Jaz bi odklop

29/09/2009 21:05 | V Moja filozofija | 3 komentarjev

Jaz bi …
Trenutno marsikaj.
Najraje bi pobegnila pred vsem tem svetom, pred vsakdanjimi napori, pred tem totalno brezveznim vremenom, ko nimaš pojma, kaj si naj oblečeš, pred šolo in vsemi obveznostmi, ki spadajo zraven (trenutno je to naš ljubi Puškin z njegovim Jevgenijem), od ljudi, ki me obdajajo in ki me konstantno spravljajo v slabo voljo in zbežala bi nekam, nekam … Kjer je lepše. Pa čeprav je to samo do Ljubljane. Zbežala bi v njegov objem, skrila bi se v njegove roke in si predstavljala, da ni ničesar razen naju, da bo za vedno tako in da mi ne bo treba nazaj. Da se mi ne bo treba spet odtrgati iz njegovega objema, kjer se počutim tako varno kot nikjer drugje in zaspala bi v njegovem objemu, da se moje utrujene in boleče oči spočijejo, da se napolnim z novo energijo.

Res bi zbežala.
Ali pa ne v Ljubljano. Ali pa najprej v Ljubljano, nato pa nekam daleč. Nekam, kjer je obala, kjer je tisto neskončno mokro morje, ki me vabi, da skočim vanj, v neko stanovanje, kjer ni obveznosti, kjer se mi zjutraj ni treba zbuditi, kjer je prva stvar, ki jo zjutraj naredim to, da se vržem v morje … Ležala bi cele dneve na plaži, prebirala knjige, ki jih tako obožujem in mislila na nič. Zraven mene bi bil pa on, ker si pač ne predstavljam več morja brez njega.
Tako bi bilo.

Mogoče bi šla pa …
Ne vem. Če že, kot kaže, nič od tega ni možno (in ne bo še nadaljnih 10dni), bom pa zbežala v svojo najljubšo nadaljevanko, zbežala bom v nek drug svet, kjer ni tako, kot je tukaj. Pozabila bom nase in na vse okoli sebe, se lepo namestila na stolu in gledala. Odklopila se bom, vsaj psihično, če se že ne morem fizično.
In nato, ko bo že bolj pozno, bom še šla v nek drug svet. V sanje, tam, kjer sem lahko točno to, kar želim biti, lahko sem kjerkoli, s komerkoli in kadarkoli. To bom. In za nekaj ur bom pozabila na vse okoli sebe. Spet.

Žalostno dejstvo pa je, da se bom morala zjutraj spet zbuditi, spet iti v šolo in preživeti tiste moraste ure, nato pa domov, se preleviti v mamo in še doma narediti vse, kar moram. In ja, potem se spraviti na Jevgenija, ker, pametno, v petek pišemo esej.
Bojda pravijo, da žalostni ljudje privlačimo žalostne stvari (to imam na mizi, 11 strani besed, ki to zatrjujejo). Ampak, kako za boga naj bom v takem svetu vsa vesela in optimistična?
Ko bo sneg, bom našla nekaj lepega v njem. Ko bo pomlad, bom našla še kaj lepšega. Ko bo vikend, bo popolno. Ko bo poletje, bo neopisljivo.
Nimam pa pojma, kaj naj dobrega najdem v septembru, v teh jesenskih dneh, ko se ti zdi, kot da bo konec sveta, ko okoli tebe ne moreš najdi skorajda pozitivnega človeka, ko je kriza, prašičja gripa, ko gredo poslovneži v službe upajoč, da ne bodo izgubili službe, ko gremo mi v šolo, samo, da bi preživeli dan. Res ne vem.
Mogoče sem res trenutno pesimist in melanholik, ampak oprostite, jaz bi veliko raje živela v lepšem svetu, bolj pozitivno naravnanem in v svetu, kjer ne gleda vsak drug človek le na to, kako bi te zajebal.
Ne vem, ali je le Slovenija taka, ali pa smo ljudje taki prasci. Ne vem.
In dokler ne vem, upam le na boljši jutri. In na naslednji vikend. Da se bom spet spomnila, zakaj živim.

Lv.

Should I stay or should I go?

27/09/2009 21:41 | V Življenje nasploh | 5 komentarjev

V življenju se prepogosto znajdemo v dvomih …
In to pri stvareh, v katera preprosto nočemo dvomiti …
In najtežje se je potem odločiti za tisto, kar je prav.
Najtežje je dvomiti v stvari, ki ti lahko spremenijo življenje.

Pri dvomu sta pač vedno dve strani. Dve strani dejstev, dognanj, razmišljanj, hipotez, čustev. Dve strani, pri katerih ne veš, na katero bi se obrnil. Ne veš, na katero stran bi prevesil tehnico.
In hudo je vedeti, da moraš nekaj narediti. Ker se očitno ne bo spremenilo samo od sebe, ne bo se odločilo namesto tebe.
To bi trenutno jaz najraje. Ker se ne znam odločat. Ker ne znam prevesiti tehnice na pravo stran, ker ne vem, kaj je prav in kaj narobe. Ker nimam pojma, kaj naj. Ker še nisem nikoli prišla do tega, ker še nikoli prej nisem tako razmišljala. Ker ne vem, ali je to to ali ni.
In trenutno bi dala vse, da ne bi rabla o tem razmišljat. Da bi se pač nekdo zame odločil, jaz bi pa le sledila odločitvi in bi vedela, da je pravilna.
Pa nemorem.
Vem, da je to strahopetsko, da ne znam biti odgovorna za svoje odločitve in da ne zaupam dovolj vase, vendar …
Ne vem. Premalo let imam, da bi vse vedela in preveč, da ne bi nič čutila. Premalo mam izkušenj, da bi vedela natanko, kaj nardit in preveč čustev, da bi se znala razumno odločit.
In ne vem, kaj naj naredim. Kako se naj odločim. Ali naj grem naprej ali ne. Ali je to to ali ne. Ali obstaja kaj drugega. Ne vem. In hočem vedeti. Po eni strani … Po drugi pa nočem.
Bi se lahko prosim kdo odločil namesto mene?

YouTube slika preogleda

Sej se bodo Clashi. Vem da se bodo.

Lv.

Najlepša jutra

13/09/2009 23:15 | V Ker te obožujem. | 6 komentarjev

Veste, kaj je nekaj najlepšega na svetu?
Se zjutraj zbudit, zunaj sije sonce, veš, da danes nimaš obveznosti, veš, da bo današnji dan tako prekleto lep … Zraven tebe pa leži verjetno najlepši človek na svetu, človek, ki ga ljubiš bolj kot vse na svetu, človek, zaradi katerega si tako srečna, kot si. Najlepše je videt njegove zaprte oči, njegovo globoko, enakomerno dihanje, kako se včasih premakne, zdrzne, nasmeji, kako je lepo videt njegovo telo v vsej preprostosti, ker ima na sebi le spodnjice … In nato ga začneš počasi božati po hrbtu, ker veš, da ima to zelo rad, nato po laseh, ker ima to še raje, ker ga poznaš do potankosti, ker natančno veš, kaj mu je všeč in kaj ne, in nato se njegove prelepe oči odprejo, njegove najlepše rjave oči se zazrejo vate, nasmehne se ti, te poljubi in ti … Ti ne moreš biti srečnejša.
To. To jaz obožujem. Obožujem jutra, ko se zbudim z njim ob meni, ko se zbudiva oba naenkrat, ko je prvo, kar vidim, on, prvo, kar slišim, on, prva stvar, ki jo čutim, so njegove ustnice na mojih, njegove roke na meni. Obožujem tisti moment, ko me še, napol v snu, priddrži v objemu in nasloni svojo glavo na mojo, ko me poljubi na vrat, me še močneje stisne, nato pa spet zapre oči in zaspi. Jaz pa nočem, da spi, ker ga hočem zase, hočem ga poljubljati, objeti, božati … Zato se obrnem nazaj k njemu, on pa spet odpre tiste najlepše oči in se zazre v moje, tisti zaspani, pa tako lep pogled, ko se mi spet nasmehne, zame je pa to znak, da se stegnem k njemu in ga poljubim. In moj dragi ve, da je to konec njegovega spanca in da se hočem cartat, zato mi vrne poljub.
Resnično ljubim takšna jutra. In jutrišnje jutro sovražim, ker se bom zbudila brez njega, zbujala se bom brez njega 14 dni, potem bodo spet tisti trije dragoceni dnevi, potem pa spet, znova in znova … Začaran krog, ki se bo ponavljal še 3 leta, nato pa se bom zraven njega zbudila vsak dan. Ne morete si niti predstavljati, kako si želim, da bi ta 3 leta čim prej minila.  Kaj bi dala, da bi se vsak dan zbudila na tak način, da bi to postalo ritual, ampak nek lep ritual, nek popoln, ki se ga ne bi nikoli naveličala. Nikoli.

In ja, včasih resnično sovražim tistih 140km med nama. Prepogosto jočem zarad teh 140km. Sovražim jih. Ampak po drugi strani, če teh 140km med nama ne bi obstajalo, dvomim, da bi se danes imela tako rada, kot se imava. Zveza na daljavo ima sicer ogromno slabosti, ima pa tudi veliko prednosti. Ena izmed njih je definitivno to, da pogrešaš partnerja veliko bolj, kot pa če bi se videla vsak dan. Dosti bolj ceniš tiste momente, ki jih preživita skupaj, vsakič koga vidiš, ga bolj ljubiš in bolj pogrešaš, ko gre. Tako da, sicer res preziram vseh 140km med nama, ampak po drugi strani pa sem hvaležna za njih, ker verjetno ne bi bilo tako danes, kot je, če jih ne bi bilo.
(Kolikokrat sem v tem odstavku omenila 140km?)

Ljubim te ljubezen moja. Za vedno. <3

YouTube slika preogleda

If the sun refused to shine, I would still be loving you.
If the mountains should crumble to the sea, there would still be you and me.

Mors certa, hora mortis incerta.

11/09/2009 17:17 | V Življenje nasploh | Brez komentarjev

11. september 2001. Eden izmed najhujših dni za ljudi, živeče v Ameriki.
11. september 2009. Eden izmed najhujših dni za mojo sošolko.

Smrt je bližje, kot si sploh lahko predstavljamo. Nočem izpostavljati moje sošolke, sploh ne, hočem samo povedati, kako je lahko kdorkoli na tem svetu žrtev nečesa tako krutega. Kako se lahko to pripeti vsakomur. In kako je smrt lahko nekje tako nepričakovana, nenadna. Še huje pa je, včasih, da se bližajoča smrt vleče 2 leti, ali še celo več.
Niti predstavljati si ne morem, kako je bilo vsem tistim v Ameriki, ki so izgubili svoje sorodnike, prijatelje; niti predstavljati si ne morem, kako je trenutno moji sošolki. V bistvu sem vesela, da si tega ne morem predstavljati. Da tega ne morem občutiti. Imam prekleto srečo, da se še meni to ni zgodilo (potrka po lesu), in močno upam, da mi se še dolgo ne bo.
Smrt je res kruta stvar. Jaz se še nisem sprijaznila s tem, da bo nekoč prišel dan, ko me bo zapustila mama, oče, ko me bo zapustil mož, ko me bodo zapustili prijatelji … Ali pa bom vse to prej zapustila jaz. Ne vem. Ampak se res ne morem sprijazniti s tem. Jaz ne bom mogla prenesti tega, da bom izgubila nekoga, ki mi pomeni ogromno v življenju. Da bom izgubila enkrat ljubezen svojega življenja, svoje najboljše prijatelje, svoje starše, svoje sorodnike … Preprosto ne vem, kako bom prenesla to. Koliko solz, dni, mesecev, let, bo treba prenesti, da bom prebolela to in šla naprej. Še posebej jaz, ko sem tako občutljiva na vse, ko se jočem pri vsaki najmanjši malenkosti … In izguba nekoga, ki ga imam zares rada? Huh. Res ne vem, kako bom.
Ampak v redu, dokler še se to ne namerava zgoditi, ne bom razmišljala o tem. Ne bom si postavljala hipotez, raznoraznih če-jov, ne bom gledala toliko naprej. Pomembno je to, zdaj. Pomembno je carpe diem. Vsi ti dogodki so me prisilili, da bom zdaj povedala večkrat svojim prijateljem, svojim staršem, svojemu fantu, kako jih imam rada. Da bom to pokazala. Da ne bom obžalovala enkrat, ko jih bom izgubila, da jim nisem dovoljkrat povedala, koliko mi pomenijo in kako bi bila izgubljena brez njih. Nočem obžalovati. Nočem.

Smrt pa naj pride, kadar že mora, jaz bom pripravljena nanjo. Mislim pa, da dokler sem pripravljena verjeti v to, da bom imela tiste, ki jih imam rada, še dolgo ob sebi, tako tudi bo. In verjamem v to. Nobenega še ne bom izgubila.
Vsem tistim, ki pa danes že 8. leto žalujejo za svojimi sorodniki, in moji sošolki, pa moje sožalje.
Vsem mojim prijateljem, fantu, staršem, pa … Rada vas imam! (:

YouTube slika preogleda

Lv.

1. september, spet.

01/09/2009 18:46 | V Preteklost/Prihodnost, Življenje nasploh | 7 komentarjev

No, pa tudi jaz nisem več fazanka. Končno lahko povem, da hodim v 2. letnik in da sem lahko tistim navdušencem, ki so tako veselo tekali gor in dol pred Prvo, pojasnila, da ne, nisem fazanka. Jaz pa že poznam to šolo. Te profesorje. 2. letnik sem. Klasična, ja.

… Bilo je pa zanimivo videt vse te fazane, ki so zgubljeno tavali po Mariboru. Ki so pred Prvo tako zavzeto poslušali ravnatelja, večina popisanih in prestrašenih. Ja, točno takšni smo bili mi lani. Enako prestrašeni, nekaterim se nam je uspelo izognit vsem F-jom na obrazu in podobnim zadevam, vsi smo zavzeto poslušali ravnatelja in razrednika. Letos? … Lahko bi rekli, da se nam že zdi, kot da smo v 4. letniku. Zdaj smo pa vsi vzhičeni, ko nismo več najmlajši na tej šoli. Vsi navdušeni, ker so končno tukaj dijaki, ki vedo manj od nas. Ker poznamo že vse profesorje, ker nas je razrednik držal v razredu rekordno 1 uro pa pol (!), ker poznamo šolo, ker vemo, na kakšen način vse deluje. Ker dejansko nimamo več omaric v kleti.
Saj po svoje je bilo lani zanimivo. Vsaj veselila sem se prvega dne. Danes sem samo hotela, da se čim prej konča. Še vedno hočem, da se vse čim prej konča. Hočem spet poletje. Ne, ne morem se sprijaznit spet s tem, da se moram vsak dan vstajat ob 6, da pridem domov ob 4, da moram sedet tako dolgo in poslušat, da zapravljam dnar za hrano, ker mi prevečkrat v kantini ni všeč (ja ja, izbirčnost), da morem prenašat določene sošolce … Ja. Ampak bomo preživeli. Seveda bomo. Še vedno smo.
Mi je pa dejansko bolj všeč letošnji urnik. V petek končam že ob 12.45 (lani sem o taki uri lahko le sanjala), lepo je, da nimamo blok ure latinščine, da mamo le enkrat 8 ur, in da imamo baje zelo fajnega profesorja za geografijo (kaj je bilo z prejšnjim, se ve).
Tako da ja, to je zaenkrat nekako vse. 1. september smo preživeli, mamo še samo 10 mesecev in bo spet poletje. No, v bistvu mesec in pol do prvih počitnic. Že? Že.

Lp.

Blog My life is a trance party | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
Objave in komentarji feeds.