, da imajo fuzbal, nekaj avtkov in občasen sex. Ali pa še tega ne. Nekatere ženske pa se bomo po vaših izmišljotinah vedno pobirale. Pobrale se bomo in potem bomo še bolj močne, kot smo bile prej.
In počakaj, da se poberem. Potem ti bo žal, da si me takrat v zraku spustil in mi strl srce. Nazaj prihajam še bolj močna, kot sem bila prej. Bolj samozavestna in manj na trdnih tleh – visoke petke naredijo svoje.
In takrat bom stopila do tebe, da ti pokažem, kaj si zgubil, se ti zahvalila, ker si me naredil bolj močno in odšla.
Upam samo, da me takrat ne boš še enkrat začaral …

YouTube slika preogleda

Enrique je trenutno zame najbolj seksualen človek na planetu.

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.