Dihi z mano.

20/02/2010 20:14 | V Ker te obožujem., Preteklost/Prihodnost | 2 komentarjev

Že en čas me ni bilo tu. Vidim, da so se stvari kar precej spremenile.
Jaz pa še vedno ostajam nekje tukaj. Nekje, kjer prevečkrat ne želim biti.
In medtem ko padam znova in znova na tla, si ti tisti, ki me pobereš. Tolikokrat. Pa čeprav sem tako težka in naporna. Pa čeprav nočem vstati. In niti predstavljati si ne moreš, kako hvaležna sem ti za to.
Biti star 16 let je izredno težko. Ko sem bila majhna, sem vedno hotela biti starejša. Zdaj, iskreno povedano, hočem nazaj tista leta. Lažje je bilo. Preprosteje. Manj naporov. Manj nestabilnosti. Ni bilo tistih obsojanj – “ti si pa tak, jaz sem pa taka”. Ni bilo toliko retoričnih vprašanj.
Zdaj pa je vse drugače. Vse.
Pa vendar, imam srečo. Do določenih trenutkov. Ko me ne obsede ta puberteta, ki gre svoje poti. Ki me dela preveč občutljivo in premalo stabilno. Imam pa srečo. Seveda jo imam. Ogromno ljudi bi ubijalo za to, kar imam. Za dom, super starše, možnost svobodne izbire, podpirajoče prijatelje, ljubeznivega fanta in dobro glasbo.
In ne vem, kje bi bila brez tega. Verjetno bi bolj cenila druge stvari. Verjetno ne bi imela časa toliko razmišljat o takih brezveznih stvareh, ki me na koncu spravijo do joka. In verjetno je ravno to problem. To, da nisem tako srečna kot bi verjetno lahko bila.

Vsekakor pa trenutno žalujem za počitnicami, ki gredo s svetlobno hitrostjo proti koncu. Vse lepo hitro mine. Žal. Ta teden je bil … Bili so ups and downs, kot bi rekli Američani, pa vendar je bil teden v celoti lep. Zelo lep. Obarvan z ljubeznijo. Bilo je Valentinovo in imela sem izredno srečo, saj sem bila pri Cosmopolitanu izžrebana za predpremiero Valentine’s Day, ki je res polepšal najino Valentinovo. To se mi redko zgodi, tako da je bilo res lepo. Film je, ja, kičast in nabit z ljubeznijo, pa vendar popoln za tisti dan. Večer je postal še lepši s koščkom torte in kozarcem vina, na koncu pa sva pristala v postelji z laptopom in pogledala še en film. Luškan dan, v glavnem. Sploh, ker sem sama rada kičasta in imam rada take dni. Rada mam ljubezen.
Imela sva še Atlantis, deželo savn (ki je še vedno prečudovita), predvsem pa sem dajala in dobivala ogromno ljubezni. Najbolj pa sem vesela, ker imam fanta, ki me prenaša ob najbolj bednih problemih (kot naprimer ukrasti igro pri taroku), ker imam nekoga, ki me ima rad točno takšno kot sem. Pa čeprav sem lahko zatežena, težka, nesramna in zdaj na koncu, s pmsjem. In ki mi prinese kakav, ko sem najbolj jezna na njega in s tem tvega, da bo dobil skodelico v glavo (saj ne, nisem tako nasilna :D). Še vedno je tu. In se mi smeji. Na žalost trenutno le v mojem srcu.

Trenutno bi Ljubljano. In tebe. In počitnice. Še enkrat. Še miljonkrat. Potem pa mogoče nazaj v realnost, tu, kjer sem zdaj. Kjer je mrzlo, tiho, naporno. Kjer moram razmišljat o šoli.
Mah, saj bo hitro minlo. Še nekaj mesecev. In pol spet poletje. In moja preljuba Korčula. In najin Piran. In ti.

(Sicer je prvi odlomek skoraj antiteza drugemu, ampak saj vseeno. Itak sem čudna:)

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.