Srečna. :)

29/06/2010 14:02 | V Življenje nasploh | Brez komentarjev

Srečna sem.
Oh ja, že dolgo nisem bla tako zelo.
Res srečna.
<3

YouTube slika preogleda

Poletje. O ja.

25/06/2010 00:03 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Poletje je tu.
Ljudje, poletje. Moje drago poletje.
Ki te obožujem, ki te ljubim.
Sploh ne znam povedat kak sem vesela.
Res. Obožujem poletje.

Aja.. Slovenska reprezentanca je igrala odlično. Včerajšnji dan je bil najbolj žalosten v celem letu. Smo pa daleč prišli (:

YouTube slika preogleda

Odraščamo. Počasi, a vztrajno.

09/06/2010 20:38 | V Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Zrastla sem. Rastem. In s tem, ko rastem, rastejo tudi ljudje okoli mene. Se spreminjajo. Na žalost. Spreminjajo se odnosi, položaji, nasmehi se lahko spremenijo v jok, sreča pa v bolečino.  Moj blog je zrastel. Spomnim se, ko sem včasih vsa navdušena tipkala po tipkovnici, skušala napisati čim več, kar se mi je zgodilo v tistem dnevu. Ponavadi je bil za tisto navdušenje kriv tisti, ki je bil tudi takrat kriv za mojo srečo.

Ampak vse se spreminja. Čeprav sem tako zelo stremela k temu, da se ne bi to spremenilo, ali pa da bi bilo na koncu spet tako kot je bilo … Pred kratkim sem ugotovila, da nikoli več ne bo tako kot je bilo. Ker se tega pač ne da. Ker je preteklost minila, ker rastemo. Ker se stvari spreminjajo. Spreminjam se jaz, spreminja se on in najpomembneje, spremenil se je najin odnos. In če bi takrat vedela, kar vem zdaj, bi mogoče stvari naredila drugače. Mogoče bi se potem soočila s spreminjanjem, ker vseeno je to ljubezen. Vsaj bila. Ali pa je. Ne vem.
Pravijo, da v življenju mora biti neko ravnovesje. Ravnovesje sreče in žalosti, da lahko bolj cenimo lepe trenutke po slabih. Torej – sonce ne bi bilo tako lepo, če ne bi bilo dežja. In s tem se jaz tolažim. S tem se tolažim, ko zamenjujem vikende, ko zamenjujem dneve, ko ne gre in ne gre naredit mesečnega presežka na telefonu (džabest in te fore). Prijatelji so zdaj bolj pomembni kot so bili včasih, z nekaterimi sem se zbližala, z drugimi oddaljila. Na čase delam take bedarije, ki si jih včasih nikoli ne bi upala. Ja, spreminjam se. In trenutno sem zadovoljna s sabo takšna, kot sem. Ker se še vedno nisem izgubila nekje v množici, ker imam še vedno tako dobre prijatelje. Ker si še vedno upam bit edinstvena in ker me malenkosti več ne zbijejo na tla (okej, razen pri izjemah). Ker se več ne sekiram, kaj si drugi mislijo o meni in ker se ne obremenjujem s tem, kaj si bodo mislili to in to. Trenutno sem to, kar bi morala biti že dolgo nazaj. Samozavestna.

… Kar pa ne pomeni, da je vse tako, kot bi moralo biti. Ker si še vedno marsikaj želim. Oziroma v bistvu trenutno sploh ne vem, kaj si želim. Zato sem naredila to, kar sem. Ker nisem mogla bit v nevednosti s tabo, če sploh ne vem, če želim biti s tabo ali ne. Zato zdaj razmišljam. Preveč. No ja, saj se šola končuje in mam več časa. In vsak dan drugače razmišljam. Ne stojim na trdnih tleh, sploh ne. Ne vem, kdaj bom. Ampak – I’ll go with the flow. Bomo videli, kam me zanese.

Drugače mam pa v petek valeto (spet xD) in komaj čakam, da malo obudim spomine. Ker spomini na osnovno šolo so res čudoviti, včasih jih še preveč pogrešam. Tud sošolce, prijatelje. Ko smo bili še vedno skupaj, ko smo se lahko pogovarjali o čemerkoli. Ni bilo razlik, ni bilo pomembno kako si oblečen in kak izgledaš. Pomembno je bilo, da si bil fajn in zabaven in da si dosti govoril. In res, zelo pogrešam tiste čase. Cele dneve smo bili na ulici. Med odmori smo bili najboljši prijatelji. Kot razred smo držali skupaj. Bilo je toliko fantov okoli mene, da nisem vedla s kom vse se naj družim. Včasih bi tako rada zavrtela čas nazaj, po drugi strani pa tud zdaj uživam to svobodo in sladolede med odmori, trgovine po pouku in kave zjutraj. Tudi to ma nek svoj čar. Je pa res, da smo bili takrat manjši. Ni bilo problemov z ljubeznijo (čeprav smo takrat mislili, da imamo tako zeeeelo ogromne), nismo si zakomplicirali življenja kot si ga znamo zdaj. Spala sem lahko tako zelo dlje in bila sem doma tri ure prej, kot sem zdaj, v srednji šoli. Res je bilo fajn. Pa čeprav se nam je snov zdela težka… Ubijala bi zdaj za tisto snov takrat.
Ampak okej, kaj pa nam preostane drugega. Moramo zrasti, odrasti, se naučiti novih stvari. Moramo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in dovolj je tiste otroške svobode, ki nam je bila ponujena. Očitno že tako mora bit.

YouTube slika preogleda

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.