To je nečloveško.

25/11/2009 21:05 | V Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Zadiham. Počasi, globoko, zadiham.

Zadnja dva tedna sem doma. V bistvu se sprva to sploh ne sliši slabo. Dolg spanec, gledanje televizije ves dan, starši pa ti strežejo od spredaj in od zadaj, ker vidijo, da si bolan. Prvih nekaj dni je blo še vredu. Na to bi se lahko navadla.
Ta teden pa kruta realnost. “Maša, drug teden maš to.” “Maša, to pišeš takrat, ker te ni blo.” “Maša, vprašane sma fiziko.” “Maša, vprašana si matematiko.” KAJ? PROSIM? NE, zaboga, NOČEM nazaj v šolo, v to gužvo, v najhujši mesec letos. NOČEM met vsak dan nečesa v šoli, neke ocene. Dobro, okej, razumem … Morem nadoknadit. Ampak da se spravijo na ta ubog december in dajo večino testov sem, vsa spraševanja in govorne, vse .. To je pa čisto ne fer. Prvi teden, ko pridem v šolo, mam 5 stvari. 5. Bi še šlo, če bi bili to predmeti, ki mi ležijo. Naprimer. Ampak ne. To mora bit fizika, latinščina, matematika, biologija in še celo govorni nastop, ki jih itak ne maram. Okej, vem, sama sem se odločla za ta program, za to šolo. Ampak noben mi ni rekel, da bo tu dejansko tako mučenje ljudi. To je že nečloveško. NEMOREM in nisem sposobna pridobiti toliko ocen, se toliko učit in nasploh vsrkavat toliko znanja, zraven pa še vse nadoknadit. Saj sem pametna in vse, ampak toliko pa spet ne.
To pa ni edini problem. Poleg tega, da sem 2 tedna doma, bi lahko naredila kaj koristnega, glede na to, da imam tako gužvo. Pa ne morem. Ker sploh ne vem, kje naj začnem. Ker se ne znam toliko prej učit, ker sem čist izven tega šolskega sistema. Ker zadnja 2 tedna sploh nisem normalno funkcionirala, kaj šele da bi mislila kaj na šolo. Zdaj pa, ko se hočem končno zraven spravit … Sploh ne vem več, kje naj začnem in kje naj končam. Ker mam same take predmete, ki se mi jih je resnična muka učit. Bljah.

Če bi bila samo šola, bi še šlo. Naprimer. Potem pa je tu še “najina pavza”. Za katero sem se sama odločila, ker pač tako ni šlo več naprej. In zdaj sama trpim posledice. Zdaj mu ne morem potožit, kako gužvo mam, zdaj ne morem poslušat njegovih besed, njegovega glasu, kako me tolaži, da bo vse v redu in da bo še to prehitro minlo … Tega ni. Ampak dobro, sama sem se odločila. In še vedno mislim, da je to najbolj prav, čeprav bi najraje pograbila telefon pa ga poklicala. Ampak ne, nesmem. Nesmem. Ne bom. Tako je najboljše za naju, tako bom resnično videla, kaj hočem. Ja.
Poleg vsega tega se pa cele dneve vlačim po hiši, iščem, kaj je pametnega po tv, gledam, k čemu bi se lahko spravla učit, ležim, spim in predvsem ne grem iz hiše. In potem je ura devet. In panika, da nisem spet ničesar naredila. In se mi že meša. Meša.

Ampak. Še enkrat globoko zadiham, pomislim in se spomnim. Preživela bom to. Imela sem že podobne situacije in preživela jih bom. Bom. Preživela bom te 4 tedne, potem pa prečudovite počitnice, božič, novo leto in vse to, kar tako obožujem. Samo 4 tedne morem preživet. In jih bom. In potem bom ponosna nase, kaj vse sem spelala skozi. Saj so samo štirje tedni. Samo …
Ki pa se trenutno zdijo kot večnost.

13.

Lv.

Ja, ne, mogoče?

20/11/2009 12:33 | V Moja filozofija, Preteklost/Prihodnost | Brez komentarjev

Človek bi pričakoval, da je mene, občasno perfekcionistko, sentimentalno obsedenko s čustvi in s prihodnostjo, najbolj strah tega, kakšna bo pravzaprav moja prihodnost. Kaj bom dosegla, kakšne bodo moje ocene, kakšen človek bom. Pa me ni tega. Zadnje čase me je le strah tega, da se ne bom uspela razživeti v svoji mladosti. Da ne bom doživela vsega, o čemer sanjam, da ne bom naredila napak, s katerih bi se naučila določene stvari, da ne bom imela strtega srca, ko bo to najmanj potrebno in da ne bom več doživljala tistih “prvič” (pa ne pri seksu). Rada bi še to vse doživela. Še kako rada. Vendar … Me je po drugi strani strah tudi tega, kako bo, ko bom sama. Brez tistega varnega zavetja, ki ga imam zdaj. Ne bom imela ničesar, k čemu bi se lahko zatekla, ko bo najhuje (tudi prijatelji so, seveda, ampak vseeno, ni enako, še zdaleč ne) in ne bo filinga, da me ima nekdo zares rad.
In zato nisem dovolj močna.
Nisem dovolj močna, da pobegnem stran, da zapustim vse kar mam (pa čeprav toliko punc sanja prav o tem), nisem dovolj močna, da se postavim v nek nov položaj, ki ni podoben meni. In seveda, rada imam ta položaj, v katerem sem. Seveda ga imam. Tako … Udobno je. Prijetno. Saj poznate.
In še en problem obstaja. Ne znam, nikoli se nisem znala in upam, da se bom znala .. Odločat. To je že od nekdaj ena mojih šibkih točk. Ne znam prevzemati odgovornosti za svoja dejanja, zato pustim, da se odločijo drugi namesto mene. Ampak vem, da v tem primeru to ne gre. NIti ne sme. Sama se moram odločiti, trpeti ali uživati posledice in prevzeti vso odgovornost nase.
Vprašanje je le še, kdaj.
Zaenkrat še nisem dovolj močna. Zaenkrat še imam preveč rada ta položaj, v katerem sem. In rada imam tistega, s katerim sem. Vem, pa da to ne bo trajalo za večno, kot sem včasih mislila. Pa čeprav bi včasih rada. Po drugi strani pa ne.
Vidi se mi pač, da sem pred kratkim končala z branjem enega zelo zanimivega erotičnega romana z brezveznim koncem, kjer se je ženska znašla v podobni situaciji. Seveda se je odločila za zelo ekstremno potezo, ki pri meni ne pride v poštev, ampak … To pisanje je zdaj pač posledica.
Trenutno imam tako razcepljeno osebnost, da je samo vprašanje časa, preden bom naredila kako napako.
Zato upam. In razmišljam. In delam pluse in minuse. Vse, kar mi bo pomagalo, da bom prišla do rešitve. Kdaj, pa bomo videli.

Lp.

Spremembe

09/11/2009 21:34 | V Moja filozofija | 2 komentarjev

Ja, stvari so se definitivno spremenile, odkar nisem pisala. Saj tudi zdaj nimam časa, ker bi se mogla učit, ampak se mi .. Ne da. Bom že nekako.

Spremenile so se. Jaz sem se spremenila. Odkar nisem pisala, se je tudi zgodilo nekaj stvari. Medtem ko sva s fantom šla od ene skrajnosti (eno leto) v drugo (skorajšnji konec), medtem ko opažam, kako znova in znova se moram spopadati z odraščanjem in medtem ko sem ugotovila, da je 2. letnik težji od prvega … Vse to me je prisililo, da se tudi jaz spremenim. Da si postavim zid. Ni nujno, da slab. Pač postavila sem ga. Hočem se obvarovati pred določenimi ljudmi. Hočem se obvarovati pred sabo, pred svojimi slabimi lastnostmi in svojim nepotrebnim sekiranjem. Zaenkrat mi uspeva. Čeprav vpliva na druge ljudi, vseeno mislim, da je najbolj pomembno, da pomaga meni. Po eni strani pa sem si postavila tud nek drug zid … Nočem, da mi še kdorkoli kadarkoli na kakršen koli način škoduje. Ne od znotraj. Preveč boli. Če so bili določeni ljudje prasci do mene, bom jaz zdaj prasica nazaj. Vem, da ni prav in vem, da nisem taka. Sploh ne. A drugače se ne znam zaščitit. Ne znam se odklopit od nekaj ljudi, ker jih potrebujem. Ne znam popravit, ker ne morem. Ne znam tega, ker ne verjamem v to.
In zato je zdaj, tukaj, zid. Pred mano. Naravnost pred mano. Ne vidim ga, upam pa, da ga vidijo drugi. Ker ga morejo. Moram jim dat vedeti, da ne bom pustila, da me kdorkoli spet poškoduje. Moja duša ima že preveč ran, preveč lukenj. Preveč sem se sekirala, preveč sem bila občutljiva. Ne bom več jokala. Ne bom se več trpinčila za drugo srečo. Ne bom več ostala tiho.
Tukaj se začne moja sprememba. Kratek vpis, a dovolj pomemben. Zame, ne zate.

Lv.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.