Nikoli te ne bom pozabila.

07/05/2010 21:06 | V Ker te obožujem., Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev
YouTube slika preogleda

Cómo olvidar tu sonrisa?
Cómo olvidar tus miradas?/
Cómo olvidar tus locuras?
Cómo olvidar que volabas?

Mislim, da ta pesem pove vse. In bo največkrat poslušana v naslednjih nekaj tednih. Z razlogom.

Oprosti.

Lv.

Rim, večno mesto

03/05/2010 21:54 | V Ker te obožujem., Življenje nasploh | 1 komentar

Dejansko že zelo dolgo časa nisem pisala. Med tem časom se je zgodilo marsikaj, predvsem pa Rim in počitnice.
Rim, ki je čudovit, sončen in ki mi je dal nekaj, česar nikoli nisem pričakovala.
Počitnice, ki so bile sončne, zabavne in ljubezenske.
Obe stvari sta mi dali ogromno, pa vendar takšno nasprotje. Medtem ko mi je Rim pomagal rešiti nekaj problemov in otežiti druge, so se počitnice izkazale v popolnoma drugačni luči. Ker nikoli nisem vedela, da se lahko ljudje tako hitro spremenijo, spoznala pa sem tudi, kaj ljubezen vse prenese. Spet.

Ampak če se vrnemo k Rimu…

Rim je nekaj neverjetnega. V teh petih dneh sem ga dodobra spoznala in dejansko stati tam, kjer so več kot 2500let nazaj stali Rimljani, podoživljati stvari, ki so se jim dogajale in spoznati, kako nazadnjaški smo pravzaprav dandanes. Takrat so složno zgradili ogromen Kolosej, Panteon in vse ostale čudovite stavbe, danes pa še države ne znamo voditi, kaj šele privoščiti sosedu. Niso imeli vse te tehnologije, ki jo poznamo mi danes, pa vendar jim je uspelo zgraditi nekaj izjemnega. Uspelo jim je zgraditi državo, o kateri se še danes glasno govori.
V Rimu sem spoznala, kaj pomeni, ko rečejo, da je Slovenija majhna. Tam je popolnoma drugačen svet. Čeprav sem bila nad mestom sprva razočarana (nad Vatikanom sem pa še vedno, Angeli in Demoni (Dan Brown) ponujajo preveč), me je potem popolnoma navdušilo. Imeli smo sonce, okoli smo hodili v majicah na naramnice in verjetno smo bili izredno smešni, vsi z nahrbtniki, fotoaparati in radovednimi očmi. Hitro nas je prevzelo vse, kar smo videli, čeprav je bilo reševanje delovnih listov malo v napoto (ampak okej, pričakovala sem veliko več). Bilo je zabavno, ko smo iskali izhod najmanj pol ure v Vatikanskih muzejih, smešno, ko smo videli, da Italijani vozijo še huje kot Slovenci. Bila je meni popolnoma nova dogodivščina se peljati z metrojem in občutiti tisti utrip mesta, ko smo zvečer panično iskali neko prijazno restavracijo, kjer bi lahko nekaj pojedli. Najbolj zabavno pa je bilo definitivno dejstvo, da smo lahko rekli, kar smo želeli, pa nas noben ni razumel. Skratka, bilo je zabavno. Lepo. In prehitro je minilo.
V Rimu sem se zaljubila. Na svoj način.

Potem pa so bile še počitnice, kjer se je pomlad končno zares pokazala. Se cele dopoldneve nastavljati soncu, poslušati poletne komade in gnjaviti fantu… To je užitek. Že skoraj vohala sem morje, tisto preprostost poletja in kopalke, kopanje, vročino. Predstavljala sem si se že na plaži, z knjigo v roki, kjer ne slišim nič drugega razen butanja valov ob pomol… Skoraj je že tu. Skoraj. Še sedem tednov. Še dvainpetdeset dni.

Medtem pa sva s fantom skakala iz ene skrajnosti v drugo. Ali, kot bi na facebooku poimenovali stanje “zakomplicirano je”. Še zdaj si nisem čisto na jasnem, kaj imava. Če je to to, ali ne. A vendar … Zadnji dan, preden je moral it na vlak … Sem spet čutila tisto povezanost. Tisto, ki nastane, ko mora nekdo od naju it. Slišala sem pogrešu te bom in čutila tesen objem. To najino slovo je verjetno ena izmed redkih stvari, ki se ni spremenila v letu in pol. Ostaja identična, včasih malo bolj strastna in ljubeča, včasih malce manj. A vedno je ljubezen. In čeprav sva med počitnicami imela tud pomisleke, kako dolgo še bo to vse skupaj trajalo … Mislim, da naju bo poletje rešilo pred propadom. Verjamem v to. Ker še ga nočem izgubiti, ker bo končno imel avto in ker imam občutek, da bo to poletje drugačno, še lepše od prejšnjega. Ker upam, da ne bo tako len, kot je bil te počitnice in ker vem, da me bo peljal vsepovsod. Ker mu letos hočem prvič pokazat mojo Korčulo in vso njeno lepoto, ker še je toliko stvari, ki še jih nisva počela in imam občutek, da bo vse to to poletje. Dosti upov dajem v to, kar mi sicer ni podobno, ker sem potem razočarana, zato se raje držim nazaj. A zdaj zares upam, zares hočem, nekaj tudi vem.

Ne razočaraj me.


Vodnjak štirih rek

Kolosej

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.